Kings of Convenience: Peace or Love

+ + + +

Z blagozvočnim singlom Misread se je norveški indie folk dvojec leta 2004 zapisal v DNK indie populacije širom sveta. S svojo prijetno vsakdanjo podobo sta se Eirik Glambek Bøe in Erlend Øye prikupila generaciji melanholičnih hipsterjev in postala nekakšna Simon & Garfunkel za nove čase. V svojem izrazu sta mešala klasični folk v tradiciji prezgodaj preminulega britanskega kantavtorja Nicka Draka, sončne melodije bossa nove in samosvojo pop senzibilnost, ustvarjajoč prisrčne, čustvene štikle za dnevno sanjarjenje. Po albumu Declaration of Independence iz leta 2009, nekaj nastopih in drugih glasbenih podvigih sta se umaknila izpod žarometov. Letošnjega aprila pa sta po dolgem zatišju postregla s singlom Rocky Trail in napovedala izdajo četrtega studijskega albuma Peace or Love.

Njuna povratniška plata se je kuhala kar nekaj časa. S posnetki iz let 2016 in 2017 nista bila zadovoljna, zato sta se leta 2019 po enoletni pavzi snemanja lotila spočita, z novimi idejami v rokavu. Ne glede na dolgi premor je Peace or Love prav tisto, po čemer je večina njihovih dolgoletnih fenov hrepenela, saj album ne prinaša odmikov od pričakovanj. Kvečjemu predstavlja konsolidacijo prepoznavnega zvoka, za katerega bi lahko rekli, da je že »klasika« indie folka 21. stoletja. KoC sta mojstra pisanja zapomljivih, melodično izrazitih komadov z rahlo nostalgičnim podtonom. Komadi so večinoma odigrani na akustično kitaro, včasih se vanje prikrade violina; le radijski hitič Fever se ponaša tudi z bobnarskim vložkom. Sanjavi štikl Catholic Country, na katerem gostuje kanadska indie pop kantavtorica Feist (najdemo jo tudi v pesmi Love Is A Lonely Thing), izstopa s svojim izrazitim novodobnim bossa nova karakterjem, in četudi večina ostalih skladb uporablja podobne prijeme, med njimi ni pravih »filerjev«.

Poleg prepoznavnega akustičnega brenkanja ostaja središče muzike barva njunih harmoničnih glasov, ki po ubranosti spominjata na folk rock legende Crosby, Stills & Nash; prepoznamo pa tudi neko domačnost in skoraj deško nedolžnost v duhu brazilskega bossa nova pionirja Joãa Gilberta. Fanta pač delata muziko, ki je dostopna, mehkobna, vedra, včasih tudi romantično osladna, a večinoma na prijeten, sprejemljiv način. Prikrojena je za dneve, ko se želiš prepustiti nekemu specifičnemu občutku hrepenenja, naj gre za ljubezen, prijateljstvo, kariero ali nekaj povsem tretjega – je nekakšen soundtrack božajočih akustičnih skladb s pretežno ljubezenskimi besedili za iskanje notranjega miru. S svojo sredinsko naravnanostjo in poudarkom na esencialnih elementih – dveh kitarah in glasovih – KoC nadaljujeta tradicijo populističnega, a nadvse kakovostnega kantavtorstva v duhu zgoraj omenjenih glasbenih ikon. Včasih se preprosto splača slediti pravilom in preverjenim obrazcem.