»Dobrodošel! Ampak naj te nihče ne vidi.«

Zanimivo je, kako se stvari včasih ponavljajo. Ko sem septembra 2009 prvič pripotoval v Libijo, sem za štiri dni zamudil praznovanje 40-letnice vladavine tedanjega diktatorja Moamerja Gadafija. Okrogli jubilej je zaznamovala skrbno zrežirana proslava na Zelenem trgu v središču Tripolija. Enaindvajsetega februarja letos sem se po dolgem času vrnil in tokrat za štiri dni zamudil deseto obletnico začetka libijske revolucije, ki je strmoglavila Gadafijev režim, to pa je privedlo do dolgotrajne vojne. Slovesnost je potekala na istem kraju, le da se ta danes imenuje Trg mučenikov. Zamudi nista bili posledica golega naključja, povezanega z nepoznavanjem razmer v Libiji, temveč večnega natezanja s tamkajšnjimi oblastmi, ki človeka silijo v poglobljeno laganje, zakaj sploh hoče obiskati državo. Novinarji smo bili tam vselej nezaželeni gostje. Glede tega se Libija ni bistveno spremenila, in kolikor se je, se je na slabše.