Poplava javnih naročil bo povečala korupcijska tveganja

Načrt za okrevanje in odpornost, ki predvideva izpeljavo za 2,5 milijarde evrov projektov do leta 2026, bo v naslednjih letih sprožil ogromno javnih naročil, zlasti na področjih gradenj, informacijske tehnologije in tudi svetovalnih storitev. Čeprav to prinaša korupcijska tveganja, v Sloveniji razprava o vzpostavitvi učinkovitega nadzora porabe sredstev načrta ne teče. Nasprotno, vlada skuša na več področjih ošibiti varovalke – med drugim v zakonu o javnem naročanju, vodilne neodvisne državne nadzorne institucije pa vse glasneje opozarjajo na nedopustne pritiske.

V torek je v javnost prišla izjava, ki so jo usklajevali predstavniki več državnih organov, zlasti računskega sodišča, urada informacijske pooblaščenke, komisije za preprečevanje korupcije, varuha človekovih pravic, in s katero so se izrekli proti pritiskom politike na nadzorne organe in proti napadom prek medijev in socialnih omrežij. »Politika ustavnih pravic in samostojnih in neodvisnih državnih organov, ki bdimo nad njimi, ne more in ne sme dojemati kot nujno zlo, ampak kot civilizacijsko pridobitev. Nedostojne, nekorektne, interesno motivirane in predvsem neutemeljene kritike lahko zamajajo temelje demokracije, kar je skrajno nevarno početje z negativnimi dolgoročnimi učinki,« piše v izjavi, ki navaja tudi poziv: »Treba je umiriti razmere in zagotavljati spoštovanje do institucij, ki predstavljajo imunski sistem države.«

Torkova izjava seveda ni neposredno vezana na Načrt za okrevanje in odpornost, vsekakor pa odpira temeljno vprašanje, to je vprašanje trenutne možnosti učinkovitega in neodvisnega nadzora nad državnimi projekti – zlasti takimi, kot je Načrt za okrevanje in odpornost, prek katerega se bo v nekaj letih v Slovenijo stekla poltretja milijarda evrov iz evropskega Mehanizma za okrevanje in odpornost. Prva nakazila v višini 13 odstotkov zaprošenih nepovratnih sredstev in posojil (v primeru Slovenije gre za 317 milijonov evrov), bodo države dobile že takoj po potrditvi načrtov, najkasneje septembra. Poznavalci, kot je ekonomist dr. Mojmir Mrak, bi bili presenečeni, če bi se zapletlo s potrditvijo načrta. Slovenija je morala načrt tolikokrat popravljati že v fazi nastajanja, zato zdaj ni pričakovati, da bi evropska komisija recimo oklestila delež digitalnih naložb, ki za vsega 0,05 odstotne točke presega zahtevani 20-odstotni delež. V postopku presoje, ki zdaj teče, se bo komisija usklajevala z državami glede načrtov; zaostrovanj, zlasti s predsedujočo Svetu EU, ne bo, pravijo poznavalci. Slovenski Načrt za okrevanje in odpornost sicer ostaja, če parafraziramo dr. Mraka in številne druge strokovnjake različnih področij, izgubljena priložnost za preboj med najuspešnejše: je neambiciozen, v njem začrtani projekti bolj sodijo v prejšnje stoletje.

V državah, v neodvisnih institucijah in ravno ta teden tudi v evropskem parlamentu se sicer vrstijo pozivi k učinkovitemu nadzoru porabe denarja iz Mehanizma za okrevanje in odpornost, v katerem je skupno na voljo 728 milijard evrov. Sosednja Italija je nadzor nad izvajanjem svojega načrta, ki predvideva porabo kar 191,5 milijarde evrov iz mehanizma, zastavila na več ravneh. Vladi bosta, kot je poročal Radio Slovenija, asistirali strokovno tajništvo in stalno omizje socialnih partnerjev, porabo bo nadzirala posebna centralna služba pri ministrstvu za finance.

Da je nujno okrepiti in nikakor ne rahljati nadzor javnega naročanja sicer v zadnjem letnem poročilu za leto 2020 opozarja tudi Komisija za preprečevanje korupcije.

Pri nas si vlada česa podobnega niti ne prizadeva vzpostaviti. Socialni dialog, ki poteka med sindikati, delodajalci in vlado, je od sredine maja na mrtvi točki oziroma na najnižji v zadnjih 30 letih. Izstopili so sindikati, ker jim je bilo, kot je stališče sindikalnih central povzel predsednik sindikata Pergam Jakob Počivavšek, v zadnjem letu dovolj »monologa in ignorance oblasti, ki misli, da vse ve«. Med očitki je bilo tudi neusklajevanje o načrtu za okrevanje, zlasti o ključnem reformnem delu. Delovanje aktualne vlade kaže tudi ustanovitev Urada za okrevanje in odpornost. Vlada je informacijo, da je ustanovila ta urad, javnosti sporočila po seji vlade prejšnji teden, 3. junija, in sicer na dvanajsti strani sedemnajststranskega sporočila za javnost. Omenimo le, da je bila novica, da je Medresorska delovna skupina za rokodelstvo zaključila svoje delo, v istem sporočilu uvrščena na peto stran. Kakorkoli, o novem uradu je vlada sporočila zgolj, da bo nastal v okviru ministrstva za finance in da se bodo vanj premestili »ustrezni javni uslužbenci iz organov državne uprave« in delo začeli najkasneje 1. avgusta. Naloge urada so skopo nanizane v štiri alineje, kljub temu pa je jasno, da bo to ključni organ, ki bo »upravljal sredstva izvajanja Načrta za okrevanje in odpornost«.

Ob taki netransparentnosti in neaktivnosti pri vzpostavljanju nadzora (in pred tem pri nastajanju Načrta) pa je vlada veliko aktivnejša pri spreminjanju zakonodaje, kjer pod znamko administrativnih razbremenitev in pospešitev gospodarskega razvoja znižuje standarde zlasti varovanja narave in pravic deležnikov v postopkih, ki niso vlagatelji. Med drugim poskuša spremeniti gradbeni zakon in zakon o urejanju prostora, pred poslanci državnega zbora so tudi spremembe zakona o javnem naročanju. Spremembam, ki jih predlaga ministrstvo za javno upravo Boštjana Koritnika, ostro nasprotujejo v organizaciji Transparency International. Ministrstvo med drugim predlaga dvig mejnih vrednosti: če so postopki javnega naročanja zdaj nujni za naročila blaga in storitev nad 20 tisoč evrov, bi bili po novem šele za naročila nad 40 tisoč evrov, v primeru gradenj pa bi se mejna vrednost zvišala s 40 tisoč na 80 tisoč evrov. V Transparency International poslance in poslanke opozarjajo, da bi po novih pravilih iz »radarja« zgolj v letih 2019 in 2020 izgubili 783 naročil, vrednih med 20 tisoč in 40 tisoč evrov, prek katerih je bilo skupno porabljenega kar 134,8 milijona evrov javnega denarja. Za ta naročila bi naročniki morali voditi le skope evidence. V Transparency International nasprotujejo tudi predlaganemu dvigu mejne vrednosti za objavo naročil v Uradnem listu EU za lokalne skupnosti, saj pri slednjih zaznavajo pomanjkljivo zavedanje o ukrepih za preprečevanje korupcije in transparentnosti. Da je nujno okrepiti in nikakor ne rahljati nadzor javnega naročanja, sicer v zadnjem letnem poročilu za leto 2020 opozarja tudi Komisija za preprečevanje korupcije. Slednja po izvedeni analizi javnih naročil poziva pristojne, zlasti vlado, naj sprejme »mehanizme za krepitev neodvisnosti in konsistentnosti delovanja Državne revizijske komisije« in celo ustanovi poseben inšpekcijski organ za nadzor javnega naročanja, ki bi zagotovil »zgodnje zaznavanje in preprečevanje korupcijskih tveganj«.

Razmere torej nikakor niso primerne za rahljanje pravil in nadzora javnega naročanja, še zlasti ne glede na veliko število javnih naročil, ki bodo posledica začetka izvajanja Načrta za okrevanje in odpornost. Možnosti napak in tudi zlorab bodo višje. Omenimo le nekaj predvidenih projektov, predvidenih v Načrtu. Za projekt digitalne transformacije zdravstva bo skladno z načrtom za okrevanje in odpornost namenjenih 83 milijonov evrov (brez DDV), znotraj tega denarja je skoraj štiri milijone (3,96 milijona) evrov predvidenih za zunanje sodelavce, to je predvidoma za 20 strokovnjakov, za njihovo svetovanje. Za projekte digitalne preobrazbe javnega sektorja je predvidena poraba skupaj 274 milijonov evrov, večino projektov bodo dobili ponudniki IT-opreme in rešitev. Denimo 12,2 milijona evrov bo šlo za digitalizacijo pravosodja, ki vključuje 1,4 milijona evrov za nakup videokonferenčne opreme za sodišča in 3,9 milijona evrov za vzpostavitev e-sodišča. Za 23,6 milijona evrov bo izvedena digitalizacija »notranje varnosti«, kjer bo šlo 1,2 milijona evrov za sistem za »avtomatsko identifikacijo biometričnih podatkov ABIS«. Predvidenih je 30 milijonov evrov zlasti za operaterje, ki bodo vzpostavili širokopasovno povezavo za okrog 8500 gospodinjstev na območjih, ki jih doslej niso komercialno zanimala. Ogromno si iz načrta obetajo tudi gradbinci in dobavitelji cementa. Pri ljubljanski infekcijski kliniki je predvideni strošek gradnje 42,4 milijona evrov, še 29 milijonov evrov za različno opremo. Zgolj za (večinoma betonske) investicije za zniževanje poplavne ogroženosti je predvidena poraba kar 335 milijonov evrov do leta 2026, 280 milijonov bo šlo za povečanje zmogljivosti železniške infrastrukture.

POVEZANI ČLANKI:

• Zaradi ravnanj vlade Slovenija zelo v slabi luči