Nobody

Vrnitev potlačenega.

Ruski režiser in glasbenik Ilya Naishuller, znan predvsem po videospotih za svoj rock bend Biting Elbows, je leta 2015 posnel film Hardcore Henry, lucidni, frenetični, ultrakinetični, cyberpunkerski akcijski ringelšpil, v katerem smo vse videli skozi adrenalinske oči protagonista, moskovskega postmodernega kiborga, ki melje vse pred sabo – tako kot ustreljeni in ponovno oživljeni protagonist Naishullerjevega videospota Bad Motherfucker. Naishullerjev Nobody ni podaljšek kakega videospota, temveč robustni, stilizirani, kristalno čisti metaremiks filmov Death Wish, John Wick in Ugrabljena, v katerem Charlesa Bronsona, Keanuja Reevesa in Liama Neesona zamenja 58-letni Bob Odenkirk, alias Hutch Mansell, navidez benigni in neškodljivi primestni družinski človek, ki ima službo (v tastovem podjetju!), hiško, ženo (Connie Nielsen), dva otroka in rutinsko, udomačeno, nevpadljivo, mlačno, nevidno, enolično, dolgočasno, »normalno«, sredinsko življenje.

Da je nobody, potrdi tudi, ko v njihovo hišo vdreta dva roparja – s palico za golf bi ju lahko razbil, pa ju ne. Niti zamahne ne! S tem se le osmeši. Moški, ki je v odločilnem trenutku odpovedal. Kot Tomas (Johannes Kuhnke) v Östlundovi Višji sili. Toda ko se potem ponoči pelje z mestnim avtobusom, na katerega se vkrca skupina ruskih huliganov, ki začnejo terorizirati potnike, vstane, šoferko pošlje ven, zapre vsa vrata, izvleče pištolo, iz katere vrže vse naboje, in dahne: »Upam, da je tem kretenom všeč bolnišnična prehrana!« In potem jih pošlje v bolnišnico. Z ročajem pištole jih razbije, zmelje, zmendra. Ne, Hutch ni bil vedno družinski človek – nekoč je bil očitno morilski stroj, poklicni morilec, »avditor«. V njem se prebudi njegov skrivni, zatrti, potlačeni, lovski, katarzični »jaz«, njegov notranji mrak, njegova notranja noč. Lahko pa tudi rečete: v njem se prebudi njegov notranji desničar – jezen, brutalen, maščevalen, ekstremen, mesijanski. In ker je bil med huligani, ki jih je razštelal, tudi brat nekega ruskega gangsterja (Aleksej Serebrjakov), mora – tako kot »gospodinja« Samantha (Geena Davis) v Poljubu za lahko noč – reaktivirati vse tiste fatalne gibe, ki so nekoč predstavljali avtomatizem in s katerimi brutalno pogubi množice plačancev, ki se vsipajo nadenj. Še dobro, da imajo doma »sobo za paniko«.

Hutch je nenadoma videti kot moški iz vzporednega vesolja. Rečete si: v tem vzporednem vesolju se izpolnijo vse moške fantazije – moški so tam še lahko moški! Lahko se streljajo, pobijajo, lomijo, razbijajo, koljejo. Lahko renčijo. Lahko pozirajo. Lahko se napihujejo. Lahko lovijo in divjajo. Lahko se prepuščajo avanturam. V resnici pa se v tem vzporednem vesolju izpolnijo vse toksične fantazije ameriške ideologije, ki je moškemu vedno obljubljala, da ima lahko oboje hkrati – dom in divjino, družino in akcijo, civilizacijo in avanturo, anonimnost ali svobodo. V resnici pa ne more imeti obojega hkrati. Vedno mora izbrati bodisi dom ali divjino, družino ali akcijo, civilizacijo ali avanturo, družinsko življenje ali stoični, ledeni, brezčutni, ponosni, lakonični individualizem, toda v obeh primerih izbere smrt. Na eni strani ga čaka smrt v divjini – na drugi strani pa smrt v ustalitvi, smrt v prilagoditvi, smrt v predmestju ali malem mestu. Ko se film začne, je Hutch žalosten, depresiven, nesrečen – zakaj? Ker je moral izbrati. Če je hotel imeti dom in družino, se je moral odpovedati divjini in avanturi. Ameriška ideologija pa mu je obljubljala, da ima lahko vse. Da mu torej ni treba izbirati. Da se mu ni treba odločati. In sam film je tako absurdno in nihilistično smrtno resen, da zlahka ujamete njegovo satirično poanto, navsezadnje, Hutch v nekem trenutku o svoji »slavni« in »divji« preteklosti prede plačancu, ki je že mrtev. To, da ga igra Bob Odenkirk, priletni komik, in da se bori proti Rusom, velikim antagonistom ameriške hladnovojne moške psihe (oh, in da njegovega očeta igra Christopher Lloyd), vse še toliko bolj začini. Nobody je videti kot parodija moške verzije #MeToo, toda obenem nas v času populizma opozarja, da je od občutka prikrajšanosti in kastriranosti do fašizacije – do sle po nasilju, ubijanju – le korak in da je »normalnost« le nasilje, ki čaka, da se zgodi. Nasilje je itak tako repetitivno kot »normalnost«. (video na zahtevo)