The Wanting Mare

Mesto slovesa.

Če ljubite filme, ki so videti kot puzzle, potem si poglejte The Wanting Mare, eliptični, melanholični, zapeljivi, malickovsko-carruthovski sci-fi, ki se dogaja v Anmaereju, vzporednem, premaknjenem, distopičnem svetu, v katerem je nekoč obstajal tudi čarobni, rajski »prej«, o katerem zdaj sanja 20-letna Moira, ki jo najprej igra Jordan Monaghan in potem Christine Kellogg-Darrin, in o katerem je sanjala njena mama in mama njene mame in o katerem bodo sanjale njene hčerke.

In sanje se ponavljajo, zato ženske ne morejo spati. Moški so oboroženi. Divji konji pa so njihov ključni izvozni artikel. Enkrat na leto jih pošljejo čez morje – v mitski, hladnejši, znosnejši Levithen. Na ladjo se zrinejo tudi nekateri ljudje – tisti redki, ki si to lahko privoščijo in ki hočejo začeti znova. Vsi trgujejo z vozovnicami – sanjami, željami, fantazijami. Vsi pa so neprestano preznojeni. Od zatiralskega večnega poletja, časa, posušenih spominov, negotovosti, nasilnosti nedoživetega, obsedenosti s prihodnostjo, si mislimo. Vse je namreč zelo enigmatično, atmosfersko, fantazmagorično, a nekaj je na dlani: to je svet, ki ga je kapitalizem povsem izčrpal, prekariziral in podnebno spremenil, v katerem so razredni prepadi nepremostljivi (»čez morje« skoraj ni več mogoče), v katerem so življenjske zgodbe izgubile linearnost in v katerem ljudje dedujejo sanje, ki bolijo. Film The Wanting Mare je videl Matrico, Atlas oblakov, Upstream Color in Iztrebljevalca, a ne more pozabiti Markerjeve sci-fi klasike Mesto slovesa (La jetée, 1962), ultimativnega filma o spominih na prihodnost in boju za izgubljene Stvari, ki je pokazal, da ni dobro, da veš, kdo si. Identiteta te ubije. Spomini te ščitijo pred travmo. In včasih je najboljša zgodba, ki je tudi režiser ne razume. Nicholas Ashe Bateman je svoj prvenec za drobiž posnel v nekem newjerseyskem skladišču – le specialne efekte je čaral pet let. Na laptopu, portalu v zajčjo luknjo. (Amazon Prime)