Okostnjaki iz omare

Francosko sodišče je nekdanjega predsednika Nicolasa Sarkozyja obsodilo na triletno zaporno kazen, od tega dve leti pogojno, zaradi korupcije oziroma poskusa podkupovanja sodnika in nepooblaščenega vplivanja. Sodba še ni pravnomočna, a Sarkozy in odvetniška skupina, ki ga brani, vztrajata pri njegovi nedolžnosti in že napovedujeta pritožbo. Ne glede na to pa France24 poroča, da bo nekdanji predsednik zaporno kazen najverjetneje lahko odsedel kar – doma.

Zdaj 66-letni Sarkozy se bo v zgodovino zagotovo zapisal kot prvi francoski predsednik v sodobnem obdobju, ki mu grozi zaporna kazen. Nekaj podobnega mu je sicer nekoč že uspelo, saj se je leta 2014 v zgodovino zapisal kot prvi francoski predsednik, ki je bil v policijskem pridržanju. Pred njim se je v podobnem položaju leta 2011 znašel le še njegov predhodnik Jacques Chirac, ki je bil na pogojno zaporno kazen zaradi korupcije obsojen v času, ko je županoval Parizu.

Sarkozyju tožilstvo očita, da je leta 2014 ob pomoči svojega odvetnika poskušal od takratnega pravobranilca na prizivnem sodišču Gilberta Aziberta izvedeti tajne podatke iz neke druge preiskave. Želel naj bi bil ugotoviti, kako poteka preiskava domnevno nezakonitega plačila 150 tisoč evrov, ki naj bi ga bila Liliane Bettencourt, dedinja podjetja L’Oreal, namenila za njegovo predsedniško kampanjo leta 2007. V zameno za informacije naj bi bil sodniku ponujal celo službo v Monaku. Tako sta bila poleg njega spoznana za kriva in obsojena tudi Gilbert Azibert in Sarkozyjev tedanji odvetnik Thierry Herzog.

»Nikoli nisem zlorabil svojega vpliva, domnevnega ali resničnega,« je v zagovoru pred sodiščem dejal Sarkozy. »Kakšno pravico imajo, da me že šest let tako vlačijo po blatu? Ali pravna država ne obstaja?« Tožilstvo je primer proti njemu vodilo na podlagi prisluškovanja pogovorom med Sarkozyjem in njegovim takratnim odvetnikom. Razpravljala naj bi bila celo o podkupnini in tem primeru, a zagovorniki nekdanjega predsednika to označujejo le kot »klepet med prijateljema«. Njegova obramba je še dejala, da Azibert nikoli ni zares dobil domnevne službe, ki mu je bila ponujena, in da so zaradi tega vse obtožbe brez podlage. Sodišče trditev zavrača, češ da ne namerava razlikovati med uspešnim in neuspešnim poskusom korupcije.

Sodba pa morda pomeni dokončno politično smrt nekdanjega francoskega predsednika, ki si je prizadeval za nekakšno vrnitev s podporo na desnici, a so ga znova pokopale številne afere. Tako ga recimo čaka še sojenje zaradi nepravilnosti v kampanji pred predsedniškimi volitvami leta 2012, na katerih ga je premagal François Holland. Takrat naj bi bil za milijon in pol presegel mejo dovoljene porabe sredstev za kampanjo, nato pa to poskušal prikriti. Prav tako se utegne spoprijeti še s pravnimi težavami zaradi domnev, da naj bi bil leta 2007 za predsedniško kampanjo prejel milijone evrov od libijskega voditelja Moamerja Gadafija, leta 2019 pa naj bi bil z rusko zavarovalnico domnevno podpisal pogodbo o svetovanju, vredno tri milijone evrov.