Kultura / Balada o trobenti in oblaku
France Štiglic je pred natanko 60 leti, svež po oskarjevski nominaciji, posnel film, ki je na najmučnejša in najmorbidnejša slovenska vprašanja odgovoril boljše, lucidnejše in precej kompleksnejše kot SAZU v svoji izjavi o slovenski spravi
Protagonist filma Balada o trobenti in oblaku si predstavlja, kaj se bo zgodilo, če bo preprečil domobranski pokol nad partizanskimi ranjenci: Nemci ga bodo ubili, požgali njegovo kmetijo, posilili hčerko, njegovi ženi pa odsekali glavo.
© Gorgonij Staut /arhiv Slovenske kinoteke
Partijci in partizani so bili po vojni zelo občutljivi za filmska prikazovanja narodnoosvobodilnega boja. Nič čudnega – filmi so jim zelo radi ponagajali. Živo si lahko predstavljate, kako debelo so pogledali, ko so leta 1987 videli Ranflov film Živela svoboda, v katerem si da eden izmed junakov vsakih šest tednov zlomiti roko, da bi se izognil nemškemu vpoklicu – jasno, s tem se izogne tudi partizanskemu vpoklicu. Živo si lahko predstavljate, kako zabodeno so pogledali, ko so leta 1973 videli Kavčičevega Begunca, v katerem se ošabni, apolitični, ideološko neopredeljeni študent medicine na koncu vendarle odpravi v gozd, a ne steče ne na levo ne na desno, ampak proti kameri – ja, po sredini. In ko ga pri tem ustrelijo, ni jasno, kdo ga je – beli ali rdeči. In živo si lahko predstavljate, kako zaprepadeno so pogledali, ko so leta 1960 videli Kavčičevo Akcijo, v kateri omahljivi, hamletovski partizani tuhtajo le, kako bi se akciji izognili. Ujete partizane iz celjskega Starega piskra potem rešijo le zato, da bi rešili sebe, da bi jih bilo torej več in da bi se lažje prebili iz mesta. Vmes se celo delajo, da so nemški vojaki.