Pajdaški kapitalizem

Janša straši z zarotniško kabalo, ki naj bi skušala zrušiti slovenski ustavni red, državno ureditev, parlamentarno demokracijo, vladavino prava ter »visoko raven varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin«. To veliko protislovensko kabalo spletajo »Levica«, »leve politične stranke«, »del nevidne politike, ki ji rečemo globoka država«, »ljudske vstaje«, »ekstremisti, ki jim ni nič sveto, ne zakoni, ne pravila, ne domovina, niti zdravje ljudi«, »tuja omrežja in gibanja (Antifa, BLM, Woke-ism ipd.)«, »inštitucije Evropske unije, zlasti Komisija in Parlament, kjer spletkarijo proti vladi in premieru ter ga obtožujejo, da krati svobodo medijem«, »mednarodne nevladne organizacije«, »osrednji mediji«, »starorežimski sindikati«, »pripadniki starega režima«, »pravosodni sistem«, »prvorazredni«, »bivši predsednik države« in tako dalje. Ironija je nezgrešljiva: bolj ko Janša opisuje sile, ki rušijo ustavni red, vladavino prava in demokracijo, bolj opisuje sebe. Navsezadnje, že leta napoveduje novo družbeno ureditev – »drugo republiko«.

A ob tem se vendarle vprašate: zakaj tako histerično svari pred »samooklicano elito«, ki naj bi »nasilno odpravila parlamentarno demokracijo, trg, zasebno lastnino, podržavila gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo, medije in kulturo ter spet uvedla zadruge, komune, kombinate in petletne plane razvoja«? Zakaj zastrašuje z »vzpostavitvijo nove družbene ureditve, utemeljene na marksizmu-leninizmu-kardeljizmu«? Zakaj grozi z »obnovitvijo totalitarnega režima«? Zakaj grozi z vrnitvijo komunizma?

Rekli boste: to počne zato, ker lahko! Ali pa boste rekli: to počne zato, da bi mobiliziral svojo volilno bazo in strnil vrste! Lahko celo rečete: to počne zato, ker se pripravlja na predčasne volitve!

Toda glede na to, da svari prav pred komunizmom in »obnovitvijo totalitarnega režima«, lahko tudi rečete: to počne zato, da bi upravičil vse antidemokratične, neustavne, represivne ukrepe in poteze, s katerimi rešuje kapitalizem, nasprotje »marksizma-leninizma-kardeljizma«. Janša skuša namreč s tem ustvariti natanko ta vtis: da kapitalizem rešuje pred »eko-socialističnim sistemom«, »najkrajšo in najbolj smrtonosno potjo v revščino, bedo, v človeka nevredno življenje«.

Slovenija je majhna. Janša ne more nikogar napasti. Nikomur ne more napovedati vojne. In ker ne more napasti Hrvaške (ali Italije ali Avstrije ali Madžarske), je napadel Slovenijo.

Kar pa naj vas nikar ne zavede: Janša res rešuje kapitalizem. Vprašanje je le, kateri kapitalizem. Ali bolje rečeno: problem je v tem, kako si predstavlja kapitalizem. In kako si ga predstavlja? To smo videli ob nabavi zaščitnih mask in medicinske opreme, ko so pogodbe dobivali le »naši«. To smo videli ob protikoronskih paketih, ko so se s »podtaknjenci« okoriščali »naši«. To smo videli ob sofinanciranju programskih vsebin medijev, ko je komisija pri ministrstvu za kulturo sredstva odobrila predvsem »našim« medijem (no, medijem noriškega kraljestva). To smo videli ob javnem razpisu za sofinanciranje projektov, namenjenih pomoči najbolj ranljivim skupinam prebivalcev zaradi epidemije covid-19 in zmanjševanju njenih posledic, ko je najvišji mogoči znesek dobil »naš« zavod. To smo videli ob Slovenski tiskovni agenciji, ki je vlada noče več financirati, ker ni »naša«.

In seveda to vidimo tudi zdaj, ko skuša Janševa vlada na vsak način preprečiti imenovanje slovenskih delegiranih tožilcev, ki bi delovala v novoustanovljenem evropskem javnem tožilstvu. Naj vas le spomnim, kaj bo počelo evropsko javno tožilstvo: preiskovalo bo porabo evropskih sredstev ter preganjalo goljufije, korupcijo in pranje denarja, ki bi šli na račun Evropske unije. Naj vas spomnim še na nekaj: v Slovenijo bo v okviru instrumenta za okrevanje prišlo veliko denarja – od tega bo kar dve milijardi in pol nepovratnih sredstev. Tu pa vas moram spomniti še na nekaj: Viktor Orbán je možnost, da bi Madžarska sodelovala v evropskem javnem tožilstvu (da bi v njem imela delegirane tožilce), zavrnil. Povsem očitno noče, da bi kdo preiskoval porabo evropskega denarja na Madžarskem. In zakaj tega noče? Iz preprostega razloga: na Madžarskem se z evropskim denarjem napajajo tajkuni, ki so blizu Orbánu. Hoče tudi Janša z evropskim denarjem napajati »naše«? Mu zato ni do tega, da bi kdo preiskoval porabo evropskega denarja v Sloveniji? Hoče zato preprečiti imenovanje delegiranih tožilcev? Hoče zato kapitalizem rešiti pred slovenskima delegiranima tožilcema in evropskim javnim tožilstvom?

To je torej ta kapitalizem, ki ga pred »marksizmom-leninizmom-kardeljizmom«, »totalitarnim režimom« in »eko-socialističnim sistemom« rešuje Janša. Temu se drugače reče pajdaški kapitalizem. To je kapitalizem, ki je značilen za (druge) banana republike. To je kapitalizem katastrofe. Ja, vsekakor – to je najkrajša in najbolj smrtonosna pot v revščino, bedo, v človeka nevredno življenje.

A glede na to, da Janša rešuje pajdaški kapitalizem, je povsem logično in razumljivo, da nenehno tako vztrajno in brezobzirno zastrašuje in grozi (in da je v času koronske krize testiral toliko kontrolno-nadzorovalnih taktik, tehnik podrejanja in represivnih ukrepov, od prepovedi javnih shodov in omejitve prehajanja med statističnimi regijami do policijske ure in policijskega nasilja): ta svoj pajdaški kapitalizem lahko »reši« le na silo – le z represijo! Magari s terorjem.

Francoski filozof Bruno Latour je famozno rekel, da je kriza, ki jo je povzročil koronavirus, le generalka za krizo, ki jo bodo povzročile podnebne spremembe. Jasno, mi lahko povsem mirno dodamo: koronska kriza je bila le generalka za pajdaški kapitalizem. In pajdaški kapitalizem, ki ga bodo skušali Janševi prodati kot novo normalnost, je parazitski in kužen – kot virus. To je virus, ki nas čaka. To je kriza, ki nas čaka.

Pajdaški kapitalizem ne bo šel stran sam. Ne, ne bo kar izzvenel. In ne, ni apolitičen, temveč globoko političen – utelešenje politike. Iz zgodovine in (drugih) banana republik pa vemo tole: od pajdaškega kapitalizma, ki ga skuša Janša sicer razglasiti za bistvo ustavnega reda in demokracije, je le korak do državnega terorja.

Janša prezira do ljudstva ne more več skrivati: 40 tisoč Slovencem, ki so se zbrali na veliki vseslovenski vstaji, je očital »protislovensko«, »zločinsko« usmerjenost.

Toda Janša, ujet v pandemsko preživetveno paniko, nima sreče: prav v času koronske krize, med katero so njegovi pajdaši, tudi tisti iz afere »zaščitne maske«, neprestano oznanjali, da rešujejo življenja, smo postali alergični na takšne oblike elitnega, antidemokratičnega, plenilskega, zadušljivega, utrudljivega pajdaštva. Ali če naj parafraziram slovito filozofinjo Catherine Malabou: v času izolacije smo začutili vse izolirane ljudi tega sveta – revne, bolne, drugačne, prekarne, izrinjene, pozabljene, šikanirane, izključene, diskriminirane, migrantske. Pajdaški kapitalizem pa je natanko ta, ki izriva in izključuje, šikanira in diskriminira – ki torej misli le na »svoje«, v vseh drugih pa vidi smrtonosno nevarnost. Pajdaški kapitalizem, ki je – podobno kot Janša – brez empatije in ki za preživetje potrebuje državo nacionalne varnosti (in redne, občutne odmerke državnega terorja), je zanikanje solidarnosti, demokracije in vladavine prava.

Ja, Janša deluje kot podnebna sprememba – Slovenijo hoče spremeniti v distopijo. Vljudno rečeno.

Diktatura teorij zarote

Janša je v parlamentu – med ustavno obtožbo – mahal z ustavo, naslednji dan pa je že mahal s teorijami zarote. Vladanje s pomočjo konspirologije pa ni ravno značilno za demokracije, temveč za diktature in avtokracije, pravi egiptovski pisatelj Alaa Al Asvani, ki v knjigi Sindrom diktature (The Dictatorship Syndrome) lepo pojasni, zakaj diktatorji in avtokrati potrebujejo teorije zarote – zakaj jih torej razširjajo in podžigajo, zakaj skušajo vladati z njihovo pomočjo. Prvič, ker računajo, da bo ljudstvo pozvalo k linču opozicije, katere člane teorije zarote prikazujejo kot izdajalce, zarotnike, rovarje, zaklete sovražnike ljudstva. Drugič, ker s teorijami zarote sejejo strah in paniko, ki ljudstvo navdajata z občutkom, da bodo zarotniki, če jim – ob pomoči tujih agentur in agencij – komplot uspe, državo porinili v kaos in državljansko vojno. Tretjič, ker jih teorije zarote odvežejo vsakršne krivde, saj jim omogočijo, da vse svoje napake, zločine in neuspehe pripišejo zarotnikom. Četrtič, ker lahko z njimi upravičijo zapostavljanje demokracije, češ, zdaj ni čas za demokracijo – najprej moramo obračunati z zarotniki, šele potem bo zasijala in poletela prava demokracija! Dokler na domovino prežijo zarotniki, demokracija še ne more razpreti kril! Petič, ker lahko z njimi upravičijo represijo – zaroto lahko ustavimo in zlomimo le z izrednimi ukrepi, kot sta recimo prepoved javnih shodov in policijska ura! In šestič, ker jim omogočajo dehumanizacijo in demonizacijo opozicije, s čimer jim kakopak tudi omogočajo, da se te opozicije znebijo.

Janša je zadnji, ki bi se imel za diktatorja, toda ironično – teorije zarote razširja in podžiga iz istih razlogov kot diktatorji: da bi ljudi prestrašil in zastrašil ter jih navdal z občutkom, da je opozicija le tolpa zarotniških »protislovenskih« izdajalcev, ki rušijo ustavni red in ogrožajo domovino (»Toda cilj prvorazrednih ni več le eliminacija predsednika Janše in SDS, ampak je nadgrajena. Gre za vzpostavitev nove družbene ureditve, utemeljene na marksizmu-leninizmu-kardeljizmu!«); da bi lahko upravičil svoje represivne, antidemokratične poteze in svoje zapostavljanje demokracije (zdaj ni čas za demokracijo – najprej moramo nastaviti svoje tožilce, šele potem bo zasijala in poletela prava demokracija!); da bi dehumaniziral in demoniziral opozicijo (»ekstremiste«, »ulično nasilje«, »protislovensko vstajo«, »marksizem-leninizem-kardeljizem«) ter se je po možnosti čim bolj in čim prej znebil; da bi lahko ustvaril vtis, da zarotniki domovino spodkopavajo s pomočjo tujih agentur in agencij (»ulično nasilje« izvajajo »ekstremisti, dostikrat povezani s tujimi omrežji in gibanji«, svoje pomagače pa imajo tudi v »inštitucijah Evropske unije, zlasti v Komisiji in Parlamentu, kjer spletkarijo proti vladi in premieru ter ga obtožujejo, da krati svobodo medijem«); da bi lahko sejal strah in paniko, delil in vladal ter ljudstvo – magari le svoje »ljudstvo«, svoje članstvo – prepričeval, da se »napoveduje usodno zaostrovanje razmer, kar lahko vodi v obnovitev državljanske vojne«. Ha!

Troli običajno mučijo, jezijo in trpinčijo ljudi, ki jim gredo na živce, Janša pa je trol, ki muči svoje lastno »ljudstvo«, svoje lastno članstvo, svoje lastne volivce – svojce tistih, ki so umrli v povojnih pobojih (ali pa so morali po vojni emigrirati v Argentino ipd.), draži in straši z »obnovitvijo državljanske vojne«. Nič čudnega, da mu je Marjan Geohelli pisal pismo, v katerem ga je razglasil za največjega mojstra med temi, ki plešejo »na podiju kulturnega boja nad grobovi«.

Janša res rešuje kapitalizem. Vprašanje je le, kateri kapitalizem. Ali bolje rečeno: problem je v tem, kako si predstavlja kapitalizem. In kako si ga predstavlja?

Jasno, Janša teorije zarote razširja in podžiga tudi zato, da bi se lahko prikazoval kot rešitelj in branitelj, zaščitnik in čudodelnik. Razlog več, da nenehno ponavlja, da je prejšnja vlada »vrgla puško v koruzo«. In on jo je pobral – puško, zmes maščevanja, resentimenta, paranoje in histerije. Ali kot piše v resoluciji Janševe SDS: »Če smo demokrati še pred leti želeli nadgraditi ustavno ureditev s konceptom druge republike, smo sedaj v položaju, ko moramo najprej ubraniti obstoječi ustavni red.« Ali Janša – ali kaos! Nekdanji egiptovski predsednik Hosni Mubarak, bolj ko ne diktator, je na svoji zadnji tiskovni konferenci – tik pred padcem – vzkliknil: »Egipčani se morajo odločiti – ali jaz ali kaos!« Ne, niso izbrali Mubaraka. In marsikdo si je verjetno rekel: celo kaos je boljši od Mubaraka!

Ni še čas za demokracijo

Teorije zarote so res priročne, pravi multipraktiki. Ko vladar prevzame nadzor nad mediji, ki slavijo njegovo čarobnost in čudodelnost in ki jih uokvirjajo in poganjajo teorije zarote (resnica je le še trač), lahko začne lansirati alternativna dejstva in alternativne resnice, med katerimi običajno najvišje kotira vladarjevo napihovanje svoje lastne pomembnosti, svoje veličine, svojih in strankinih junaških dosežkov. Kot beremo v kongresnih resolucijah Janševe SDS: »SDS je odločilno prispevala k osamosvojitvi, demokratizaciji in uspešni obrambi Slovenije, k vstopu v Schengenski prostor in prevzemu skupne evropske valute ter k najhitrejšemu porastu splošne blaginje v zgodovini Slovenije v obdobju 2004– 2008. Pomembno je prispevala k vstopu Slovenije v EU, NATO in OECD ter k mednarodni uveljavitvi slovenske države. Vodila je vlado v času oblikovanja usodnih rešitev za izhod iz finančne krize ter v času boja z epidemijo korona virusa. Trikrat se je uspešno pogajala za znatna evropska sredstva. Vodila je Svet EU in Evropski svet ter v lanskem letu znova vrnila Slovenijo na pot evroatlantskih zavezništev.«

Ob tem se lahko le spomnimo, kako je libijski diktator Moamer Gadafi leta 2011 – tik pred padcem – nahrulil revolucionarje: »Jaz sem Libijo naredil takšno, kot je. Kdo ste pa vi?« To zdaj Janša vpije protestnikom. Jaz sem osamosvojil Slovenijo! Kdo ste pa vi?

Kar pa seveda ne pomeni, da je pri nas že čas za demokracijo. Ne, ni. In zakaj ne? Ker slovenske demokracije še ni. Kako to, da je še ni? Oh, mar ne veste: »Slovenska demokracija ni dozorela.« Še huje: »Po svetovnem indeksu demokracije, ki se meri od leta 2006, zaseda Slovenija trenutno 35. mesto z indeksom 7,54% (merjeno od 0 do 10 točk). Umeščena je v drugo skupino držav s ‘pomanjkljivo demokracijo’. Pred 15 leti, ko je bila SDS vodilna vladna stranka, je bila bolje ocenjena in višje uvrščena, pa tudi v lanskem letu je, navkljub omejevalnim ukrepom zaradi korona krize, zaznano celo rahlo izboljšanje demokratične klime. Podobno kot pri medijski svobodi so tovrstni indeksi vselej višji, ko vlado vodi SDS.«

Ko gledamo in poslušamo, kako Janša udriha po medijih, kako žali novinarke in novinarje, kako skuša izstradati Slovensko tiskovno agencijo, kako si podreja medije, s televizijami vred, in kako državni denar kanalizira le »svojim« medijem, se spomnimo na egiptovskega avtokrata Abdela Fataha Al Sisija, ki je dal jasno vedeti: »Vloga nacionalnih medijev je, da poudarjajo državne dosežke, da širijo upanje in vzdržujejo moralo državljanov. Če se mediji obnašajo drugače, potem so le orodje za uničevanje države, tega pa ne bom nikoli dopustil.« To je treba tvitniti Janši.

A tvitniti mu je treba tudi to, kar pravi Alaa Al Asvani: da vladar, ki skuša imeti totalni nadzor nad mediji, s tem kaže prezir do ljudstva, saj je očitno prepričan, da ni sposobno samo misliti in da potrebuje nekoga, ki mu bo pomagal stvari pravilno razumeti. Ne, Janša svojega prezira do ljudstva ne more več skrivati: 40 tisoč Slovencem, ki so se zbrali na veliki vseslovenski vstaji, je očital »protislovensko«, »zločinsko« usmerjenost. »Hvala za vašo ulično ‘demokracijo’ in jogurtno revolucijo, mi bomo branili parlamentarno demokracijo. Če vam naša ustavna ureditev ni všeč, lahko mirno odidete v vam ljubo Venezuelo,« je tvitnil, toda njegov tvit je zvenel kot tvit venezuelskega diktatorja Nicolása Madura, v čigar mandatu je Venezuelo zapustila tretjina Venezuelcev. Odšli so v njim ljube Argentino, Brazilijo, Čile, Kolumbijo, Ekvador, Mehiko, Peru in Panamo. In ko je Janša nasprotnike in kritike naganjal v Venezuelo, smo se spontano spomnili, kako je imel na Nova24TV nekaj časa svoj televizijski šov – jasno, v slogu televizijskega šova Aló Presidente!, ki ga je nekoč imel Madurov predhodnik Hugo Chávez.

Sploh pa: ste se kdaj vprašali, zakaj je prav pri nas policijska ura trajala tako noro, neznosno in nemogoče dolgo? Smo toliko časa »sedeli« zato, ker je toliko časa sedel on? Se nam je maščeval, ker smo ga zatajili? Le namig: uvedba policijske ure ni bila zamisel strokovne komisije. Še usodnejši namig: ustavno sodišče je presodilo, da so bili vladni odloki o policijski uri, prepovedi združevanja in prepovedi prehajanja občinskih meja neustavni. Janša je torej počel nekaj, kar je bilo povsem očitno protiustavno. Kot da tega nismo vedeli: pravniki so nenehno opozarjali, da je to, kar počne Janševa vlada, sprto z ustavo – da pravice in svoboščine omejuje arbitrarno in nesorazmerno, na neustaven način. Številni so zaradi tega plačali globe in doživljali policijsko represijo.

Ali kot je leta 1998 poudarila ameriška psihologinja Alice Miller: »Ni me presenetilo, da sem v otroštvu ljudi, ki so kasneje postali diktatorji, vedno našla moraste strahote, sledi kontinuiranih laži in ponižanj, ki jih kasneje, ko odrastejo, spodbujajo v neusmiljeno maščevanje družbi.«

Temu se reče pajdaški kapitalizem. To je kapitalizem, ki je značilen za (druge) banana republike. To je kapitalizem katastrofe. Ja, vsekakor – to je najkrajša in najbolj smrtonosna pot v revščino.

Žametna obnovitev totalitarnega režima

Upravni odbor Društva slovenskih pisateljev v svojem slovitem pismu opozarja, da Janša – ob pomenljivi tišini predsednika Pahorja – državljane Republike Slovenije postavlja »v ponižujoč položaj, pogosto tudi v brezup in sram«, da napada »sodstvo in druge nadzorne organe, računsko sodišče, institut informacijskega pooblaščenca, celo ustavno sodišče in s tem Ustavo Republike Slovenije«, da se pred forumi Evropske unije »infantilno obnaša«, da ni sposoben »sodelovati v mednarodnih organizacijah, ki zagotavljajo demokracijo zahodnega sveta«, da »javno zaničuje državljanske proteste«, da »državniške komunikacije zvaja na vulgarno čivkanje«, da si »samovoljno prisvaja heraldične simbole v nasprotju z vednostjo zgodovinopisne stroke in brez konsenza široke javnosti«, da »zmedeno vodi boj proti koronavirusu« in tako dalje. Takšnih pisem je vse več.

A v resnici je še huje: ko gledamo Janševo obnašanje, imamo občutek, da smo padli v vzporedni svet, v katerem smo izgubili I. svetovno vojno, podpisali ponižujoč versajski sporazum, plačali reparacije, doživeli kaos, veliko gospodarsko krizo in zadušljivo depresijo, izgubili samozavest, dostojanstvo in kohezivnost, se ustrašili neznanega, podlegli paranoji ter zahlepeli po močnem, mogočnem voditelju, ki bi zatrl zarotnike in izdajalsko opozicijo ter poskrbel za zakon in red, nacionalno prenovo in avtoceste.

Marjan Geohelli je v zdaj že ponarodelem pismu Janezu Janši zapisal tudi tole: »Vi ste se leta 1975 kot 17-letni mladenič včlanili v Zvezo komunistov Jugoslavije in bili med najmlajšimi člani Partije v Grosuplju. Tega leta ste obiskali partijsko šolo v Kumrovcu. Bili ste Titov štipendist, predsednik občinske organizacije Zveze socialistične mladine Slovenije, član občinskih komitejev Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, član republiških in zveznih organov ZSMS in SZDL. Leta 1977 ste kot eden najperspektivnejših partijskih kadrov v svojem okolju že vodili pohod prve čete mladinske brigade Ivo Lola Ribar v bosansko Jajce. Leta 1984 ste bili iz ZK izključeni, na kar ste se pritožili. Podobne zgodnje biografije ima večina Vaših najtesnejših sodelavcev in političnih sopotnikov, ki so domnevam med avtorji ali vsaj prišepetovalci Vaše resolucije.«

Ob tem se spomnim na to, kar je nekoč pripovedoval nekdanji egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser: kot 17-letni mladenič je v gledališki predstavi igral Julija Cezarja in ugotovil, da so mu zelo všeč emocije, ki jih čuti ob igranju tega lika. Ko je prišel na oblast, je vladal avtokratsko, zganjal represijo, zatrl opozicijo, si podredil medije (njegovi »tajkuni« so pokupili celo libanonske časopise), prepovedal komunistično partijo, streljal »ekstremiste«. Za demokracijo še ni bil čas.

Slovenija je majhna. Nikogar ne more napasti. Nikomur ne more napovedati vojne. In ker Janša ne more napasti Hrvaške (ali Italije ali Avstrije ali Madžarske), je napadel Slovenijo. Slovencev, ki jim je Janša napovedal vojno, je vse več.

Janševa SDS nas v svojih kongresnih resolucijah opozarja na Resolucijo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1096 o nujnosti razgradnje dediščine totalitarnih komunističnih sistemov, ki pravi: »Nevarnosti v primeru neuspešnega prehodnega procesa je veliko. V najboljšem primeru bodo vladali oligarhija namesto demokracije, korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bi bila posledica lahko žametna obnovitev totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljenje porajajoče se demokracije.«

Janši in njegovim je treba odvrniti: glej, kdo se oglaša! A obenem jim je treba vendarle prikimati: »Bila bi prava katastrofa, da se režimi, ki so že na smetišču zgodovine, vračajo v življenje ravno v naši domovini.«