Za svobodo

Predsednik kot narcis in »frkolin« Poklical sem predsedstvo. Odgovorili so, da Borut Pahor ni več v uradu, da je odšel … Povedali so mi, da jim je žal, da so mu rekli za moj klic … a je moral (že) drugam, »klicale« so ga druge, dogovorjene – ali pač ne – obveznosti, ki si jih je naložil.V tem je vprašanje in »problem«: v obveznostih, ki si jih sam nalaga … Na stotine obiskov in sprejemov, na stotine trenutnih delovnih nalog, ki ga, predsednika, po lastnem mnenju, izenačuje s proletarskim delom … Nekoliko »pritlehna« želja, ki je v njej – v resnici – vzvišena, ohola drža (za) nekoga, ki bi rad, v očeh neizobraženih, neukih delavcev, predstavljal svetel zgled in nek presežek z ozirom na politično dejavnost dosedanjih vodstvenih organov … Borut Pahor se lahko v trenutku spremeni v »škavacerja«, orodjarja, slaščičarja … samo v predsednika, ki se politično odloča, ki stoji na trdnih – političnih – stališčih in (ne)pristranskem mnenju, bolj malo ali skoraj nič … V tem je vprašanje in problem: kaj Pahor v resnici »da« za ljudstvo, za Slovence?

Kaj jim v resnici nudi? Kaj v resnici naredi za ljube mu Slovence? Prisoten je na različnih otvoritvah, obletnicah, proslavah … Bil je tudi na svečanosti prestižne dobrodelne ustanove … Pohvalil je, z leporečnimi izrazi, njihovo dobro in človekoljubno delo … A kaj je dejansko dal, prispeval za ubožne, lačne in »preklete«, za tiste na socialnem dnu? Je Zvezi prijateljev mladine – Aniti Ogulin – poslal za »botrstvo« vsaj tisoč evrov … ali morda vsaj sto vsak mesec … vsaj trideset … vsaj pet, kot jih pošiljajo Opeki?? Morda se motim in je Pahor »dober človek«, ki skrivoma in redno nakazuje revnim … Morda ne dvomim in se motim o predsedniku – »človeku« in »osebnosti«, ki jo v resnici ne poznam … In mi postaja tuja … Vsekakor vem veliko več o Pahorju – predsedniku, njegovem »mnenju«, »odločenosti«, odločitvah … ker so javne … Razen čarobnih puhlic in mlačnega, »obsedenega« – do najvišjih tonov povzdignjenega – govorjenja se pač nikoli ni odločil za decidirano »stališče«, ničesar ni podprl, odobril ali izpostavil. Vsekakor bolj odločen, če hočete »pravičen«, (ne)uk in (ne)pripravljen, (ne)razgledan bi moral biti tudi pri državniških nagradah … Izjemni delavci, ne samo športniki in policaji, ki jih osebno cenim, so tudi v zdravilstvu in v kulturi, ki so v desetletju, ki mineva, dosegli (ne le mednarodnih presežkov, temveč substancionalnih v smislu narodne »zavesti«, dediščine in »umetniškosti« svojega kulturnega prispevka) neprimerljiv vrhunec & »genialnost« v umetniških stvaritvah … Prav tako (ne)odločen je Borut Pahor pri »oprostitvah« … Njegova moč predsednika je namreč v tem, da vsakega prestopnika na nek način na novo obravnava … in se potem seveda sam odloči, da mu oprosti. Te svoje »odločnosti« Borut pač ne jemlje resno, te, vsekakor pomembne vloge in naloge, si (pač) ne naloži na svoj pokončni hrbet.

Borut Pahor ima več »naglavnih« grehov: hinavščina (čeprav je prostodušen in »odkrit«), nadutost in oholost … nečimrnost pinocchia in manichina … in lenoba … miselna lenoba … In mlačnost … Jezus bi rekel: »Bodi skrajen, lev in desen, samo ne mlačen … Zato te bom izpljunil« … Čarobne puhlice z njegovih ust so kot snežinke, ki se stopijo v sladki, mlačni slini … prividi in navideznost dobrote in daru in darovanja … Nikogaršnje darilo … Nično, (samo)izničeno obdarovanje …