Žive meje / N'toko: Jugofuturizem
Zasledovanje drugačne poti v prihodnost je nemogoče težak projekt, ampak ta jebeno nora Jugoslavija se ga je vseeno lotila
Večino mojega življenja je bila Jugoslavija tabu. Odraščal sem v militantno protikomunistični družini, ob Rodetovih mašah v Kočevskem Rogu in Janševih Premikih. Jugo se je pri nas aktivno sovražilo, edina vez z njo so bili športni prenosi na HTV (jebiga, bili so boljši komentatorji) in romanja v Međugorje. Odsotnost jugonostalgije pa je obstala tudi kasneje, ko sem dorasel v levičarja. Med vstajami sem tako hitro opazil, kako zviška se je gledalo na protestnike z rdečimi zastavami (»totalitarni simboli!«) in OF ikonografijo (»to razdvaja ljudi!«). Desničarji se ne bi mogli bolj motiti, ko pravijo, da hoče slovenska levica obuditi Jugoslavijo. Nasprotno – samoupravljanje, neuvrščeni, Tito in Kardelj so domala izgnani iz socialističnih krogov, na njihovo mesto pa so kot vir inspiracije stopili varno oddaljeni junaki zahodnih levičarskih bojev.