Those Who Wish Me Dead

zadržan

Apokalipsa danes.

Hannah Faber (Angelina Jolie) je zelo lepa, manekenska ženska. Lahko bi bila holivudska zvezda. Lahko bi igrala Laro Croft, Salt in gospo Smith. Lahko bi bila poročena z Bradom Pittom. Pa ni. Najdete jo sredi širnih montanskih gozdov na visoki opazovalnici, kjer preži na dim – na prve znake gozdnih požarov. Sicer je gasilka-padalka (smokejumper), ena izmed najboljših in najbolj junaških (logično), toda nedavno je med požarom »narobe prebrala veter«, ki je – pomešan z ognjem – odnesel nekaj mladih življenj, zato je zdaj žalostna kot akronim PTSD. Priložnost za odrešitev dobi, ko v njeno smer krenejo deček-ki-preveč-ve (sin umorjenega moža-ki-je-preveč-vedel), hladnokrvna poklicna morilca (Nicholas Hoult in Aidan Gillen), ki skušata preprečiti, da bi še kdo izvedel to, kar ve, šerif (Jon Bernthal), ki ne ve, kaj kdo ve in kaj se dogaja, in njegova noseča žena (Medina Senghore), mojstrica preživetja, ki ve, da se dogaja nekaj strašnega, navsezadnje, morilca za sabo puščata trupla (»Vsakogar, ki vidi najina obraza, morava ubiti«), da pa se ljudje ne bi preveč ukvarjali s trupli, podtakneta velik gozdni požar.

Žal ta požar ni ravno pekel. Še zdaleč ne. A film, ki ga je posnel Taylor Sheridan, scenarist filmov Sicario in Za vsako ceno ter režiser Sledov v snegu, to obljublja. Ves čas. Prihaja! Potem pa se zdi, kot da četrtina filma manjka. Film, ki diši po Fargu, ima atraktivno lokacijo (gozd, ruralna »možata«, »kavbojska« skupnost), nekaj dobrih preobratov (nosečnost ni hendikep), trendovsko poanto (s toksičnima moškima obračunata mučeni, zlorabljeni ženski), staroholivudsko moralo (žensko lahko »reši« le otrok) in simpatičen namig (politično korupcijo naj požre ogenj), a nobene napetosti, še manj urgentnosti – vse je monotono, skrivnosti recitirajo kot telefonske številke, specialca, ki zlahka likvidirata močno zastraženega javnega tožilca, se ne moreta znebiti otroka, reči pa se dogajajo, ker tako piše v scenariju, ki se preveč zanaša na lokacijo. (HBO Max)