Chaos Walking

Šumenje fašizma.

Veliki Eugene O’Neill je pred skoraj stotimi leti napisal dramo Strange Interlude, ki je bila nekaj posebnega, pa ne le zato, ker je imela devet dejanj in ker je – običajno – trajala pet ur, temveč zato, ker so gledalci slišali tudi notranje monologe likov, njihove misli. V filmu, ki so ga posneli leta 1932, vse skupaj izgleda takole: najprej slišimo to, kar reče Norma Shearer, Clark Gable, Alexander Kirkland ali May Robson, potem pa slišimo še, kaj v resnici misli. Moški recimo reče ženski: O, pozdravljeni, kako ste kaj? A obenem slišimo tudi njegov notranji glas: Kako rad bi ti te objel! Ali kaj takega. Strange Interlude je eno izmed čudes starega Hollywooda. Chaos Walking, posnet po mladinskem romanu Patricka Nessa (The Knife of Never Letting Go), se dogaja na tujem planetu, v »Novem svetu« ( ja, v oddaljeni galaksiji), na novem – avatarskem – divjem zahodu, kjer živijo sami moški, ki pa jih nenehno obdaja »šum«, saj se njihove misli, njihove notranje monologe, neprestano sliši. Ne morejo jih obvladovati. Tako kot jih niso mogli Norma Shearer, Clark Gable, Alexander Kirkland in May Robson.

Zdi se, kot da se nenehno pogovarjajo in prepirajo s sabo. Rezultat je verbalni kaos, uliksesovski tok zavesti, telepatski dada, ognjemet asociacij, nefiltrirana vrtoglavica moške paranoje. Le Župan (Mads Mikkelsen), »vojni heroj«, karizmatični guru tega distopičnega planeta, na katerem so mutantski, nevarni, predatorski domačini, ki naj bi pobili vse ženske, ves čas skriti in nevidni (kot »Indijanci«), je brez »šuma« (in tudi brez specialnega efekta, ki ta »šum« vizualno poudarja in estetizira). Svoje misli je uredil. V nasprotju s Toddom (Tom Holland), mladeničem, čigar želje, hormoni, strahovi, tesnobe in nezavedno nenehno govorijo – ne more jih ustaviti. Toda ko na planetu pristane Viola (Daisy Ridley), vesoljska mladenka (skoraj Jedijevka, heh), s katero potem zbeži, na svoje veliko presenečenje ugotovi, da je brez »šuma«. Njenih misli ni mogoče slišati. Moški so prozorni, ženske pa skrivnostne! Moški se imajo za nekaj več (od tod avreola!), ženske pa so utišane! O moških vemo vse, o ženskah pa ničesar! Tako pravi film, ki pa svojih »misli« tudi ne more obvladovati, saj je po malem v starem Hollywoodu, kjer pobere pripovedni trik, po malem v vesternih iz sedemdesetih let, kjer pobere zgodbo o skupini moških, ki divje preganjajo pobegla ljubimca (Krvavi pregon), po malem pa v sterilnih mladinskih distopijah, kjer se pobere eterične »razcepljene« mladenke, ki se morajo soočiti z regresivnimi »igrami lakote« – patriarhalnim fašizmom. Je pa res, da lahko v tem filmu vidite tudi alegorijo sodobnega populizma: na eni strani je fašistoidni vodja, ki svoje misli spretno skriva, na drugi strani pa je ljudstvo, ki svojih misli in svojega »šuma« ne more več zadrževati. (Amazon Prime)