Fatamorgana

Konec leta 2020 je v Slovenijo posijal žarek upanja. Po dobrih devetih mesecih življenja z epidemijo covid-19 in kopičenja statistik o žrtvah so prišla prva cepiva. Četrtega decembra je vlada sprejela nacionalno strategijo cepljenja, v kateri je določila logistične podrobnosti, med njimi je opredelila načine skladiščenja in distribucije, oblikovala cepilne centre, predvsem pa je opredelila prednostne skupine prebivalstva, ki naj bi rešilno cepivo prejele najprej. Ovenčan s slavo skorajšnjega zmagovalca proti epidemiji je Janez Janša v oddaji Odmevi na nacionalki zatrdil, da bi »želeno 70-odstotno precepljenost prebivalstva lahko dosegli v pozni pomladi – prej junija kot maja, odvisno od dobav cepiv«.

Pogoj, ki ga je za uresničitev svoje prerokbe postavil premier, se je izkazal za ključnega. V istem mesecu, ko je sprejela nacionalno strategijo cepljenja, se je Janševa vlada odpovedala dodatnim naročilom cepiva proizvajalcev Moderna in Pfizer. Ker je pač stavila na približno desetkrat cenejše cepivo Oxforda in AstraZenece. Toda britanski proizvajalec je kmalu začel zaostajati z dogovorjenimi nabavami, deloma zaradi težav v proizvodnji, v veliki meri pa tudi zaradi cepilnega nacionalizma, zaradi katerega je na škodo evropskih držav favoriziral Veliko Britanijo.

Že konec januarja je postalo jasno, da tiste članice EU, ki so se preveč zanašale na AstraZeneco, do poletja nikakor ne bodo dosegle ciljev precepljenosti, ki bi zagotavljala izhod iz epidemije. Vladni koordinator za cepljenje Jelko Kacin je začel govoriti o 60 odstotkih cepljenih do poletja, nato že o »več kot 50«. Nacionalno strategijo cepljenja so začeli spreminjati vsakih nekaj dni – samo v marcu je bila spremenjena trikrat. Toda Janez Janša je vztrajal pri svojem. Še 28. marca je zatrjeval, da bi lahko »dosegli 70-odstotno precepljenost odraslega prebivalstva in bi lahko računali, da bomo do konca junija uspešno zaustavili epidemijo«.

Vsega tri dni kasneje je ameriški medij Bloomberg objavil interne ocene EU, ki so pokazale, kako zelo skregane z realnostjo so tovrstne napovedi. Po teh projekcijah bo Slovenija do konca junija cepila le 52 odstotkov prebivalstva. Malo je držav, ki bodo tako zelo zaostale za želeno 70-odstotno precepljenostjo, ki jo je svojim članicam kot cilj postavila EU. Najslabše kaže Češki, ki naj bi ji do konca junija uspelo cepiti vsega 44 odstotkov svojih ljudi; sledijo Hrvaška, Bolgarija (obe po 45 odstotkov), Slovaška (46) in Estonija (50). Potem pa smo na vrsti že Slovenci.

Še konec marca je Janša trdil, da bo do konca junija precepljenih 70 odstotkov Slovencev in Slovenk. Projekcije EU kažejo, da bo delež za skoraj 20 odstotkov – kar je nekje 400.000 ljudi – manjši.

Pri Bloombergu so opozorili, da so vse te države v skupnih evropskih nabavah naročile bistveno manj cepiva, kot bi ga lahko po nacionalnem ključu. Ali kot so nedavno ob razkritju, da Slovenija ni dvignila roke za dodatne odmerke Moderne in Pfizerja, priznali na ministrstvu za zdravje: »Slovenija je izkoristila vse pogodbene možnosti, ne pa celotne opcijske možnosti pri omenjenih proizvajalcih.« V času pisanja tega članka je v dobrih treh mesecih od začetka cepljenja, torej od 27. decembra lani, z enim odmerkom zaščitenih 13,4 odstotka slovenskega prebivalstva, oba odmerka je prejelo 6,5 odstotka ljudi.

Kacinovo hecanje

Do konca marca bi morala AstraZeneca Sloveniji dobaviti skoraj 559.000 odmerkov cepiva. Po podatkih Evropskega centra za nadzor bolezni (ECDC) smo prejeli več kot petkrat manj, komaj 98.400 odmerkov. Zanašanje Janševe vlade na cenejšega, a nezanesljivega britanskega proizvajalca je torej Sloveniji povzročilo bistven izpad količin cepiva, za katere je vlada načrtovala, da bodo na voljo. A Slovenija je ob tem tudi med državami, ki so zaradi pomislekov o krvnih strdkih zaustavile cepljenje z AstraZeneco za mlajše od 60 let. Tako ima NIJZ oziroma njegov pogodbeni izvajalec po podatkih ECDC sedaj v skladiščih še skoraj 25.000 odmerkov cepiva britanskega proizvajalca, za katere ni povsem jasno, kdaj – če sploh – bodo lahko porabljeni. Zaradi slabega slovesa tega cepiva namreč tudi vse več ljudi zavrača cepljenje z njim.

Toda Janševa vlada počne vse, da bi odgovornost prevalila na druge – predvsem na same izvajalce cepljenja, torej cepilne centre. Največji med njimi deluje v organizaciji Zdravstvenega doma Ljubljana, ki sta ga zaradi domnevnih logističnih spodrsljajev napadla Kacin in tudi obrambni minister Matej Tonin. Ljubljanskemu javnemu zavodu sta očitala, da močno zaostaja za zastavljenimi cilji, ker ni sprejel ponudbe Slovenske vojske za dodatne prostore, v katerih bi lahko izvajali cepljenje. Odgovor ZD Ljubljana je bil jasen: »V tem trenutku ne potrebujemo dodatnih prostorskih kapacitet, saj nam le-te zagotavlja Mestna občina Ljubljana, potrebujemo pa zadostne količine cepiva, na kar ves čas opozarjamo tudi nacionalnega koordinatorja za logistični del akcije množičnega cepljenja zoper covid-19, Jelka Kacina.«

Ker je Janševa vlada pridobila bistveno premalo cepiva, sedaj ljubljanski cepilni center od NIJZ prejme bistveno manj odmerkov, kot jih tedensko naroči glede na potrebe občanov. Kot je v sporočilu za javnost zapisalo vodstvo ZD Ljubljana, so med 4. februarjem in 23. marcem dobili 14.225 odmerkov manj, kot so jih naročili pri NIJZ. Logistika ni težava; če bi jim država zagotovila zadosti cepiva, bi ljubljanski zdravstveni dom lahko na teden cepil skoraj 40.000 ljudi. Povedano še drugače: če bi vlada izpolnila svoj del naloge, bi v Ljubljani lahko želeno precepljenost dosegli že v dobrem mesecu dni.

Privilegiranci

Ob tem sta številnih kritik deležni tudi vladna strategija cepljenja – oziroma katerakoli od njenih verzij – in odločitev za cepljenje po prednostnih skupinah. Pri tem je treba biti pošten in zapisati, da je takšno usmeritev priporočila EU v krovni evropski strategiji, sprejeti že 17. junija 2020. Toda ohlapne usmeritve si je Janševa vlada razložila po svoje. Tako je med kritično infrastrukturo uvrstila policiste in vojake, skupaj 18.000 ljudi, o katerih seveda v smernicah EU ni govora. Na drugi strani je vlada iz prednostnih skupin izpustila trgovke, taksiste in prevoznike v javnem prometu, ki so za nemoteno delovanje družbenega sistema v času epidemije gotovo pomembnejši od represivnega aparata.

Prav tako Slovenija v nasprotju z evropsko strategijo med prednostne skupine ni uvrstila predpisanih »delavcev, ki pri delovnih procesih ne morejo vzdrževati ustrezne distance«, in »ranljivih socialnoekonomskih skupin«. Namesto tega morajo industrijski delavci še naprej pomanjkljivo zaščiteni hoditi na množično delo v velike proizvodne obrate, ki niso bili zaprti niti za en sam dan. Ranljive skupine, kot so Romi, socialno ogrožene družine in zapuščeni posamezniki, prav tako niso med prednostnimi skupinami za cepljenje. Pa četudi se številni med temi ljudmi z veliko težavo postavijo že v običajno vrsto za cepljenje, saj ne premorejo računalnikov, prek katerih bi oddali elektronsko prijavo. Obenem se marsikdo ne more prijaviti pri zdravniku – v Sloveniji je namreč več kot 120.000 ljudi, ki nimajo osebnega zdravnika.

Zaostanek pri cepljenju je predvsem posledica pretiranega zanašanja vlade na AstraZeneco.

Zato pa so poleg oskrbovancev in kolektivov domov za ostarele, zdravstvenih delavcev, šolnikov, kroničnih bolnikov, vojakov in policistov med cepljenimi že: vsi člani vlade in parlamenta, zaposleni po ministrstvih, pa celoten kolektiv zaposlenih na časniku Večer, župani in člani občinskih uprav, zaposleni po univerzah in diplomati. Nič čudnega, da je imunolog in mikrobiolog Alojz Ihan v Odmevih prednostne skupine označil za »neke politične intervencije, ki so namesto sledenja edinemu zdravstvenemu namenu cepljenja – to je zaščiti po starosti, ker je to edini moralen ukrep, kar se tiče cepljenja – začele vrivati tako imenovano kritično infrastrukturo«.

Tako ima koronavirus v Sloveniji še dosti rezerv za širjenje med prebivalstvom. »Prihaja tretji val. Dejstvo je, da so ljudje po 60. letu življenjsko ogroženi. Že pri 60 letih je 15-krat večja možnost smrti kot recimo pri isti starosti za gripo,« zaskrbljenosti ni skrival Ihan. Dodajmo, da je po podatkih ECDC za 5. april polno zaščito, torej dva odmerka cepiva, prejelo 13,5 odstotka slovenskih starostnikov med 70. in 80. letom. V starostni skupini med 60. in 70. letom je bilo z dvema odmerkoma cepljenih pičlih 1,7 odstotka ljudi.