Izvor rasizma

Stavek, ki ste ga zadnje dni največkrat prebrali in slišali, se glasi: evropsko superligo je ustvaril pohlep. Kar je morda res. A kaj to pomeni? A to morda pomeni, da lige prvakov ni ustvaril pohlep? Nehajte: liga prvakov, ki je leta 1991 nadomestila pokal državnih prvakov (tekmovanje, v katerem so moštva do konca igrala na izpadanje), je bila produkt pohlepa. In UEFA jo bo zdaj preuredila in prenovila – Anglija, Španija, Nemčija in Italija bodo imele avtomatično in vnaprej zagotovljena po štiri mesta, Francija pa tri. Težko bi rekli, da ta prenova, s katero naj bi akomodirali apetite velikih, elitnih, najbogatejših klubov, ni produkt pohlepa (več tekem v skupinskem delu pomeni tudi več televizije in oglaševanja, če smo že ravno pri tem). In težko bi rekli, da še dve ali tri takšne prenove ne bi lige prvakov prelevile v superligo.

Hočem reči: superliga je tako neizbežna kot neoliberalni model, ki jo ustvarja. 

In neoliberalni model je očiten: elite hočejo igrati med sabo. Družiti se hočejo le še med sabo. Živeti hočejo na svojem otoku, v svoji ograjeni soseski, v svoji gated community, v svoji superligi. Tu in tam medse filantropsko spustijo nekaj manjših klubov, a to je tudi vse. Od družbe – od države – pa pričakujejo in terjajo, da jim vse to omogoči. Ali bolje rečeno: od družbe – od države – pričakujejo in terjajo, da ustvari sistem, v katerem se bogastvo prerazporeja navzgor, k elitam, najbogatejšim, superligašem, potemtakem sistem, ki elitam preprečuje izpad iz superlige. Enkrat elita – vedno elita. Tako kot skušajo neoliberalne elite ustvariti vtis, da je superliga – ali pa liga prvakov, če hočete – nekaj povsem »naravnega«, skušajo ustvariti vtis, da sta nekaj povsem »naravnega« nizka obdavčitev bogatih in majhen javni sektor. Kar je »naravno«, pa ni posledica pohlepa. Toda neoliberalni model, na katerem temelji sodobni nogomet, vodi natanko k temu, da bodo elitni klubi igrali le še drug z drugim – in da bodo drugi pobirali le še drobtine, ki bodo padle z mize. Tu bi dokončno zasijal razvpiti neoliberalni dictum, da je treba bogatim omogočiti, da so še bogatejši, ker potem njihovo bogastvo pronica navzdol, k nižjim razredom. Kako praktično deluje to pronicanje bogastva navzdol, vidimo v logističnih centrih megakorporacije Amazon, katere lastnik je Jeff Bezos, najbogatejši zemljan, kralj neoliberalnega pohlepa, ki ga omogoča dereguliranost digitalne ekonomije: delavci so podvrženi strogemu nadzoru, brezdušnemu izkoriščanju in brezvestnemu terorju, ki jih priganjajo, stiskajo, pretresajo in izžemajo. Ker si odmora ne morejo privoščiti, ščijejo v steklenice.

Rezultat bežanja pred ekonomskimi koreninami rasizma so bile številne povsem zgrešene teorije o razlogih za črnske probleme.

Ko so oznanili, da je superligo ustvaril pohlep, pa je prišlo še do dodatne mistifikacije: pohlep so personalizirali. Kriv je bil pohlep predsednika Reala Florentina Péreza in predsednika Juventusa Andree Agnellija, ne pa neoliberalni model, na katerem temelji sodobni nogomet in ki legitimira pohlep. Do podobne mistifikacije je tako rekoč sočasno prišlo v Ameriki. Ko so ustanovili superligo, se je namreč v Minneapolisu ravno končalo sojenje Dereku Chauvinu, nekdanjemu policaju, ki je 25. maja lani brutalno umoril temnopoltega Georgea Floyda. Ker je šlo za rasno motiviran umor (belcu, ki bi 27-krat rekel, da ne more dihati, ne bi še kar naprej, skupaj skoraj 10 minut, klečal na vratu) in ker v podobnih situacijah belskega policaja ne obsodijo (običajno ga sodno sploh ne preganjajo), je bilo vprašanje: ali bodo Chauvina obsodili? Je bilo tokrat to, kar smo videli, dovolj? Je bila tokrat rasna motiviranost umora končno dovolj očitna, navsezadnje, vse se je v vsej brutalnosti zgodilo pri belem dnevu in pred telefonskimi kamerami, umor pa je sprožil burne, silovite, globalne proteste in povzročil destabilizacijo Amerike? Jasno je bilo tole: če ga bodo obsodili, bodo s tem tudi potrdili, da je bil njegov umor rasno motiviran. Ergo: če ga bodo obsodili, bodo obsodili tudi rasizem. Konec Chauvina – konec rasizma.

Vrnitev postrasne Amerike

In natanko to se je potem zgodilo: porota je Chauvina spoznala za krivega po vseh treh točkah obtožnice – za nenaklepni umor druge stopnje, umor tretje stopnje in uboj druge stopnje. Čaka ga dolga zaporna kazen. Tu pa je prišlo do mistifikacije, no – personalizacije: ko so Chauvina spoznali za krivega, so ustvarili vtis, da je bil eksces in anomalija, saj drugih belskih policajev, ki pobijajo črnce, praviloma ne obsodijo (še obtožijo jih ne!), kar seveda pomeni, da umori, ki so jih zagrešili, niso bili rasno motivirani. Ko je padel Chauvin, je padel rasizem. In spet smo dobili postrasno Ameriko – tako kot po izvolitvi Baracka Obame, pravi John Stoehr (AlterNet). Vsi so rekli: z izvolitvijo Obame je konec rasizma! Amerika je po novem postrasna! Obama je predsednik postrasne Amerike! Zdaj je vse drugače! V Ameriki se začenja nov dan! Rasizem je le še preteklost!

Kaj se je zgodilo takoj zatem, pa veste: prišel je firerski Donald Trump in postrasno Ameriko z nekaj tviti vrgel skozi okno, normaliziral belski nacionalizem in legitimiral »spet veliko Ameriko«, saj veste, dobro staro Ameriko, v kateri je še obstajala rasna hierarhija in v kateri belcem še ni pretila »velika zamenjava«. Trump, ki je prebujal nostalgijo po času, ko so bili belci še glavni, ko so imeli še vse pod kontrolo in ko je bila Amerika še njihova, je pokazal, da lahko rasizem, ki ga je »odpravila« Obamova izvolitev, zamenja le rasizem. V tem družbeno-ekonomskem sistemu ni nobene izbire: namesto rasizma lahko vskoči le rasizem.

A vse skupaj je bilo še bolj perverzno: ko je Obama začel predsedovati postrasni Ameriki, je začel Trump z rasističnimi konspirološkimi trditvami, da se Obama ni rodil v Ameriki in da je zato nelegitimni, parazitski predsednik, prebujati rasistično Ameriko (ki se je hitro zbila v Tea Party). Nekaj podobno perverznega se je zgodilo zdaj: ko so sodili Chauvinu in ustvarjali postrasno Ameriko, so belski policaji mirno še naprej – sočasno! – pobijali nebelce. Kot da bi skušali groteskno, grizlijevsko parodirati mit o postrasni Ameriki. Kot da bi skušali parodirati personaliziranje rasizma. Kot da bi skušali potrditi, da Chauvin ni eksces, temveč sistem. Kot da bi skušali »glorificirati« Chauvina, izjemo, ki potrjuje pravilo.

Oglejte si le portal Mapping Police Violence, ki spremlja policijsko nasilje: policija je letos do 25. aprila pobila že 335 oseb, v zadnjih petih letih je pobila po tri osebe na dan, lani je bilo med policijskimi žrtvami skoraj 30 odstotkov temnopoltih, pa četudi sestavljajo le 13 odstotkov ameriškega prebivalstva. Je to znak postrasne Amerike? Zdaj bi radi ta sistem reformirali. Pa ga je mogoče reformirati? Ga je res mogoče spremeniti? Ko gledamo število mrtvih, ki jih za sabo pušča policija, ko gledamo vso to militarizacijo policije in ko gledamo te sprivatizirane jetnišnice, v katerih se gnete več kot dva milijona Američanov (med njimi je 40 odstotkov črncev), ki izgledajo kot rezervna vojska brezposelnih delavcev, se namreč vprašamo: kaj če je ta represivni policijski sistem tak prav zato, da se ne bi nič spremenilo? Kaj če se policija obnaša kot okupacijska vojska prav zato, da bi vse ostalo tako, kot je?

Reagan in neoliberalci so mirno ustvarjali vtis, da s socialno državo najbolj profitirajo prav črnci, »welfare queens«, ki jo parazitsko zlorabljajo, sesajo in izčrpavajo.

Vsa ta represija je nujna, ker ohranja status quo – in rasizem je del tega statusa quo. Ali natančneje: rasizem je del statusa quo, ki ljudi prepričuje, da je huda ekonomska neenakost nekaj »naravnega« in da ta huda ekonomska neenakost še toliko bolj »naravno« pritiče črncem. In tu se zastavlja vprašanje: kako to, da vsi pohlep vidijo pri nogometu, pri rasizmu pa ne? Kako to, da pri rasizmu ne vidijo ekonomije? A prav tu je problem: postrasna Amerika je produkt prepričanja, da rasizem obstaja v ločenosti od ekonomije – da torej rasizem obstaja neodvisno od kapitalizma.

»Kraljice socialne države«

Pomislite le, kako lepo sta se na začetku osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v času vladavine Ronalda Reagana, spogledala, ujela in objela rasizem in neoliberalizem, zadnji stadij kapitalizma. Kaj so že tedaj oznanjali neoliberalci? Da je treba socialno državo omejiti, zmanjšati, oklestiti. Reagan je hvaležno sprejel ta neoliberalni evangelij – in ga bujno, divje, neusmiljeno implementiral. Številne socialne programe je posekal, odrezal, odpravil, s čimer je zagrenil in otežil življenje nebelcem, pretežnim uporabnikom teh programov. To je bil »rasno obarvani napad na ameriško socialno državo,« pravi Touré F. Reed, avtor knjige Toward Freedom: The Case Against Race Reductionism (2020). Reaganov neoliberalizem je poganjal povsem očitno »rasni resentiment«, navsezadnje, zelo rad je bajal o »kraljicah socialne države« (welfare queens), »parazitskih« črnkah, ki da le serijsko rojevajo nezakonske otroke, neizmerno bogatijo s socialno državo in se okrog vozijo v kadilakih. Te »kraljice« so bile čiste rasistične fikcije, s katerimi pa je Reagan argumentiral svoje sekanje socialne države in kleščenje socialnih programov, saj je bilo treba ustaviti »parazite«, ki so tik pred tem, da državo spravijo na beraško palico.

Te pravljice, ki so rasno mržnjo povezale z iracionalnimi ekonomskimi tesnobami, pa so imele še eno pripovedno funkcijo: Reagan je z njimi »hranil antietatistična čustva delavskega in srednjega razreda ameriških belcev, katerih blaginja je bila produkt prav ameriške socialne države«. To, da je šlo belskemu delavskemu in srednjemu razredu tako dobro, je bila zasluga socialne države – in predvsem neenakomernega razporejanja socialnih ugodnosti. Socialna država je bila vse od časa Rooseveltovega New Deala zdizajnirana tako, da so z njo bolj – no, najbolj – profitirali belci. Črnci zaradi diskriminacije niso imeli dostopa do dobrih javnih stanovanj, hipotek, dolgoročnih kreditov, služb in sindikatov, belce pa so po II. svetovni vojni taktično prelevili v lastnike domov (hiš, stanovanj), s čimer so jih pacificirali ter obenem prisilili v identifikacijo z lastniškim razredom, tržno ideologijo in kapitalizmom, kar pa je le stopnjevalo rasno neenakost – belci v svoje skupnosti niso spustili črncev, saj so ti veljali za grožnjo zasebni lastnini. »Hoteli so zaščititi svojo investicijo.« Ha. Reagan in neoliberalci pa so mirno ustvarjali vtis, da s socialno državo najbolj profitirajo prav črnci, »welfare queens«, ki jo parazitsko zlorabljajo, sesajo in izčrpavajo.

In tu je potem prišel tisti pregovorni neoliberalni trik: Reagan je bogatim, kapitalu in korporacijam znižal davke. Dobro vemo, zakaj: ker bodo bogati še dodatno obogateli, se bodo dvignili tudi revni, saj bo bogastvo pronicalo navzdol, k revnim. Pozabite na prerazporejanje bogastva! Staviti je treba na rast, ki bo povečala kupno moč – in revne odpeljala v raj! Da bi se revni čim bolj dvignili, je Reagan dereguliral še bančništvo, energetiko, telekomunikacije in avtoprevozništvo, spodkopal zaščitno mrežo potrošnikov ter »sprostil« delovno in okoljsko zakonodajo. Lansiral je vse neoliberalne recepte, ki so že po definiciji strup za revne, med revnimi pa je bilo disproporcialno veliko prav temnopoltih. In zdaj že tudi vemo, zakaj je bilo med revnimi toliko temnopoltih – ker je bila socialna država zdizajnirana tako, da je dvigovala predvsem belce.

Neoliberalna zgodba o tem, da so si neodgovorni in zajedavski črnci praktično prisvojili socialno državo (in za pridne, delovne, odgovorne belce pustili le drobiž), ni argumentirala in legitimirala le sekanja socialnih programov, temveč tudi kleščenje financ za gradnjo javnih stanovanj, množično, tako rekoč distopično zapiranje črncev (za majhne delikte), privatizacijo javnih šol in omejeno pomoč po katastrofi, ki jo je povzročil hurikan Katrina. Povzročila in legitimirala pa je še nekaj: to, da se je vojna proti revščini prelevila v vojno proti revnim.

Rasistični kapitalizem

V vseh teh letih smo slišali, da bodo črnci rasno diskriminacijo, ki jih ekonomsko ubija, presegli z lepim obnašanjem, pridnostjo, akulturacijo, kolektivno agitacijo, včlanitvijo v sindikate (kamor jih dolgo niso pustili), prekvalifikacijami, zvišanjem minimalne plače, podjetništvom (»črnskim kapitalizmom«), kvotami, črnskim Marshallovim načrtom, javnimi deli, množičnim zaposlovanjem v javnem sektorju (če delovnih mest ne ustvarja zasebni sektor, jih mora država), brezplačnim študijem, univerzalnim zdravstvenim zavarovanjem, reparacijami – in medrasno delavsko solidarnostjo. To, da bi črnci zase terjali nekaj ekskluzivnega (posebne pravice, reparacije ipd.), ni prišlo v poštev, saj bi le razjezilo in odbilo belski delavski razred.

A to, da je ključ v ekonomski enakosti in da je sindikalno, ekonomsko povezovanje z belci nujno, je bilo na dlani že v tridesetih in štiridesetih letih, ko so črnski voditelji v rasizmu videli le poganjek razrednega izkoriščanja in verjeli, da lahko rasizem izgine le, če si ameriški delavski razred – belski in črnski – ekonomsko opomore. Kot je rekel A. Philip Randolph, predsednik Nacionalnega črnskega kongresa: »Noben črnski delavec ne bo svoboden, dokler je belski delavec suženj, in obratno, noben belski delavec ni na varnem, dokler je njegov temnopolti brat vklenjen.« Toda v petdesetih in šestdesetih letih – v času boja za državljanske pravice črncev (z volilno vred) – so dali črnski voditelji politični enakosti prednost pred ekonomsko enakostjo. Politična diskriminacija se jim je zdela usodnejša od ekonomske. Rasna identiteta se jim je zdela pomembnejša od ekonomske. Etnična afiniteta se jim je zdela bistvenejša od črno-bele koalicije s skupnimi ekonomskimi interesi. Rasno neenakost so ločili od politične ekonomije, pravi Reed.

Ironično, nekaj podobnega so po II. svetovni vojni storili belski liberalci: »Rasno neenakost so obravnavali kot moralno dilemo. Z drugimi besedami, v rasizmu – veri v nespremenljivo hierarhijo bioloških skupin – so videli odklon od ameriške temeljne zaveze osnovni enakosti posameznikov.« Rasizem ni bil produkt kapitalizma, ampak slabe morale. V času hladne vojne – v času boja s komunistično »pošastjo«, ki je slavila ekonomsko enakost in zavračala kapitalizem – demoniziranje kapitalizma ni prišlo v poštev, kakor tudi ni prišla v poštev razredna kritika rasne neenakosti, zato so »politiki za univerzalne pravice razglasili pravice (do svobodnega izražanja, zasebne lastnine, verske svobode), ki so bile v skladu z liberalnim kapitalizmom, svoje nasprotovanje rasizmu pa so priklenili na diskurz o človekovih pravicah, ki pravice do ekonomske varnosti (pravico do dela, dostojne plače, zdravstvenega zavarovanja ipd.) ni priznaval kot univerzalne pravice, ki bi morala biti zagotovljena državljanom vseh tako imenovanih civiliziranih nacij.«

Teorije zarote

Rezultat tega bežanja pred ekonomskimi koreninami rasizma so bile številne povsem zgrešene teorije o razlogih za črnske probleme, recimo teorija o »podrazredu«, ki je korenine revščine videla v kulturnih in moralnih pomanjkljivostih revnih (Reaganova »welfare queen« je bila produkt te teorije!), tako da je tudi v črnski revščini videla produkt posebnosti črnske identitete (droge, alkohol, kriminal, promiskuitetnost, prezir do izobrazbe ipd.), ne pa produkta ekonomske neenakosti, ki jo ustvarja belski kapitalizem; teorija o tem, da »črnska revščina ni belska revščina« (črnska revščina je nekaj posebnega, ločenega od kapitalizma, ni produkt ekonomske neenakosti); ali pa teorija o »veliki migraciji«, ki jo je zagovarjal zgodovinar Oscar Handlin: ko so črnci z ruralnega juga migrirali na urbani sever, se niso – tako kot prejšnje imigrantske etnične skupine – prilagodili političnim, delovnim, stanovanjskim in ekonomskim priložnostim in odgovornostim urbanega življenja, poleg tega pa niso razvili svojih prostovoljskih, civilnih, podpornih, solidarnostnih organizacij, ampak so raje računali na vladne socialne programe in New Deal. Prejšnje etnične skupine (Irci, Italijani, Judje, Slovenci), ki so migrirale v velika mesta na severu, so razvile prostovoljske, civilne, podporne organizacije, ki so jim olajšale in omogočile akulturacijo, asimilacijo, amerikanizacijo. V resnici je vse te etnične skupine, ki so migrirale na urbani sever, ekonomsko in politično opolnomočilo nekaj povsem drugega – multietnično politično delavsko združevanje in članstvo v sindikatih.

Vse te teorije je leta 1965 dopolnilo razvpito Moynihanovo poročilo, alias Črnska družina: argument za nacionalno akcijo. Daniel Patrick Moynihan, liberalni pomočnik ministra za delo, je v tem poročilu opozoril, da med revnimi črnci divja »socialna patologija«, ki se manifestira v nenavadno velikem številu nezakonskih nosečnosti, disfunkcionalnosti družin, pomehkuženosti moških, velikem številu matriarhalnih družin in odvisnosti od socialne države. Moynihan sicer ni skrival, da je črnce ustavila kombinacija »rasističnega virusa« in »treh stoletij včasih nepredstavljivega zlorabljanja«, toda nekateri so ga obtožili, da za črnsko revščino krivi kar same črnce in njihovo »patologijo«, njihovo »kulturno posebnost«. Verjel je, da je črnska revščina produkt črnske »kulturne posebnosti« in rasne neenakosti, ki pa je ločena od ekonomskih procesov in kapitalizma.

»Črnski emisar neoliberalizma«

Toda ironično: to teorijo o črnski revščini, rasni neenakosti in črnski »kulturni posebnosti« je prevzel tudi Barack Obama. Obama, ki ga Reed označuje za »črnskega emisarja neoliberalizma«, se je delal, kot da rasizem ne obstaja več – mit o postrasni Ameriki je jemal resno. To je bila napaka, pravi Reed. Še večja napaka pa je bila, da krivde za rasizem in ekonomsko neenakost ni pripisal neoliberalnim politikam, temveč kulturnim »pomanjkljivostim« črncev, njihovi »kulturni posebnosti«, njihovi »socialni patologiji« – velikemu številu najstniških nosečnosti, matriarhalnim družinam, disfunkcionalnim moškim, brezposelnosti, nekončanju šole, kriminalu, obtoževanju belcev za svoje probleme.

Ne policajem, ampak neoliberalnim ukrepom in zakonom, stvarnikom superlige, je treba kričati, da so rasistični.

Kot da je rasna neenakost ločena od ekonomskih procesov, ki jo ustvarjajo in poganjajo. Kot da sta rasizem in ekonomsko izkoriščanje ločena. Rasizem je lahko ultimativno zlo, toda ni ločljiv od politične ekonomije in kapitalizma. Ergo: ne rasizma ne rasne neenakosti ne moreš ločiti od ekonomskih in socialnih politik (zaton sindikalizma, krčenje javnega sektorja ipd.), ki so disproporcialno udarile in prizadele prav črnce. Obama je – podobno kot Bill Clinton – povsem zanemaril vpliv ekonomskih sil na črnsko revščino, obenem pa je tudi spregledal rasno obarvanost teh ekonomskih sil, še toliko bolj, ker je bil kapitalizem najbolj krut prav do črncev. Ali bolje rečeno: med žrtvami neoliberalnih politik je disproporcialno veliko prav črncev, ki bi jim zelo pomagale redistributivne politike, recimo revitalizacija javnega sektorja, podpora sindikalizaciji in nasprotovanje prosti trgovini, za katere pa Obama ni hotel slišati.

Prav teorija o tem, da je Amerika zdaj, ko je izvolila Obamo, postrasna, je legitimirala neoliberalne politike, s katerimi so demokrati – Obamovi demokrati – črncem še dodatno otežili življenje, pravi Reed in obenem opozarja: »Odstotek Afroameričanov, ki so živeli v revščini, je bil višji ob Obamovem odhodu iz Bele hiše kot ob njegovem prihodu v Belo hišo.«

Mit o »večnem« rasizmu

Iz vsega tega je mogoče izpeljati štiri sklepe.

Prvič, ko rasno neenakost ločijo od ekonomskih sil, ki jo ustvarjajo, ko torej zagotavljajo, da je rasna neenakost brez povezave z ekonomskim izkoriščanjem ter deindustrializacijo, zatonom sindikalizma in zmanjšanjem javnega sektorja (ki so disproporcialno močno prizadeli prav črnce), ustvarijo vtis, da je rasizem večen.

Drugič, z odpravo ekonomske neenakosti ne bi kar čez noč odpravili tudi rasizma, toda »težko si predstavljamo, da bi rasno neenakost odpravili, ne da bi odstranili ekonomsko neenakost«.

Tretjič, neoliberalne politike so bolj rasistične od tistega policaja, ki je umoril Georgea Floyda.

In četrtič, ne policajem, ampak neoliberalnim ukrepom in zakonom, stvarnikom superlige, je treba kričati, da so rasistični.