Delitev oblasti!

Na ustavnem sodišču se je končala večletna razprava o roku veljavnosti na prikrit način pridobljenih dokazov, ki se je leta 2017 začela z odločitvijo sodišča v zadevi »farmacevtka«, da se dokazi zoper ljubljanskega župana Zorana Jankovića uničijo, ker tožilstvo v dveh letih ni vložilo obtožnice. Ustavno sodišče je zdaj samo postavilo nove roke, hkrati pa razveljavilo tudi poslovnik državnega zbora v delu, kjer si poslanci jemljejo pravico do »avtentične razlage zakonov«.

Tedanja odločitev sodišča je bila presenetljiva, saj te določbe sodišča dotlej niso razumela tako strogo – najzahtevnejši in najbolj zapleteni kazenski postopki so pač včasih tudi zelo dolgotrajni. Tako je zato, ker je pridobivanje dokazov v teh primerih težko in zamudno opravilo. In tudi zato, ker znajo vplivni obdolženci navadno uporabiti sleherno pravno sredstvo prav z namenom zavlačevanja postopka. Državni zbor se je tedaj na odločitev sodišča odzval z avtentično razlago zakona in zavezujoči rok iz zakona spremenil v »instrukcijskega«, torej nezavezujočega, okvirnega. A to ni dosti pomagalo, redna sodišča, tudi najvišje, avtentične razlage ne priznavajo kot pravno relevantne, saj so sodišča zavezana presojati zgolj na podlagi ustave in zakonov.

Gre za še eno v vrsti odločb ustavnega sodišča, ki sedanjo oblast opozarjajo na ustavno načelo delitve oblasti. V sklopu razveljavitve zakona o nalezljivih boleznih so ustavni sodniki vlado opozorili, da izvršilna veja oblasti ne more kar sama omejevati človekovih pravic, pač pa to lahko počne le zakonodajna veja oblasti, zdaj pa so jo opozorili, da je za razlago zakonov, ki jih ta sprejema, edina pristojna tretja, sodna veja oblasti.

Oziroma kot je v pritrdilnem ločenem mnenju zapisal ustavni sodnik dr. Matej Accetto: »Možnost zakonodajalca, da po uveljavitvi zakona posega v njegovo razlago z – retroaktivno veljavno in po enostavnejšem postopku sprejeto – avtentično razlago, ni združljiva z izpeljavo načela ločitve oblasti, po katerem je razlaga zakonov ob njihovi uporabi pridržana sodiščem.«

Navedena odločitev ustavnega sodišča po Accettovem mnenju nikakor ne pomeni, da naj bi zakonodajalec po sprejetju zakona izgubil vsakršen nadzor nad njegovo usodo, uporabo in veljavnostjo. Poleg tega, dodaja Accetto, ima »zakonodajalec kot stvarnik zakona najbolj popolno oblast tudi nad njegovim življenjem; za razliko od ustavnega sodišča, ki zakon sme in mora razveljaviti le ob obstoju razlogov, ki utemeljujejo njegovo protiustavnost, ga lahko zakonodajalec vedno razveljavi oziroma nadomesti z novim zakonom po svoji prosti presoji.« Problematična in z vidika ustavne ureditve nevzdržna je torej le možnost, da bi zakonodajalec to počel drugače kot s sprejetjem novega zakona, torej z avtentično razlago.

Ustavno sodišče je tudi določilo, kako je treba razveljavljeno zakonodajo razumeti do njene uskladitve z zakonodajo, in s tem opredelilo način uskladitve same. Dveletni rok za hrambo oziroma uničenje na prikrit način pridobljenih dokazov po mnenju ustavnega sodišča mora biti zavezujoč. Kljub temu pa se zaradi »objektivnih okoliščin, ki so preprečevale, da bi državni tožilec začel pregon«, lahko podaljša za ne več kot dve leti. Možnost podaljšanja roka, pravijo ustavni sodniki, je nujna, saj bi bili sicer storilci najzapletenejših oblik kaznivih dejanj v boljšem položaju kot storilci blažjih oblik kriminala, tožilstvo (in policija) bi bilo preveč omejeno ravno pri preiskovanju najhujših kaznivih dejanj, varstvo pravic žrtev teh dejanj pa razvrednoteno.