Dva leva / Vlado Miheljak: Vse poti vodijo v Murgle

»Jih dokaj jo prosi, al vsak’mu odreče,

janše se brani in ples odlašuje,

si vedno izgovore nove ’zmišljuje.

Že solnce zahaja, se mrak približuje,

že sedem odbila je ura in čez,

ko jela ravnat’ se je Urš’ka na ples.

Al ko se ozira, plesavca si ’zbira,

 zagleda pri mizi rumeni junaka;

enac’ga pod solncem mu ni korenjaka,

želi si plesati z njim deklica vsaka ...

Omrežit’ ga Uršika lepa želi,

zaljubljeno v njega obrača oči.«

Vse skupaj je bilo zamišljeno pravljično, tako rekoč arhetipsko. Kot če bi režimu všečni režiser v epopeji o Noriškem kraljestvu ekraniziral duhovno središče dežele. Fotogenični Blejski otok. Kičasto, kot da bi si v svojem ničkolikokrat izpričanem okusu noriški kraljevič sam zamislil kraj in podobo iniciacije in inavguracije. On kajpak v naslovni vlogi. In emisarji srednjega sveta, posedeni po stopnišču, ki vodi v drevno svetišče na vrhu otoka. A od tu naprej je vse napačno in narobe.