Kam so šle poslovne stavbe?

Razmah gradbene dejavnosti v Sloveniji je nekoliko presenetljivo sovpadel z zdravstveno krizo, ob njem pa nastaja precejšnje strukturno nesorazmerje glede vrste novogradenj. Poleg infrastrukturnih projektov je namreč daleč največ stanovanjske gradnje. Ta je sicer tudi v običajnih razmerah skoraj vedno na prvem mestu, a zdaj vodi z naskokom, skoraj povsem zamrla pa je gradnja poslovnih stavb, natančneje, pisarn. Glavni razlog je gotovo to, da je večletna stagnacija gradbenega sektorja povzročila veliko pomanjkanje stanovanj, ta so zato zdaj dražja kot kadarkoli, cene pa dodatno podpirajo še nizke obrestne mere za posojila. Tako se gradnja stanovanj investitorjem veliko bolj splača kot gradnja pisarn.

Vendar je lahko majhno povpraševanje po sodobnih poslovnih stavbah tudi kazalnik dogajanja v gospodarstvu. Po eni strani vemo, da se na globalni ravni spreminja narava pisarniške dejavnosti, po drugi strani pa odsotnost večjih poslovnih novogradenj kaže na to, da nam po propadu nekdanjih velikih podjetij ni uspelo ustvariti novih večjih poslovnih sistemov, ki bi potrebovali ustrezne sodobne poslovne prostore. Že dolgo se nove poslovne stavbe ne gradijo tam, kjer bi bilo to najustrezneje z vidika celostnega in trajnostnega prostorskega načrtovanja, ampak se selijo na mestno obrobje ali celo povsem ven iz mest, tja, kjer so cene zemljišč najnižje in kjer je lahek dostop za osebne avtomobile. Žal tako ravnajo tudi državne ustanove in podjetja, čeprav bi morale biti prav njihove stavbe državotvorne in reprezentančne v arhitekturnem in urbanističnem pomenu.

V Ljubljani se je kot hrbtenica poslovne dejavnosti izoblikovala Slovenska cesta. Njeno novo ulično linijo in višinski gabarit je določil niz poslovnih stavb (Banka Slovenije, Nebotičnik, Nama, Zavarovalnica Slavija), ki so nastale v obdobju »meščanskega kapitalizma« med svetovnima vojnama. Gradnja se je nadaljevala tudi v povojni družbeni ureditvi, ko je proti severu vzdolž Dunajske ceste zraslo več poslovnih palač, številne v obliki stolpnic: Metalka, Avtotehna, Delo, Astra, Slovenijales, Petrol, Mercator … Na Bavarskem dvoru je nastalo pravo ljubljansko poslovno središče, ki prav zdaj dobiva končno podobo. Gospodarske družbe so tudi rešile čast državi z dokončanjem obeh stolpnic na Trgu republike: prvotno sta bili namenjeni za politične institucije, potem pa sta v njiju svoje sedeže uredili Iskra in Ljubljanska banka. Še eno večje poslovno središče se je kasneje, večidel že v času ponovne vzpostavitve tržnega gospodarstva, izoblikovalo ob križišču Dunajske ceste in severne obvoznice, ki ga prostorsko določajo stavbe Smelt, WTC Ljubljana in Rotonda. Nastavke za to ima tudi lokacija ob Šmartinski cesti s stolpnicami Emona, BTC in Kristalno palačo, kjer pa je načrte za »ljubljanski Manhattan« prekrižala Ikea.

Poleg naštetih v Ljubljani seveda obstaja še veliko drugih poslovnih stavb. Predvsem tistim nekoliko starejšega datuma je skupno to, da večinoma stojijo ob pomembnejših mestnih cestah. To je skladno z današnjim trajnostnim pristopom: večje zgostitve delovnih mest naj bi umeščali ob močne infrastrukturne koridorje, kjer je mogoče zagotavljati ustrezno pokritost z javnim prometom, dovolj široke kolesarske steze in pločnike ter spremljevalni trgovsko-storitveni program v pritličjih, kar vse pripomore k temu, da zaposleni manj prihajajo na delo z osebnim avtomobilom, kar posledično zmanjšuje potrebo po parkirnih mestih. Poleg tega ob glavno cesto postavljene poslovne stavbe delujejo kot protihrupna ovira, ki ščiti stanovanjske stavbe v zaledju pred hrupom s ceste.

V Ljubljani nove poslovne stavbe že več let rastejo predvsem na gospodarskih območjih, ki so bila izvorno namenjena predvsem industriji. Tam nizka cena zemljišč omogoča nizko izrabo, tudi za velika nivojska parkirišča, urejena je infrastruktura, dobra je navezanost na avtocestni obroč. To lahko opazimo predvsem na Litostroju in ob Verovškovi cesti, delno tudi na primer v Stegnah, kjer je zraslo že več velikih poslovnih stavb, ki z okoliško proizvodno dejavnostjo nimajo prav nobene zveze. S tem izgubljamo urejena zemljišča za dejansko industrijsko in logistično dejavnost, kar se je lepo pokazalo ob rokohitrskem iskanju lokacije za Magno. Poslovne stavbe na takih lokacijah mestu tudi nič ne prispevajo, prikrajšajo pa ga za množico aktivnih meščanov, ki bi na bolj urbanih, programsko mešanih lokacijah soustvarjali urbani utrip. Obenem so za urbano izkušnjo prikrajšani sami zaposleni, saj so javni prostori okoli njihovih delovišč običajno slabo urejeni in povsem podrejeni prometu. Namesto kavarne ob mestnem parku ali ulici jih v času malice čaka le kavomat v veži in morda klop na robu parkirišča. Pa tudi vsi obiskovalci, ki morajo tja na sestanek ali po opravkih, težko pridejo z avtobusom, kaj šele peš.

Do neke mere so poslovne stavbe v gospodarskih conah upravičene takrat, ko gre za upravno stavbo podjetja, ki ima tam tudi svojo ostalo dejavnost, najsi bo to proizvodnja, logistika, razvoj ali kaj drugega, za kar so namenjena taka gospodarska območja. To je za podjetje racionalno s finančnega vidika, pa tudi ugodno za povezanost med oddelki znotraj podjetja. Kot primer lahko navedemo trgovsko verigo Mercator, ki načrtuje gradnjo novega logističnega centra ob Letališki cesti, ob katerem bi zgradili tudi prostore za upravo. Poslovno stavbo bi umestili ob križišče s Kajuhovo cesto, kar je urbanistično ustrezno, upamo pa, da bo primerno urejen tudi javni prostor ob njej. Kaj bo z obstoječo poslovno stavbo ob Dunajski cesti, še ni znano, ena od možnosti je tudi, da bi pisarne preuredili v stanovanja. V isto kategorijo lahko umestimo tudi novo tehnološko središče državnega elektrodistribucijskega podjetja Eles, ki stoji na območju transformatorske postaje Beričevo, torej zunaj naselij, vendar je njegova vsebina neločljivo povezana z upravljanjem elektroomrežja. Gre tudi za odlično arhitekturo, katere avtorji iz biroja Scapelab so predlani zanjo prejeli Plečnikovo nagrado. Težje pa tako argumentiramo namero Darsa, da bo svojo novo poslovno stavbo postavil na območju vzdrževalne baze Grič ob ljubljanski zahodni obvoznici, kamor se bo preselil z dveh zdajšnjih lokacij na Dunajski cesti. Nedvomno je Darsu pomembna bližina »njihove« avtoceste – a to lahko navsezadnje velja za praktično vsako podjetje. Omenimo, da številni ameriški urbanisti iz enakega razloga močno kritizirajo novo glavno stavbo podjetja Apple. Čeprav je arhitekturno nadvse elegantna, tehnološko dovršena in energetsko učinkovita, kot pritiče avtorju, zvezdniškemu arhitektu Normanu Fosterju, stavba stoji v povsem avtomobiliziranem predmestju Cupertino, kamor mora iz širše okolice vsak dan migrirati množica zaposlenih. Med tem nekatere druge ameriške korporacije svoje sedeže že selijo nazaj v mestna središča.

Prava osvežitev pred nekaj leti je bila novica, da Petrol načrtuje gradnjo nove poslovne stavbe ob Dunajski cesti nasproti Plečnikovega stadiona, torej na izrazito mestni in za zdaj slabo izkoriščeni lokaciji. Na vabljenem natečaju je zmagal projekt biroja Enota, nenavadno oblikovana stavba z ozelenjenimi strešnimi terasami in višinskim poudarkom ob križišču – prava poslovna palača za sodobni čas. Žal trenutno kaže, da je podjetje načrte o novogradnji opustilo. Je pa v neposredni bližini na svoji obstoječi lokaciji svoje prostore že razširila Krka. Na Dunajsko cesto ostaja orientirano nizko historično poslopje, v ozadju pa je zrasla novogradnja – dve razmeroma nizki in oblikovno dokaj zadržani lameli s fasado iz temnega stekla. Čez cesto od Krke pa že leta stoji gradbena jama v lasti države, kjer je bilo predvideno ministrstvo za notranje zadeve ali celo več ministrstev in uradov. Nekatere so nato preselili na lokacijo na Litostroju, simbolno povsem neprimerno za državne institucije. Ali bo na eminentni lokaciji ob Dunajski kdaj stalo kakšno ministrstvo, nova sodna palača ali kaj tretjega, pa še vedno ni znano.

Ob odsotnosti večjih novogradenj se srečujejo tudi z vedno bolj dotrajanim fondom obstoječih poslovnih prostorov. Ne gre le za to, da je treba vsake toliko osvežiti notranjo opremo. Mnoge poslovne stavbe prihajajo v leta, ko bo treba temeljito prenoviti in posodobiti električne in telekomunikacijske instalacije, prezračevalne in ogrevalne sisteme, dvigala, tudi toplotno izolacijo in stavbno pohištvo oziroma kar celotne fasade. Svoje stavbe tako že nekaj časa prenavlja Zavarovalnica Triglav: prenovila je staro Plečnikovo palačo ob Masarykovi ter nekdanji Slovenijales pri Gospodarskem razstavišču. Če se ne bo lotil novogradnje, bo bržkone moral svojo stolpnico kmalu prenoviti tudi Petrol. Je pa prenova na način, da stavba med izvajanjem del še vedno obratuje, počasnejša in napornejša za zaposlene. Pri marsikateri poslovni stavbi je, podobno kot pri stanovanjskih, problem pri načrtovanju in financiranju prenove tudi razpršeno lastništvo. S tega vidika je veliko ugodneje, če ima stavba enega lastnika, ki prostore oddaja in obenem skrbi za stalno vzdrževanje in celosten videz stavbe. Vendar je teh situacij pri nas za zdaj razmeroma malo.

Poleg tehnološko-gradbene prenove po prilagoditvi sodobnim poslovnim procesom kličejo tudi tlorisne zasnove. Namesto duhamornih nizov »celičnih« pisarn vzdolž hodnika se že dolgo uveljavljajo odprti »oceanski« tlorisi. Trend zadnjih let so večje površine za sproščeno druženje zaposlenih, ki lahko – čeprav na videz ne gre za »pravo« delo – vodi v kreativne oziroma inovativne preskoke. Velike spremembe pisarniškega okolja bo gotovo prinesla tudi porast dela na domu.

A vsaj za zdaj se zdi, da ni velikih potreb po novih poslovnih prostorih v Ljubljani in Sloveniji nasploh. Manjša podjetja se zadovoljijo s prostori v bolj ali manj starih obstoječih stavbah. V teh je več prostora, že odkar je digitalizacija odnesla kopico preprostejših pisarniških služb, predvsem pa so se izpraznile s propadom nekdanjih velikih podjetij. V borbi za dobre poslovne rezultate je skorajda izginil tudi pomen reprezentance. Veličastne vhodne avle so v novogradnjah redkost, kaj šele, da bi podjetja razmišljala o reprezentančnem pomenu lokacije same. Celo kitajski Hisense, ki je kupil Gorenje, domnevno kot odskočno desko za prodor v Evropo, in sedež podjetja preselil iz Velenja v Ljubljano, se je za zdaj zadovoljil s preureditvijo skladišča v BTC. Vse to pa pomeni, da slovensko gospodarstvo, kljub relativni uspešnosti glede na sedanje razmere, še ni blizu razvojnega preboja, ki si ga želimo. In navsezadnje, kakšne poslovne prostore bi lahko ponudili kakšni evropski instituciji ali mednarodni korporaciji, ki bi nameravala pri nas odpreti regionalno predstavništvo? Dovolj veliko sodobno poslovno stavbo na ustrezni lokaciji bi namreč težko našli.