Dva leva / Vlado Miheljak: Upor sužnjev?

»Malo je mimo poslušati nasvete o komuniciranju od šefice poslanske skupine z enoodstotno podporo v javnosti predsedniku vlade in stranke s 30-krat večjo podporo.«

»S predsednikom vlade bom opravil pogovor o njegovi izjavi, ki je bila žaljiva in tudi škodljiva za prihodnje odnose v koaliciji. Smo v zelo zapleteni situaciji tako zaradi epidemije kot tudi političnega konteksta, zato pričakujem tudi od predsednika vlade več discipline in samokontrole.«

»Koalicijski partnerji med seboj sodelujejo in se ne napadajo, zato se mi zdi tak odgovor predsednika vlade v luči vseh izzivov, s katerimi se koalicija sicer dobro sooča, nepotreben in kontraproduktiven.«

»Vprašanje Janje Sluga je na mestu. Odziv predsednika vlade kaže na njegovo samovoljo in napihnjenost brez spoštovanja koalicijskih partnerjev. Kako se počutite ob tem poslanci, člani in predsednik SMC? Ali si sledilci predsednika vlade res želite diktature?«

»Mi popuščamo SDS, tudi SDS popušča nam.«

Za politiko velja načelo, da nikoli ni prepozno. Tudi takrat, ko je prepozno. In za SMC je definitivno prepozno. A sedaj ne gre več za vprašanje politične načelnosti, doslednosti, moralnosti, in tudi ne več za vprašanje golega političnega preživetja. Sedaj gre za preverjanje inteligentnosti. In to ne zgolj politične. Ko to pišem, še ni jasno, kako bodo poslanci in poslanke SMC glasovali ob interpelaciji ministra Simonitija, a noben izid ne bo spremenil izhodiščnega problema. Namreč problema samoponiževanja, pa izprijenega delovanja v nasprotju s predvolilnimi zavezami volivcem, pa slepega podrejanja in predajanja političnemu partnerju.

Dejansko pa tudi Janša popušča muham SMC. Ali kot bi rekel Počivalšek, Janši manjkata »disciplina in samokontrola«. Neki drugi kaplar je v svojem znanem spisu pred desetletji napisal približno takole: »Dokler sem poslušal srce, sem imel težave, ko sem vklopil razum, sem se začel obnašati racionalno. Vedel sem, kaj mi je storiti.« Tako nekako. No, Janša je res začel popuščati. In s tem naredil poslancem in članom vlade partnerskih strank slabo uslugo. »Popuščanje« se je na koncu obrnilo proti SMC, ki si ustvarja privid avtonomije, svobodne volje. Izgubili so občutek, kaj smejo in česa ne. Zato bo bolečina, ko jim bo dokončno razložil, česa ne smejo, toliko večja.

Kakorkoli je med vsemi člani SMC Perič morda najbolj ponižan, potlačen, dezorientiran poslanec, ima, na neki sprevržen način, še najbolj prav, ko govori o obojestranskem »popuščanju« Janše in SMC. A to ne pomeni, da sta v vzajemnem in enakovrednem odnosu. Za Janšo je vse skupaj le značilna sadomazohistična igra, za SMC usoda. Saj poznate tisto domislico o razmerju med mazohistom in sadistom, ki je vedno obsojeno na uspeh. Pač, mazohist reče sadistu »tepi me«. In sadist mu cinično odvrne »ne bom te«. Torej, če bi ga tepel, bi mu povzročil bolečino in ponižanje, in s tem užitek sebi zaradi zadajanja in hkrati mazohistu zaradi prestrezanja bolečine. A ker ga ne tepe, ker zavrne mazohistovo ponudbo in poziv, se zgodi enako: mazohista na boleč način oropa potrebe po bolečini, in tako organizira užitek sebi in mazohistu. Tako rekoč popoln odnos. Popoln zato, ker ima gospodar v odnosu prvo in zadnjo besedo; ker ima vedno prav.

Prevedeno v politični besednjak to pomeni, da so se akterji SMC spustili v odnos, v katerem so na koncu popolni poraženci. Najprej jih je Janša z vabilom v kolaborantsko partnerstvo spravil na en odstotek ali manj, sedaj pa jim jemlje legitimiteto, ker imajo zgolj en odstotek javne podpore. V javnosti bodo morali poslej hoditi z vrečkami na glavi, v kolaborantskem razmerju nimajo več obstanka. A ker so zamudili prav vse priložnosti častnega izhoda iz stanja, v katero so se spustili, so tam, kjer so. Če si zdaj vzamejo svobodo, nimajo z njo več kaj početi. In tudi tisti sopotniki stranke, ki so bili ves čas tiho, sedaj pa jih opogumljajo za konflikt, nimajo ravno kredita, da bi sodili o moralnosti in racionalnosti njihovih dejanj.

A ne gre zgolj za SMC in stanje duha njenih akterjev. Gre za nezavidljivo stanje demokracije, v katero je kolaboracija te stranke z Janšo pripeljala Slovenijo.

Ko stranke že dolgo več ne bo in ko bodo njeni akterji že dolgo na smetišču politične zgodovine, bo kratica SMC ostala sinonim za politično nekredibilnost, verolomnost, nemoralnost; za najslabšo podobo politike in političnih akterjev. Približno tako, kot je v nekem drugem prostoru, v nekem drugem času in nekem drugem zgodovinskem kontekstu častnik Vidkun Quisling postal univerzalni sinonim za političnega izdajalca.