Oslo

zadržan +

Iz oči v oči.

Izraelski profesor ekonomije Yair Hirschfeld (Dov Glickman) panično ponavlja, da se ne sme srečati z nobenim pripadnikom Palestinske osvobodilne organizacije (PLO), ker da je to prepovedano, Ahmed Qurie (Salim Dau), finančni minister PLO-ja, pa – nič manj panično – dahne: »Še nikoli se nisem iz oči v oči srečal z Izraelcem!« Toda prav njiju norveška diplomatka Mona Juul (Ruth Wilson) in njen mož, sociolog Terje Rød-Larsen (Andrew Scott), leta 1993 v dvorcu Borregaard v Sarpsborgu, sto kilometrov od Osla, skrivaj in na svojo roko posedeta za skupno mizo: spoznajte se! Pogovorite se! Dogovorite se! »Le sami se lahko dogovorite!«

Mona in Terje, ki kot posrednika zamenjata nemočne Američane, jim ničesar ne vsiljujeta, nobene agende nimata, nobenih ultimatov ne postavljata, le omogočita jim, da se v popolni tajnosti pogovarjajo (v eni sobi se pogajajo, v drugi pa družijo, jasno, ob viskiju in vicih), vsa ta anonimna, nevtralna, gardedamska diskretnost, daleč od dnevnega postintifadskega terorja, pa obrodi prvi pravi mirovni sporazum med Izraelom in PLO-jem ter prelomno rokovanje izraelskega premierja Jicaka Rabina in voditelja PLO-ja Jaserja Arafata pred Belo hišo. Film, posnet po sloviti drami J. T. Rogersa, je na kanal HBO prišel le nekaj dni po strašnem navzkrižnem ognju med Hamasom in Izraelci, ponuja nam vpogled v zakulisje teh pogajanj, taktiziranj, preigravanj, komplikacij in dilem (kdo tu daje? kdo le dobiva nazaj? kdo se krči?), a je nenehno rahlo obešenjaški in manično-depresiven, kot da se ne bi mogel odločiti, ali sta mesijanska zakonca s tem naredila nekaj dobrega ali pa sta z dobrim dejanjem, ki naj bi odrešilo Bližnji vzhod in izraelsko-palestinske odnose potegnilo iz slepe ulice, vse skupaj le še poslabšala. (HBO)