#Šekspirjanskaštala

Ker se umetnine Andyja Warhola danes prodajajo za tako bajne in rekordne zneske, so vsi pozabili, da je nekoč snemal tudi filme. Recimo: v filmu Empire je 485 minut statično – v istem, fiksnem kadru, posnetem iz 44. nadstropja Time-Life Buildinga – kazal Empire State Building (od mraka do zore), v Riti Taylorja Meada je 70 minut kazal rit poeta in igralca Taylorja Meada, v Hranjenju je 45 minut kazal, kako slikar Robert Indiana konzumira gobo, v Spanju, »najdaljšem in najpreprostejšem filmu vseh časov«, kot je tedaj v časopisu Village Voice zapisal ideolog in guru filmskega undergrounda Jonas Mekas, pa je 321 minut kazal spanje poeta in performerja Johna Giorna. Nič drugega kot to – človek, ki spi.

Film je bil enoličen, monoton, repetitiven, dolgočasen. Warhol je vse postavil na glavo – film, filmski čas, realni čas in način gledanja filmov. V času, ko so skušali film vsi preleviti v spektakel in dogodek ( ja, blockbuster), ga je sam prelevil v antidogodek. Toda: je bilo Spanje res antidogodek? Au contraire: če pomislimo, da Giorno spi gol in da je bil v času snemanja Warholov ljubimec, potem je Spanje, kot je opozoril chicaški filmski kritik Fred Camper, »erotični film«. Warhol se ni mogel nagledati svojega spečega ljubimca, svoje fantazije, mračnega predmeta svojega poželenja. V tej luči dobijo vsi drobni, skrivni, skoraj neopazni gibi, ki jih zaznate, nov pomen. A da bi Warholove filme začutili in doživeli, vam jih sploh ni bilo treba videti, pravi J. Hoberman:

»Že govorice, da obstajajo, so spremenile filmsko zgodovino.«

Zato se lahko v času, ko se film, filmski čas, realni čas in način gledanja filmov radikalno spreminjajo, povsem upravičeno vprašamo: kako bi bil danes videti Warholov film? Ne kopljite pregloboko: videti bi bil kot Nori samuraj Musashi, japonski film o Miyamotu Musashiju (Tak Sakaguchi), »svetniku meča«, legendarnem, nepremagljivem samuraju iz 17. stoletja, ki se je spopadel s 588 maščevalnimi, krvoločnimi vojščaki. In tu vidimo ta njegov unikatni spopad – posnet je v enem samem kadru, ki traja 77 minut. Brez specialnih efektov, brez prekinitev, brez počitka, brez napak. Musashi mora potolči 588 vojščakov, nekatere po večkrat, niti zadihati ne more, vse bolj utrujen je in izčrpan, njegove borbe – njegovo mečevanje – pa so tako repetitivne (vsi udarci so identični, vsi vojščaki so identični ipd.), da postanejo enolične, utrudljive in monotone, toda glede na to, da je vse posneto v realnem času, vse poteze in izrazi na Musashijevem obrazu dobijo nov pomen, kakor dobijo nov in vznemirljiv pomen tudi vsi njegovi drobni, skrivni, skoraj neopazni, na videz nepomembni gibi. Ponavljanje ima vgrajeno kinetičnost, ki jo ta film – prava warholovska parodija sodobnega neskončnega variiranja istega (rimejki, nadaljevanja, predzgodbe, rebooti, franšize, »vesolja« ipd.) – potegne ven. V ponavljanju je veliko življenja – kot v spanju. In če pomislite, koliko sanj gre v ponavljanje, se čudite, da jih sploh še kaj ostane za spanje.

A ker že ravno uživamo v filmskem špekuliranju, ni razloga, da bi se ustavili, zato se vprašajmo: kako bi bil danes, ko je Kevin Spacey v offu, videti rimejk Lepote po ameriško? Ni skrivnost: videti bi bil kot Večerja po ameriško, ameriški film o nihilističnem Simonu (Kyle Gallner) in Patty (Emily Skeggs), njegovi čudaški muzi, ki šarmirata in osvajata ameriško idilično, kičasto predmestje. Ko Simona, ki je videti kot neopunkerski socialni eksperiment via John Waters, zagledamo prvič, se povabi na večerjo k staršem svoje punce – najprej vse užali, potem pretepe njenega brata, zapelje njeno mater in zažge njihov travnik. Ko spozna Patty, je to priložnost, da ameriško predmestje – lepoto po ameriško – preorjeta z jezo, prezirom, maščevanjem, agresivnostjo in cinizmom. Simon in Patty, ki sta videti kot izumitelja nove normalnosti, sta pošasti, toda predmestju sijajno pristojita – kot palčki vrtu. Le pošast bi tu navijala za predmestje, ne pa za Simona in Patty.

Filmi lahko spremenijo prihodnost, toda če bomo le sedeli in gledali, se ne bo nič spremenilo. Zato tudi filmi vedno prikazujejo prihodnost v ruševinah.

In ker očitno res uživamo v filmskem špekuliranju, ni razloga, da se ne bi vprašali: kako bi bil danes, ko je politična nekorektnost v offu, videti politično nekorekten film? Ne tajim: videti bi bil kot #Šekspirjanskaštala, groteskna, vulgarna, odbita, pikantna, nizkobudžetna verzija Shakespearovega Viharja – tu se neprestano cedijo golota, seks, objektiviranje žensk, seksizem, groza, slepo nasilje, odvratnost, bruhanje in rekordne količine dreka, ja, tu užalijo vse in vsakogar, toda ne brez samoironije. In jasno – ne brez šokantnega pretiravanja. To je orgija politične nekorektnosti. Karnevalska vrnitev potlačenega. Dekadentni vrtinec mejnih situacij, izjemnih provokacij, silovite neznosnosti, nasilnosti klišejev. Hrbtna stran oskarjevske »kakovosti«. In glede na to, da je film posnel Lloyd Kaufman, režiser Toksičnega maščevalca, Gimnazijcev atomskih ravnic in Tromea & Julije ter lastnik produkcijske hiše Troma, ki je že davno doktorirala iz tega, kako zastonj posneti spektakel groze, gorja in gravža, si lahko živo predstavljate, kakšne stopnje transgresivnosti se lahko nadejate.

Vse tri filme, male žanrske disidente, bo zavrtel festival žanrskega filma Kurja polt, ki se bo od 8. do 13. junija odvrtel v  Slovenski kinoteki in Kinodvoru, kjer vas čakajo številne transgresivne žanrske delikatese, recimo Spanec, nemški kingovski psihošoker (s Sandro Hüller), ki zgodovinskemu revizionizmu pokaže džona, Koko-di Koko-da, švedski psihotriler, ki žalovanje prelevi v freakshow, Morgana, doku o avstralski gospodinji, ki se je pri petdesetih – po ločitvi – prelevila v feministično pornozvezdo (pozabite na mehanični, brezosebni seks), dva (o)kultna oldieja, Piknik pri Hanging Rocku in Thundercrack!, in Cronenbergova genialna Polaščevalka, ki vam bo spraskala želodec in možgane (kmalu prihaja na redni spored).

A ker smo že ravno pri filmskem špekuliranju: kako bi danes, v času digitalne tehnologije in eksplozije specialnih efektov, posneli film o potovanju skozi čas, če ne bi imeli denarja? V japonski sci-fi komediji Neskončni dve minuti lastnik kavarne ugotovi, da je njegov televizor dve minuti v prihodnosti. In kako potem skače iz sedanjosti v prihodnost in nazaj? Po stopnicah! Ha! Ekstremno nizkobudžetno, celo antibudžetno! Lo-fi! Toda dve minuti sta lahko prava večnost. Hočem reči: v dveh minutah premakneš večnost. »Ko si v prihodnosti, vidiš še dlje v prihodnost.«

Bi res radi videli, kako posneti pompozni žanrski film, če nimate denarja? Oglejte si Hudo črno, ugandski akcijski film, v katerem odmevajo Stallone, Van Damme, Willis, Snipes in Schwarzenegger. Videti ga morate že zato, da se prepričate, da res obstaja. Ali pa si oglejte anarhični, lunatični estonsko-etiopski multižanrski koktajl Jezus te usmeri k avtocesti, v katerem imata tajna agenta čez obraz nalepljeni fotografiji Roberta Redforda in Richarda Pryorja. Nič, z malo domišljije lahko v film dobiš, kogar hočeš! Omejitev preleviš v moč. Še bolje: oglejte si doku Osmi potnik na odru, ki pokaže, kako so angleški amaterski gledališčniki – ležerni, indolentni avtobusarji! – na West Endu uprizorili Scottovega Osmega potnika. Z efekti in eksplozijo prsnega koša vred. Ko začne Kane, astronavt, ki se je okužil, med pojedino kašljati, ko leže na mizo, ko začne trzati in ko iz njegovega prsnega koša bušne osmi potnik in poleti po zraku, je to tako presenetljivo in šokantno kot v filmu. Ali če hočete – na odru je to tako kinetično kot v filmu. Ne, publika tudi na odru tega ni pričakovala. Ali bolje rečeno: publika v kinu ni vedela, kaj jo čaka, zdaj, v teatru, pa je vedela, kaj se je zgodilo v filmu, a v teatru tega vendarle ni pričakovala. Amaterji dobro nadomestijo film. Kot da bi skušali ponoviti za Jean-Lucom Godardom: »To ni kri – to je rdeča!«

In ker že ravno špekuliramo: kako pa bi bila videti japonska verzija Tarantinovih Neslavnih barab? Kot Kinematografski labirint, zadnji film velikega Nobuhika Ôbayashija (avtorja kultnega šokerja Hiša), sicer triurni epos, v katerem se cinefili, zbrani v kinu, ki je tik pred zaprtjem (in ki je videti kot zadnji kino na svetu), tako bujno vživljajo v vojne, samurajske in pustolovske »patriotske« filme, da se zaradi »motnje« vanje dobesedno preselijo in postanejo filmski liki, kar pa je zoprno, ko se leta 1945 znajdejo na vlaku, ki pelje v Hirošimo, proti kateri je že izstreljen Little Boy. Filmi, časovni stroji, ki terjajo mrak, jim res omogočijo, da neposredno izkusijo vojno in zgodovino. Še več: filmi so nevarni – prelevijo te v žrtev. Znova in znova.

In Kinematografski labirint, v katerem se vrstijo klipi iz starih japonskih vojnih filmov, ki so nekoč povezali in poenotili japonsko občestvo (publiko), pokaže, kako prepleteni sta pravzaprav zgodovina vojne in zgodovina filma – filmi so pomagali širiti japonski imperializem, militarizem in nacionalizem, magari na igriv, speven, poetičen, sanjski način. Filmi niso le bonboniere, ampak Pandorine skrinjice. Ne brez razloga: filmi vedo vse o vojnah. Ali kot slišimo: »Filmi poznajo vojne.« Če gledaš filme, veš več. Pa tudi s prihodnostjo si na tekočem.

Toda Kinematografski labirint ne pušča nobene dileme: filmi lahko spremenijo prihodnost, a če bomo le sedeli in gledali, se ne bo nič spremenilo. Zato tudi filmi vedno prikazujejo prihodnost v ruševinah. Kot slišimo: »Filmi od mene terjajo, da s svojim življenjem nekaj naredim.« Vsekakor. Sicer se spreminja le preteklost.

In če kdo, potem prav film poskrbi, da začutimo čas.

Filmski festival:
Kurja polt
Kje: v živo v Slovenski kinoteki in Kinodvoru v Ljubljani, prek spleta na online.kinodvor.org in online.artkinomreza.si
Kdaj: od 8. do 13. junija 2021