Vse omejitve gibanja so bile protiustavne

Vsi odloki, s katerimi je vlada omejevala gibanje – policijska ura, prepoved združevanja, prepoved prehajanja regijskih in občinskih meja –, so protiustavni! Protiustaven je tudi zakon o nalezljivih boleznih, in sicer v delu, ki določa podlago za izrekanje omejitev gibanja v času epidemij. Tako je odločilo ustavno sodišče s petimi glasovi proti trem.

Da je zakon o nalezljivih boleznih, ki je bil sprejet pred 26 leti, podnormiran, torej premalo določen in zato povsem neprimeren za uporabo v razmerah, kakršnim smo priča danes, so opozarjali mnogi. A Slovenija v tem pogledu ni izjema, podobno »zastarela« je bila tovrstna zakonodaja bolj ali manj povsod po Evropi in po svetu. Ker si epidemije v takšnem obsegu in posledično potrebe po omejevanju pravic za njeno zajezitev nismo mogli niti zamisliti, logično, temu ni bilo mogoče niti prilagoditi zakonodaje. A številne evropske in druge države so že lani poleti posodobile tovrstno zakonodajo ali pa sprejele celo posebne zakone. Med njimi tudi Nemčija in Avstrija, po katerih se radi zgledujemo.

V Avstriji so recimo sprejeli zakon, ki je določil, da bistveni del omejevalnih ukrepov oziroma posegov v človekove pravice določa parlament z zakonom in ne več vlada ali zgolj minister. V zakon so zapisali tudi pogoje izrekanja policijske ure, kot je v odklonilnem ločenem mnenju k eni izmed odločb pred časom zapisala ustavna sodnica dr. Špelca Mežnar: »Policijska ura je v Avstriji določena že z zakonom in vsebuje bistveno širše izjeme kot v Sloveniji: v času policijske ure je vselej dovoljeno gibanje po javnih krajih zaradi zagotavljanja pomoči ali izpolnjevanja družinskih pravic in obveznosti, za izpolnjevanje osnovnih vsakodnevnih potreb ter za (sic!) zadrževanje na prostem zaradi fizičnega ali psihičnega dobrega počutja. Z drugimi besedami, v Avstriji vlada ne sme uvesti policijske ure, ki bi prebivalcem prepovedala sprehode, rekreacijo ali zgolj posedanje v javnih parkih. Vsakdo lahko tudi v času policijske ure zapusti svoje bivališče in se po javnih površinah prosto giba.«

Vlada Janeza Janše pa se na to ni odzivala. Stanje zastarele in nedoločne zakonodaje, ki ni bila pisana za razmere epidemije, ji je namreč ustrezalo za potrebe izvajanja (pre)represivnih ukrepov. In v bistvu je vlada imela veliko sreče, da so ustavni sodniki zdaj pokazali veliko mero razumevanja za vladno sprenevedanje.

Vseh možnih odlokov, s katerimi je vlada (protiustavno) več kot leto dni omejevala gibanje, niso odpravili, pač pa le razveljavili. To pomeni, da državi ne bo treba vračati na tej podlagi plačanih glob za prekrške. Ustavljeni so le odprti prekrški, kar pomeni, da vsem tistim, ki še niso plačali globe, tega tudi ne bo treba.

»Pravo stoji in pade s tem, kar se z njim dogaja v praksi.«

– Ustavni sodnik dr. Marijan Pavčnik

Razumevanje zapletenih razmer so poleg tega ustavni sodniki pokazali tudi s tem, ko druge in tretje alineje 39. člena zakona o nalezljivih boleznih niso razveljavili, pač pa zgolj spoznali za neustavni. Tako zakon ostaja v veljavi in vlada ni ostala brez pravne podlage za izrekanje (ne)smiselnih epidemioloških ukrepov. A vlada ima na voljo le dva meseca, da v tem delu vsaj za silo uredi zakonodajo na način, da bo omogočal primerno podlago za izrekanje sorazmernih in strokovno utemeljenih omejitev gibanja. Tudi v smislu vseh potrebnih varovalk in omejitev, ker gre vendarle za resne posege v človekove pravice.

Ali kot je v pritrdilnem ločenem mnenju zapisala ustavna sodnica dr. Katja Šugman Stubbs, ki je bila tudi poročevalka v tej zadevi: »Da je presojani del 39. člena ZNB podnormiran, je pravniku vidno že na prvi pogled. Vsebinsko prazen je do te mere, da bi lahko presojani del določbe služil študentom prvega letnika pravne fakultete kot šolska ilustracija skorajda popolnoma praznega zakonskega pooblastila izvršilni oblasti; kot ponazoritev, s katero bi lahko profesor prikazal probleme, ki jih takšne kršitve načela legalitete prinašajo za podstat demokratične države.«

Ustavno sodišče je pokazalo tudi precej več razumevanja za okoliščine epidemioloških razmer kot vlada, ki je tvegala, da ostane povsem brez pravne podlage tudi za smiselne in potrebne epidemiološke ukrepe. Pravzaprav se vlada lahko ustavnim sodnicam in sodnikom le zahvali, da so ji dali še eno priložnost, čeprav bi lahko ravnali tudi drugače. Lahko bi odloke tudi odpravili, zakon pa razveljavili in to bi bilo v mnogokaterem pogledu bolj prav, bolj pravično.

Tudi o tem je v svojem ločenem mnenju pisala Šugman Stubbsova: »Kot poročevalka sem se zavzemala za izrek, s katerim bi razveljavili zakonsko podlago (seveda z odložnim rokom) in odpravili odloke, sprejete na tej podlagi. To bi pomenilo, da bi enako obravnavali vse kršilce odlokov; tako tiste, ki so že plačali globe, kot tiste, katerih zadeve iz različnih razlogov še niso postale pravnomočne. Takšna rešitev bi se mi zdela najbolj pravilna in pravno najbolj elegantna; ne bi ustvarjala neenakosti med različnimi kršilci teh odlokov. Pred nami je kompromis, ki mu je uspelo dobiti zahtevanih 5 glasov. Kljub temu da odločitev po mojem mnenju ni optimalna niti pravočasna, sem, glede na vse povedano, nanjo ponosna in zanjo hvaležna.«

»Kljub temu da odločitev po mojem mnenju ni optimalna niti pravočasna, sem, glede na vse povedano, nanjo ponosna in zanjo hvaležna.«

– Ustavna sodnica dr. Katja Šugman Stubbs

Ustavno sodišče je torej vendarle storilo to, kar so ljudje (in stroka) od njega pričakovali. Je pa res, da je do odločitve, v primerjavi z določenimi drugimi ustavnimi sodišči, prišlo dokaj pozno. Nanjo smo namreč čakali leto dni oziroma cel prvi in drugi val (in tretji) epidemije. Zamik zgolj potrjuje, da nikakor ne drži očitek vlade, da so politični nasprotniki SDS ugrabili ustavno sodišče. Če bi to držalo – pa tudi če bi ustavno sodišče večinsko brez težav odločalo sproti, strokovno, pokončno in brez strahu pred trenutno oblastjo – bi do te odločitve prišlo že lani ob tem času.

»Del odgovora na vprašanje, zakaj je odločanje trajalo tako dolgo, pa sodi bolj na polje psihologije sodnega odločanja. Tukaj namreč trčimo ob dejstvo, da na ustavnem sodišču sedi devet posameznikov, ki smo s svojimi sposobnostmi, osebnostnimi potezami in vrednotami zgolj ljudje. Odgovore za odlašanje z odločitvijo tako lahko iščemo v različnih (racionalnih in iracionalnih) strahovih, oklevanjih, dvomih, pa tudi v nepripravljenosti dela sodnikov, da sprejemajo kompromise,« je na to temo v svojem ločenem mnenju zapisala ustavna sodnica.