27. april 2021

Polemika med Draganom Petrovcem na eni strani in Alešem Bergerjem, posredno tudi z Vaskom Simonitijem v delu, ki se nanaša na spominsko tablo na šoli na Mostu na Soči, zahteva dodatno pojasnilo, pa ne le zaradi zmerjaškega nivoja zadnjih dveh omenjenih.

Če se omejimo na vsebino, je treba razčistiti na prvi pogled res neuravnoteženo primerjavo poboja otrok v Kragujevcu leta 1941 s strani nacistične falange in kaznovanjem dijakov v Mariboru s strani slovenske policije pod ministrstvom Aleša Hojsa in vlade pod vodstvom Janeza Janše. Neprimerljivo, hudobno zblojeno, sramotno, prostaško manipulativno, sprenevedajoče. Pa je temu res tako? Dragan Petrovec je penolog in kot tak verjetno ve, kaj govori. Aleš Berger pa verjetno pozna znan pregovor, da iz malega raste veliko. Dijaki v Kragujevcu so bili talci nacističnega režima in dijaki v Mariboru režima Aleša Hojsa in Janeza Janše. Obstaja seveda bistvena razlika, vendar pa zgolj v kvantiteti, ne pa tudi v kvaliteti oz. kot ugotavlja Dragan Petrovec: »Nihče ni primerjal dogodkov po izvedbi ali številu žrtev, pač pa po ideji«. Ko začne namreč režim jemati talce in se znašati nad otroki ter z njihovim kaznovanjem sankcionirati nespoštovanje svoje absolutne oblasti, je meja tanka in hitro premakljiva. Aleš Hojs je kot kakšen rimski imperator v spremstvu do zob oboroženih pripadnikov specialne enote policije v posebnih peščeno rjavih oklepnih uniformah s ščiti in pravimi naboji že dal streljati na ljudi. Sicer z vodnim topom in z gumijastimi naboji, a če se tovrstne represije pravočasno ne ustavi, jih lahko kaj hitro zamenjajo pravi. Kdo je torej tukaj hudobno zblojen in katerega dejanje je sramotno in prostaško manipulativno ter sprenevedajoče. Koga s temi zmerljivkami ščiti in za kaj se zavzema pesnik, prevajalec in dolgoletni urednik knjižnih zbirk Aleš Berger. Morda pa je čas, da on razmisli o sebi, če zmore.