Lucija Stepančič: Naj me kdo zbudi

+ + + +

V sanjah je vse mogoče

Domača avtorica Lucija Stepančič (rojena leta 1969) je v zbirki kratkih zgodb Prasec pa tak, ki govori o prezračevanju zatohlih partnerskih odnosov na sindikalnih in podobnih potepanjih po Italiji in bliže, že nastavila atmosfero, ki preveva roman Naj me kdo zbudi. Gre za komentar sveta, duhovit v svoji moraličnosti in obsojanju drugih za stvari, ki jih pretežno pripovedovalke počnejo še bolj, še bolj na poskok; to so večinoma skoki čez plot in vsakovrstno sentimentalno zapletanje, ki naj ženske potegne iz zakonske rutine. Prešuštvo kot kazen za banalnost zakona in še bolj za partnerjevo vsakdanjost, spogledovanje znotraj kolektiva je iskanje približka idealitete, pač v skladu s sentimentalnimi in pocukranimi štorijami, in hkrati linija bega drugam. Nekam proti nebu.

Zdaj je podobna situacija izpisana v vseh baladnih odtenkih. Dekle gostilničarske provenience se za magisterij iz profanega baroka zakadi raziskovat v Firence in, pof!, kot v žajfnici ali kakšnih mračnih baladah o večni ljubavi že takoj spozna najlepšega zapeljivca, spozna tudi v bibličnem smislu. Potem živi v sanjskem palazzu, obdana z duhovi in umrlimi, očitno tudi enaka med svojimi, kar pa ji zagotavlja nekatere prednosti: s sanjsko neujemljivo logiko preskakuje čase in prostore, se druži z imenitniki, samo zmeraj manj je je, vse bolj prosojna postaja. Ker užitek, če ostane, ne ostane užitek, se potem zaplete še z natakarjem, v resnici ljubimcem svojega ljubimca, gnano na sanjski pogon je vse mogoče.

Predvsem pa se maščuje svojemu, ki je nekje na Tajskem, ve se, s kakšnim namenom, malo pa tudi staršem in njihovi oštirski vzgoji. Še bolj okusu; Stepančičeva iz sveta izločeno pozicijo pripovednega glasu izkoristi za to, da z večnostne in nevpletene lege napada stvari slabega okusa na vseh ravneh, od opreme domače gostilne do pritlehnega kruhoborstva in grebatorstva sošolk in zaplankane vaške srenje. Sledijo sodobni Firenčani nasproti stari aristokraciji s šlifom, skozi bratovo krišnovsko zavest tudi dušebrižniki, napada sploh vse, kar nas omejuje pri uživanju in ga utirja znotraj splošno sprejemljivega.

Roman je duhovita moraliteta brez moraliziranja, ki sproti pobira iz poznavanja ikonografije in je demonska, čezgrobna divja jaga, močno in učeno podložena s kunsthistoričnimi (arte)fakti. Mešanica je drzna in skrajno ironična, iz čezsvetne perspektive spregovori o stanju sveta in se popase tudi na prekoračenjih akterke, sive piflarke – bolj kot skozi umetnostno zgodovino se ustvarja in razume skozi vzorce trivialne literature in tolažniških nadaljevank.

Eden duhoviteje popisanih bojev za dušo s peklenskimi silami večnega pogubljenja. In eden bolj žurerskih in aristokratsko navdihnjenih popisov zagrobja, pri katerem smo nagrajeni z drobnimi duhovitimi komentarji in intervencijami.