Zakonska zveza med državo in Bogom

Vlada je med prizadevanja za povečanje učinkovitosti in zmanjšanje dolgotrajnosti različnih upravnih postopkov umestila tudi spremembo zakona, po kateri naj bi se civilna sklenitev zakonske zveze izenačila s cerkveno poroko. Čeprav je videti, kakor da bi šlo le za preprosto organizacijsko, malenkostno spremembo, ki naj bi bila do ljudi prijazna, gre v bistvu za začetek pomembne vsebinske preobrazbe na področju zakonitega urejanja »narejanja ljudi«. V tem poskusu ne gre za debirokratizacijo, temveč za eno najpomembnejših sestavin rekatolizacije slovenske družbe oziroma moralne prenove, kot je ta proces prijazno označevan v strateških dokumentih katoliške cerkve (KC).

Rekatolizacija ni le slovenska značilnost, poteka tudi v drugih družbah po odpravi »komunizma«; zelo učinkovito že od začetka devetdesetih let 20. stoletja v domovini papeža Janeza Pavla II., na Poljskem. Tam v imenu obrambe »svetosti življenja« in sklicujoč se na božjo voljo poteka uzakonjanje »pravih« moralnih načel, ki vedno bolj ožijo svobodno odločanje žensk o vseh vidikih njihovega (zemskega) življenja. Glede na to, da je RS leta 2020 že dobila (in na državni ravni medlo zavrnila) vabilo k posnemanju in podpori »dobre prakse« na Poljskem, in spričo krepitve institucionalne prisile tamkajšnjih oblasti nad ženskami po zgledu zapovedi papeških okrožnic zlasti v 20. stoletju je prav, da sedanji slovenski poskus »debirokratizacije« umestimo v širše zgodovinske okoliščine, da bi zaslutili mogoče prihodnje razvojne usmeritve.

Nosilka rekatolizacije je KC, ki ima v tej vlogi bogate zgodovinske izkušnje, saj jih je nabirala od francoske revolucije, zlasti pa od konca 19. stoletja, ko je množično organizirano in socialistično usmerjeno delavsko gibanje vedno bolj ogrožalo »naravni red«. V nevarnosti je bila hierarhična razporeditev oblasti od najnižje (očetne v družini) prek višje (cesarsko-kraljeve) do najvišje (božje); zadnja je bila nad vsemi in spoštovanje te oblasti je zagotavljalo »pravi red« v družbi, zmanjševanje vernosti pa je vodilo v nemoralo (»nenravnost«). Merilo za vse človeško delovanje je – ob očitnih sekularizacijskih pojavih – papež Pij XI. leta 1937 (ponovno) določil v okrožnici proti brezbožnemu komunizmu, Divini redemptoris: »Najvišji smoter mu je Bog, ne samo v tem, smrtnem, temveč tudi v večnem življenju. /… / kakor zakon, tako je tudi raba zakona po božji naredbi; prav tako osnove ter poglavitne dolžnosti in pravice družinskega življenja ne izhajajo iz človeške samovolje, ne iz gospodarskih razmer, ampak od Boga stvarnika vseh stvari.«

Obstoj človeštva v času »kuge razporok«

Zlasti v drugi polovici 20. stoletja se je v »pluralističnih« družbah sekularizacija nadaljevala, k temu pa niso prispevale le države z raznolikimi oblikami socialistične (»komunistične«) politične ureditve. S sekularizacijo se je zmanjševal religijski monopol nad duhovnostjo in osmišljanjem človeškega delovanja, kar je tradicionalno usmerjeno cerkev spodbudilo k oživljanju »prave duhovnosti«, k rekatolizaciji.

Po mnenju njenih najvišjih razumnikov je naraščajoči obseg nemoralnega, »brezbožnega« ravnanja že tolikšen, da je upravičena skrb za obstoj človeške družbe. Ta pa je (za zdaj) povezan s spolnostjo in rojevanjem ter družino, ki naj bi jo zlasti v drugi polovici 20. stoletja uničili ali jo vsaj zmaličili, tako da je v času »kuge razporok« postala »največji mučenec«. Vendar pa, kot je zatrdil papež Janez Pavel II., »bodočnost sveta in Cerkve vodi prek družine«, in: »Cerkev se zaveda, da je blagor družbe in nje same tesno povezan z družino. Prav zato čuti tem silneje in nujneje, da je njeno poslanstvo oznanjevanje božjega načrta o zakonu in družini«, kot je zapisal v Apostolskem pismu o družini (1982).

Božji načrt o vsem, tudi o zakonski zvezi in družini, pa je star in stoletja tudi glavni »pomoček« za zagotavljanje podložnosti žensk, pri čemer so se vselej obnavljale evangelijske »resnice«, ki sta jih v pismih v Novi zavezi oznanjala zlasti apostola Pavel in Peter. Kljub ponaredkom in lažnim piscem, na kar argumentirano opozarja znana nemška teologinja Uta Ranke Heinemann v delu Ne in amen, se cerkev težko loči od »po božje uveljavljene sleparije. Za cerkev je pomembna apostolska veljava piscev, kajti apostolsko veljavo lahko vedno premešetari v Cerkveno veličino. /… / Posebno ženskam so bili v domnevno in resnično lažnih pismih lažnega Pavla namenjeni vsakršni pobožni nauki in cerkev si je nenehno, v vsej svoji zgodovini, prizadevala, da bi se po njih ravnale: ’Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odrešenik telesa. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem.’ /Ef, 5,22/.« »Nova evangelizacija« je všečna oznaka za cerkveno delovanje, v katero cerkev vstopa kot »stara, a večno mlada« posestnica Svetega Duha, ki ga je sama ustvarila (Ranke Heinemann, 2000: 249) in ga po potrebi uporablja za prilagajanje spremenjenim zunajcerkvenim razmeram. V tem smislu so tudi slovenski škofje svojo vlogo pri sodobni moralni prenovi strnili v skromno posredovanje: v bistvu naj bi bili le dobri zapisovalci misli Božjega Duha (ali Svetega Duha), ki vernike kot »Duh resnice vodi k popolni resnici«.

Odrešenjsko oznanilo na »dvorišču poganov«

V boj za to resnico se je vedno odločno podajala tudi slovenska KC, v zgodnjesocialistični ureditvi in zlasti po osamosvojitvi Slovenije, kot nosilka prave morale v javnem življenju. Načrt nove evangelizacije, ki zahteva »obnovljeno gorečnost in neomajno zvestobo Kristusu in njegovemu odrešenjskemu oznanilu«, izvaja cerkev samostojno prek obredja in delovanja duhovnikov ter s podporo cerkvenega občestva in raznolike mreže medijev v skladu s strategijo delovanja v 21. stoletju. Kako naj to poteka »na pragu tretjega tisočletja«, določa Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem Izberi življenje (PZ), ki so ga po štiriletnih pripravah sprejeli slovenski škofje 17. in 18. januarja 2001 (kongregacija za škofe v Rimu ga je potrdila 5. decembra 2001) in ki je bil slovesno dan slovenskim katoličanom 19. maja 2002.

Načrt delovanja KC nikakor ni omejen le na znotrajcerkveni prostor in tudi ni usmerjen v nadzemsko območje, temveč je izrazito tuzemski in zadeva vse pripadnike družbe. Učinkovitost tega načrta zagotavljajo natančne smernice v krovnem dokumentu Pridite in poglejte – slovenski pastoralni načrt (PIP), ki ga je izdala Slovenska škofovska konferenca jeseni 2012 in v katerem je v spremni besedi poudarjeno, da naj bi evropska sekularizacija pomagala vernemu občestvu, da je spoznalo »temeljno prednostno nalogo: potrditev in poglobitev osebne vere« kot ključno sestavino nove evangelizacije, »s katero Katoliška Cerkev odgovarja na sodobne izzive sekularizacije«.

Po zagotovilu takratnega ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Antona Stresa slovensko verno občestvo od klerikov do zadnjih laikov ne bo mlačno spremljalo oddaljevanja od vere, temveč bo poživljeno in odločno uresničevalo naloge, ki jih predenj postavlja nova evangelizacija: »Na sekularizacijske pritiske in pojave ne bomo odgovarjali s tarnanjem, kakor da se ne da nič narediti ali kakor da je sekularizacija neogibna usoda zahodnega sveta … Četudi je marsikateri od sodobnikov zapustil Boga, On ni zapustil nikogar … On ostaja zvest, ker se ne more izneveriti večni ljubezni … Bog vztraja v večni ljubezni do nas in to je najgloblji nagib, da tudi mi vztrajamo v ljubezni do Njega. Vera je močnejša od sekulariziranega sveta, ki Boga odklanja in se zanj ne meni.« Ta trditev je dodatno utemeljena s prepričanjem, da samo v veri lahko »ponovno najdemo izgubljeno in vedno znova ogroženo človekovo dostojanstvo«. Zato je pred vernimi občestvi bistvena naloga: krepitev tistih »dejavnosti, ki bodo utrjevale osebno vero in življenje po njej«.

Vendar pa za osebno rast ni dovolj tradicionalna vernost, ki je sicer »velika priložnost za evangelizacijo«, kot je poudarjeno v tem dokumentu, kajti osebna rast zahteva bolj »živo občestvo« in uravnotežen odnos med kleriki in laiki. V majhnih skupinah imajo pomembno vlogo laiki, posebej laični teologi, ki naj na »dvorišču poganov« na različne sodobne in prijazne načine približujejo »vero v Jezusa Kristusa« vsem, ki so bodisi omagali v verski gorečnosti ali pa so sploh neverni. Spoznanje, da je »ogromno krščenih, a od tega malo evangeliziranih«, tako na primer krepi tudi prepričanje laičnega teologa, člana zavoda Kerigma, mag. Boštjana Harija (Domovina, 2020), da »dokler Cerkev ne bo začela vlagati vseh svojih moči in sredstev v evangelizacijo, dokler si ne bo prizadevala, da pride evangelij v vse pore družbe, kjer se odprejo vrata, dokler si ne bo začela prizadevati za vsako dušo posebej, da ji oznani evangelij, bodo ljudje hodili mimo nje«.

Da bi se postopno uresničil celoviti načrt evangelizacije, je veliko pozornosti namenjene tudi verskim obredom, v katerih se uresničujejo zakramenti kot »najvišji izraz živega, osebnega in ljubečega odnosa med Bogom in vernikom sredi občestva« in v katerih naj bi vselej šlo za »dejavno in zavestno sodelovanje vseh navzočih«. Med zakramenti, ki služijo občestvu, je »zakrament svetega zakona«, po katerem se s cerkveno poroko zaročenca zaobljubita drug drugemu in Bogu.

(Ne)sveti zakon in normalno življenje

Zlasti sklepanju zakonske zveze »kot temelju družine« Cerkev posveča izredno pozornost, zato »od družbe upravičeno pričakuje, da prizna njeni pripravi na zakon in delu z zakonci in družinami družbeno pomembnost in koristnost ter jo zato ustrezno podpira«. Posebna skrb za »sveti zakon« temelji na prepričanju, da je ta ustanova del Božjega načrta in upravičena s skrbjo zaradi propada moralnih vrednot, kajti »širijo se spolna permisivnost, življenje v zunajzakonskih skupnostih, naraščanje ločitev, protispočetna miselnost, razširjenje hotenega splava, duhovna praznina in globoko nezadovoljstvo«, zato je treba okrepiti »razširjanje in poznavanje družbenega nauka katoliške Cerkve« in tudi spremljati »nastajanje in spreminjanje civilne zakonodaje, … predvsem pa glede vseh za kristjane pomembnih etičnih vprašanj«; za zadnjo nalogo je pristojna Slovenska škofovska konferenca oziroma njen urad za zakonodajo.

Predlog izenačitve civilne poroke s cerkveno, ki ga je nedavno predlagala stranka Nova Slovenija kot sestavino ukrepov za debirokratizacijo, gotovo ni nastal po naključju (in tudi ne prvič v RS) in zunaj »budnega spremljanja« najvišjih cerkvenih odločevalcev, ki se že vsa desetletja samostojne Slovenije tako ali drugače, samostojno ali prek ustreznih političnih strank, borijo zoper posledice »zločinskega« komunizma na vseh področjih in na vseh ravneh. Nova Slovenija, ki se opredeljuje kot »glas razuma v slovenski politiki«, je že od ustanovitve (2000) tudi »glas normalnosti«, kot zatrjuje njen sedanji predsednik Matej Tonin.

Tako bi gotovo tudi izenačitev družbene veljavnosti civilne in cerkvene poroke prispevala k »normalizaciji« slovenske družbe po meri »razuma«, ki se navdihuje v krščanski socialni doktrini. Za vsakdanjo politično rabo je to idejno ozadje prikrito. Predlog spremembe je namreč upravičen z na zunaj zelo privlačnim pojasnilom, da naj bi se s tem odpravila podvajanje in »nepotrebna administrativna in tudi finančna obremenitev mladoporočencev«, kot navaja Jure Trampuš v Mladini. Za dodatno prepričljivost potrebe po spremembi navajajo sklicevanje na prakse v nekaterih drugih državah (npr. na Hrvaškem), v katerih je (bila) rekatolizacija učinkovitejša.

Prek Nove Slovenije se KC na Slovenskem za tančico obvladovanja koronske krize podaja v boj za krepitev moralne prenove, kar drugače pomeni poskus obvladovanja tistih področij življenja, ki so se v 20. stoletju sekularizirala, se oddaljila od cerkve in na katerih se ljudje odločajo samostojneje in brez strahu pred Bogom. Avtonomno človeško odločanje za skupno življenje v dvoje zagotavlja ravno zakonska možnost civilne poroke, s čimer sta se v resničnem življenju na institucionalni ravni odpravila vseobsegajoči nadzor in obvezno spoštovanje »svetlih naukov cerkve«, ki temeljijo na prepričanju, da je »Bog, stvarnik vsega, kar je, in najmodrejši in najpravičnejši sodnik vseh ljudi. /…/ in najpopolnejša sodba in obsodba predrznih in lažnih komunističnih zmot«, kot je poudarjeno v okrožnici Divini redemptoris papeža Pija XI.

Poudariti je treba: sprememba sedaj veljavnega zakona, po katerem je zakonska zveza veljavna, če in ko je sklenjena pred pristojnim državnim organom (kot določa Ustava RS v 53. členu), in je lahko dodatno potrjena tudi s cerkveno poroko, bi odpravila hierarhično razmerje med posvetnim in cerkvenim postopkom, ter izničila ustavno določeno ločenost verskih skupnosti od države. Tako bi se postopno pokazalo, da civilna poroka sploh ni potrebna, pri tem pa tudi vse druge pravice, ki sodijo v okvir socialne države in ki niso ravno po božji volji.