Našli smo izgubljenega bratranca karantanskega panterja 

Na začetku meseca je iz urada vlade za komuniciranje ušla novica, da bodo eno izmed protokolarnih daril ob predsedovanju države Svetu EU manšetni gumbi, ki jih bo krasila podoba tako imenovanega karantanskega panterja. Nekoliko presenečeni – takega panterja namreč nismo poznali – smo se obrnili na priznane zgodovinarje, a so nam tudi ti zatrjevali, da tak panter ne obstaja. Ko smo se za dodatna pojasnila obrnili na Ukom, se je ta zavil v molk. S kupom vprašanj, a še vedno brez odgovorov, smo se zato ponovno odpravili po sledeh skrivnostnega mačkona.

Mit o karantanskem panterju, ki naj bi bil krasil grb Karantanije, je na svet prijokal v osemdesetih letih, ko si ga je v mrzličnem iskanju zgodovinskih razlik med Slovenci in drugimi južnimi Slovani izmislil ljubiteljski zgodovinar Jožko Šavli. Navdih zanj je črpal iz grba dežele Štajerske, kamor je bil zašel iz grba koroške plemiške rodbine Spanheim. Preden ga je za svojega vzel Šavli, se je v slovenskem prostoru pojavil še na znački Štajerske domovinske zveze – nacistične organizacije, ki je med vojno ponemčevala in pobijala Slovence –, kjer mu je družbo delal kljukasti križ.

Črni mačkon, na las podoben našemu, pa velja tudi za simbol ene izmed treh uradnih belgijskih regij. Flandrijski lev se je kot heraldični znak na območju Flandrije uveljavil že v času nekdanje grofije istega imena, ko ga je domnevno zasnoval grof Filip Alzaški. Ključno vlogo v oblikovanju flandrijske narodne zavesti je nato odigral v zgodbi o bitki pri zlatih ostrogah, kjer je flandrijskim mestom uspelo poraziti Francoze. Simbol se je ohranil vse do danes, ko krasi grb regije Flandrije.

A tudi njemu – podobno kot njegovemu daljnemu bratrancu, črnemu panterju – je uspelo med drugo svetovno vojno zapasti v roke številnih nacionalističnih gibanj in kolaborantskih organizacij. Krasil je podobo Flamske narodne zveze – ta je zvestobo tretjemu rajhu prisegla takoj ob prihodu nemških sil – in njene flamske legije, ki je bila del SS-enot nemške vojske. Leva si je izposodila še radikalnejša Nemško-flamska delovna skupnost, ki je bila izrazito pronemška in je celo ustanovila flandrijski odsek Hitlerjeve mladine.

Navkljub porazu nemških sil in povojni prepovedi flamskih nacionalnih strank, ki so sodelovale s sovražnikom, so se kmalu po vojni spet pojavile manjše stranke, ki so zagovarjale flamski nacionalizem. Njegovi zametki so se pojavili v Ljudski uniji, zunaj nje pa so rasle številne majhne organizacije – kot sta recimo paramilitaristični Red flamskih militantov in Flamsko nacionalistično mladinsko gibanje. Kasneje sta se oblikovali Flamska nacionalna stranka in Flamska ljudska stranka, ki sta se povezali v koalicijo Flamski blok – tako so se prvič po drugi svetovni vojni združili vsi elementi flamskega skrajno desničarskega nacionalizma, ki se jim je uspelo oblikovati v enotno politično organizacijo. Danes ta deluje pod imenom Flamski interes in zaseda sedeže v belgijskem in v evropskem parlamentu.

Ni kaj, nekaj že mora biti na tem, da oboji, mladi in stari nacionalisti, radi vihtijo zastave z mitološkimi bitji in eksotičnimi mačkoni. A morda bi vseeno lahko dvakrat premislili, preden jih poskušajo spraviti v tujino in jih skušajo tam prodati za nacionalni simbol.