Največje nasprotje arijcu je LGBTIQ!

»Ko se branim pred Židom, se bojujem za Gospodovo delo,« je zapisal Hitler v Mein Kampfu. »Največje nasprotje arijcu je Žid.« Za vse zlo na tem svetu je okrivil Jude. »Kamorkoli sem šel, sem videl Žide, in več ko sem jih videl, bolj jih je oko razločevalo od drugih ljudi.« V Judu, čigar končni cilj je »uničenje človeške kulture in s tem opustošenje sveta«, je videl vse najslabše – »umazanijo«, »črve«, »zdrizasto sluz«, »prenašalce bacilov najslabše vrste«, »kugo«, »satansko spretnost«, »dialektično zlaganost«, »parazite«, »zastrupljevalce duš«, »ledeno hladne in hkrati brezsramno podjetne dirigente odvratne delavnice pregrehe med izrodki velemesta«, »večne razdiralce človeštva«.

»Ali je sploh bila kakšna nesnaga, kakšna brezsramnost kakršnekoli oblike, predvsem v kulturnem življenju, pri kateri ni sodeloval vsaj en Žid?« Vprašanje je bilo kakopak retorično. Judje, »ki že na zunaj niso bili podobni nemškemu ljudstvu«, so bili krivi za vso »nesnago« v tisku, umetnosti, literaturi in gledališču, za prostitucijo, za marksizem, za rusko revolucijo, za diktaturo proletariata, za napade na Nemčijo, za laži, za obrekovanje, za sindikate, za delavske svete, za stradanje v Rusiji, za kapitalistično izkoriščanje, za sifilis, za egoizem, za »liberalni tisk«, za demokracijo in za »vladavino parlamenta«, navsezadnje, »samo Žid lahko hvali ureditev, ki je umazana in lažniva kot on sam«.

Vse to je bila »grozota, duhovna kuga. Kuga, hujša od črne smrti nekoč, s katero je bilo ljudstvo okuženo. In v takšni količini so proizvajali in razširjali ta strup!« To, da so bili v absolutni manjšini, jih je naredilo še nevarnejše. »Dejstva, da je bilo krivdo za devet desetin vse literarne umazanije, umetniškega kiča in gledaliških bedarij možno pripisati enemu narodu, ki sicer v državi predstavlja komaj stotino prebivalstva, enostavno ni bilo mogoče tajiti; tako je pač bilo.« Strpnost je bila le trik. »Židovska država nikoli ni bila prostorsko omejena, ampak je bila univerzalno neomejena na prostor, toda omejena na povezovanje ene rase. Zato je to ljudstvo vedno ustvarilo državo znotraj neke druge države. Med najgenialnejše trike, kar so jih kdajkoli iznašli, sodi to, da so to državo pustili jadrati kot ‘religijo’ in ji s tem zagotovili strpnost, ki jo je arijec vedno pripravljen pokazati do religioznih opredelitev.« Zato je bilo treba ljudstvo odrešiti strpnosti. »Velike množice je bilo treba rešiti, čeprav bo treba žrtvovati veliko časa in potrpljenja. Toda Žida se nikoli ni dalo rešiti pred njegovimi nazori.«

Zdaj pa naredite mentalni eksperiment: Žida zamenjajte z gejem. Recimo: »Ko se branim pred gejem, se bojujem za Gospodovo delo.« Ali: »Samo gej lahko hvali ureditev, ki je umazana in lažniva kot on sam.« Ali: »Toda geja se nikoli ni dalo rešiti pred njegovimi nazori.« Ali pa: »Največje nasprotje Madžaru je gej.«

Naredite mentalni eksperiment: Žida zamenjajte z gejem.

Točno, če naredite ta mentalni eksperiment, lažje razumete, kaj se dogaja na Madžarskem, kjer je Orbán lansiral zakon, ki v šolah in medijih prepoveduje širjenje vsebin o skupnosti LGBTIQ, potemtakem o lezbijkah, gejih, biseksualcih, transseksualcih in interseksualcih. Knjige in filmi, ki pripovedujejo o spremembi spola, odklonih od heteroseksualnosti ali homoseksualnosti, so otrokom in najstnikom prepovedani. Jasno, zakon skupnost LGBTIQ povezuje tudi s pedofilijo. Orbánov »rasni« zakon geje demonizira, če ne že kar kriminalizira. Hitler je to storil z Judi – demoniziral jih je, obenem pa jim je pripisal vse najslabše – »umazanijo«, »kužnost« in podobne ekvivalente pedofilije. Kar je bil za Hitlerja Žid, je za Orbána LGBTIQ. Homofobija je njegov antisemitizem.

Orbán hoče otroke zaščititi pred LGBTIQ. Hitler bi se z njim več kot strinjal. »Država mora otroka proglasiti za najdragocenejšo dobrino ljudstva.« Za »sprevrženo mora veljati, če narodu ne damo zdravih otrok. Država mora tukaj nastopati kot skrbnik za tisočletno prihodnost, v primerjavi s katero so egoistične želje posameznika ničelne in se bodo morale umakniti vladavini države.« Še več: »Odpraviti mora tisto gnilo, da ne rečem zločinsko ravnodušnost, s katero danes obravnava družine z veliko otroki, in namesto tega postati največji zaščitnik tega zlata vrednega blagoslova vsakega ljudstva. Bolj kot za odrasle mora skrbeti za otroke.« Tudi Orbán hoče očitno nastopiti »kot skrbnik za tisočletno prihodnost«, »kot zaščitnik tega zlata vrednega blagoslova vsakega ljudstva«. Vse želje skupnosti LGBTIQ so ničelne in se bodo morale umakniti vladavini Orbánove vlade.

»Zlata vredni blagoslov vsakega ljudstva«

Čakajte, zakaj že je Hitler Judom pripisal vse zlo? Zakaj je tako zelo nujno potreboval »Žida«? Iz preprostega razloga: »Nasploh je umetnost resnično velikih ljudskih voditeljev v vseh obdobjih v prvi vrsti v tem, da pozornosti ljudstva ne razdrobijo, ampak jo vedno usmerijo le na enega nasprotnika.« Aha. »H genialnosti velikega vodje spada, da tudi na videz različne nasprotnike predstavlja, kot da sodijo v eno samo kategorijo, ker spoznavanje različnih sovražnikov lahko pri šibkih značajih privede do pojavljanja dvomov o lastnem prav.« In dalje: »Zato je treba številne navznoter različne nasprotnike vedno povezati, tako da se bo množici lastnih privržencev zdelo, da se borijo samo proti enemu sovražniku. To krepi vero v lasten prav in stopnjuje ogorčenje do napadalca in njegovega prav.« In končno: »Sposobnost dojemanja velikih množic je precej omejena, razumevanje je majhno, nasprotno pa je pozabljivost velika. Zaradi teh dejstev se mora vsaka učinkovita propaganda omejiti le na nekaj točk in jih kot gesla toliko časa uporabljati, da si bo tudi zadnji pod določeno besedo lahko predstavljal prav tisto, kar hočemo.« Juda je torej potreboval zato, ker se mora propaganda omejiti »na malo stvari in tiste večno ponavljati«.

Avtokrat, ki hoče poenotiti ljudstvo, vedno potrebuje »Žida«, zunanjega ali notranjega sovražnika, ki ni zakoreninjen v »krvi in zemlji« in ki sproža patriotsko vnemo, kar seveda pomeni, da mora vedno s prstom pokazati na parazitski »neorganski« element, ki misli le na svoje ozke interese, ne pa tudi na nacionalne interese, in ki ogroža organsko enotnost nacije, v kateri so dobrodošli le tisti, ki opravljajo »naravno« funkcijo, potemtakem le tisti, ki tja – v ta nacionalni organizem – »naravno« sodijo. In Orbán je tak avtokrat  – gotovo se ima za resnično velikega ljudskega voditelja, ki pozornosti ljudstva noče razdrobiti, ampak jo hoče usmeriti le na enega nasprotnika, potemtakem za genialnega velikega vodjo, ki hoče pri množici privržencev ustvariti vtis, da se borijo samo proti enemu sovražniku, kar krepi vero v njihov prav ter stopnjuje ogorčenje do sovražnika in njegovega prav. Orbán pač noče, da bi spoznavanje različnih sovražnikov pri šibkih značajih privedlo do pojavljanja dvomov o lastnem prav. Oziroma: Orbán hoče, da si bo tudi zadnji izmed njegovih privržencev pod določeno besedo lahko predstavljal prav tisto, kar hoče, da si predstavlja. Še toliko bolj, ker se bližajo volitve, ko se mora propaganda omejiti »na malo stvari in tiste večno ponavljati«.

V Mein Kampfu se propaganda začne z otrokom in konča z »Židom«, ki mu Hitler napove »boj, boj z vsemi orožji, ki si jih lahko zamišljajo človeški duh, razum in volja, ne glede na to, komu bo potem usoda naklonila svoj blagoslov«. Vso pozornost ljudstva je treba »združiti in osredotočiti na eno samo vprašanje, kot da bi bila od njegove rešitve dejansko odvisno biti ali ne biti«. Orbán je tak boj napovedal skupnosti LGBTIQ. In zdi se, kot da hoče pred volitvami vso pozornost ljudstva osredotočiti na eno samo vprašanje in ustvariti vtis, da gre za biti ali ne biti in da je od njegove »rešitve« odvisna usoda Madžarske.

Orbán očitno meni, da je istospolna usmerjenost produkt strpnosti, zato hoče ljudstva odrešiti strpnosti – z nestrpnim zakonom. Ja, z nestrpnostjo. Dobro vemo, da Orbán slavi družino, družinske vrednote in rodnost. Pred časom je lansiral celo posebne zakone za spodbujanje rodnosti: družinam z več otroki ni treba odplačevati kredita, upravičene so tudi do oprostitve plačila dohodnine, subvencij pri nakupu avtomobilov, odpisa neplačanih hipotekarnih posojil ipd. Rodnost in družinske vrednote, »zlata vreden blagoslov vsakega ljudstva«, pa naj bi ogrožala skupnost LGBTIQ. Kar je seveda laž – ali teorija zarote, če hočete. Družinskih vrednot in rodnosti namreč ne ogroža skupnost LGBTIQ, temveč ta podivjani, povampirjeni neoliberalni kapitalizem, ki trga družine, ubija družinske vrednote in hromi rodnost – ljudje si otrok ne morejo več privoščiti. Zakaj bi otroke rojevali v to vse obscenejšo in primitivnejšo dirko navzdol? Poleg tega je rodnost nižja tudi zato, ker je ogromno mladih Madžarov zbežalo v tujino – pred Orbánom. In seveda, rodnost je nižja zato, ker je Orbán, zagovornik naravnost arijske »čistosti« nacije, meje zaprl – migranti nimajo vstopa.

Nižja rodnost je torej produkt Orbánove politike. Še več: Orbán skupnosti LGBTIQ očita to, kar počne sam.

Po Ameriki hodi pošast

Hitler je Jude razglašal za »večne razdiralce človeštva«. Ali bolje rečeno: Jude je imel za nekaj, kar deli ljudstvo. Ljudstva pa ne sme nič deliti in razvnemati. Zato je treba to, kar ga deli, odpraviti. Zato je treba temu, kar ga deli in razvnema, napovedati »boj, boj z vsemi orožji, ki si jih lahko zamišljajo človeški duh, razum in volja, ne glede na to, komu bo potem usoda naklonila svoj blagoslov«. A to postaja trend – desnica skuša povsod po svetu prepovedati in odpraviti in izbrisati tisto, kar deli.

Nedavno se je zgodilo nekaj ironičnega: ob koncu maja so v Ameriki komemorirali stoletnico grozovitega belskega pokola nad črnsko skupnostjo v oklahomski Tulsi, toda slab mesec pred tem je oklahomski guverner Kevin Stitt, hardcore republikanec, podpisal zakon, s katerim je v javnih šolah prepovedal učenje snovi, ki bi lahko posameznika navdala »z nelagodjem, občutkom krivde, tesnobo ali kakršnokoli obliko psihološkega stresa«. O tem, kako rasa in rasizem vplivata na ameriško družbo, politiko in pravosodje, v javnih šolah ni več dovoljeno govoriti – ker bi to lahko učence navdalo z nelagodjem, občutkom krivde in tesnobo. Vsebine, ki delijo, so prepovedali, odpravili, izbrisali. Ko so jih prepovedali v Idahu, so republikanske oblasti zapisale, da »razvnemajo delitve na način, ki je v nasprotju z enotnostjo nacije in dobrobitjo države Idaho in njenih državljanov«. A prepovedali jih niso le v Idahu in Oklahomi, ampak v številnih zveznih državah – v Arizoni, Arkansasu, Misuriju, Severni Karolini, Južni Karolini, Teksasu, Zahodni Virginii, Tennesseeju, Iowi, New Hampshiru, Alabami, Kentuckyju, Louisiani, Mainu, Michiganu, Misisipiju, Ohiu, Pensilvaniji, Rhode Islandu, Wisconsinu in tako dalje, povsod, kjer so na oblasti republikanci. Javnim programom, ki bodo trdili, da je Amerika rasistična dežela, bodo takoj odpovedali javno financiranje.

Tako kot na Madžarskem ne pride več v poštev teorija spola, v ameriških zveznih državah, ki jih obvladujejo republikanci, ne pride več v poštev kritična teorija rase, alias critical race theory (alias CRT), kot konservativci imenujejo tisto, kar bi lahko delilo Američane – predvsem kakopak tisto, kar je povezano z ameriško rasistično polpreteklostjo. Tisto, kar bi lahko koga navdajalo »z nelagodjem, občutkom krivde, tesnobo«. V Nevadi konservativni aktivisti zahtevajo, naj učitelji v šolah nosijo telesne kamere – da se bo videlo, kdo poučuje kritično teorijo rase.

Kritična teorija rase ni nič novega – to je sklop študij, ki so jih zakoličili profesorji prava na Harvardu in ki že kakih 30, 40 let raziskujejo, zakaj so kljub uradni odpravi rasne segregacije ostale tako hude in očitne rasne neenakosti, zakaj so črnci od konca državljanske vojne in odprave sužnjelastništva do boja za državljanske pravice dobrih 100 let kasneje naleteli na toliko segregacijskih zaprek in rasističnih zastojev, zakaj gre črncem ekonomsko, dohodkovno, zdravstveno, izobraževalno in nepremičninsko še vedno bistveno slabše kot belcem, zakaj so še vedno politično podreprezentirani, zakaj so belci še vedno močnejši od črncev, zakaj je rasizem tako izrazito oblikoval ameriško pravno državo, zakaj zakonodaja še naprej reproducira rasne neenakosti, zakaj je rasizem ostal vgrajen v ameriški pravosodni sistem, zakaj je rasizem sistemski, zakaj reforme ničesar ne spremenijo, zakaj z vsakim korakom naprej naredijo dva nazaj, zakaj črnce še vedno getoizirajo, zakaj je v ječah toliko nebelcev, zakaj niso črnci pravno tako dobro zavarovani kot belci, zakaj zakoni niso barvno slepi, zakaj Amerika ni premagala in presegla rasizma in zakaj se je to stanje normaliziralo.

Kar je bil za Hitlerja Žid, je za Orbána LGBTIQ. Homofobija je njegov antisemitizem.

Res, nič novega niti dramatičnega, še manj radikalnega, ekstremnega ali revolucionarnega, le kritično preučevanje ameriške zgodovine in rasne dinamike v postrasistični Ameriki, toda desnica – vse bolj radikalizirana, vse fanatičnejša, vse histeričnejša, vse nestrpnejša – je začela ta izraz oziroma te študije še zlasti po lanskih burnih antirasističnih protestih, ki so izbruhnili po policijski likvidaciji temnopoltega Georgea Floyda, prikazovati kot pošast, nekaj groznega, strašnega, grozljivega, nevarnega, toksičnega, pogubnega, totalitarnega, protiameriškega, kot bolezen, novo viralno grožnjo Ameriki in njenim vrednotam, novo fronto kulturne vojne, novo »kulturno revolucijo«, ki da je prežela vse pore javnega življenja, nov napad na svobodo in demokracijo, novega zahrbtnega »notranjega« sovražnika, novo pranje možganov in novo zaroto liberalnih elit, ki hočejo črnce preleviti v svojo vojsko, s pomočjo katere naj bi pod krinko »raznolikosti«, »socialne pravičnosti« in »intersekcionalnosti« prevzele oblast, belske patriote pa razorožile, zgnale v koncentracijska taborišča in jih prisilile, da se odpovejo družini, veri in belskemu ponosu (magari »ponotranjeni rasni superiornosti«, če hočete).

Desnica namreč trdi, da je kritična teorija rase neuravnotežena in pristranska in da v resnici stereotipizira, demonizira in diskriminira belce – da jih prikazuje kot zlo, kot pošasti, kot rojene rasiste, da jim nalaga krivdo za rasno segregacijo, sužnjelastništvo in linče, da vse ameriške institucije prikazuje kot rasistične, zato terja njihovo uničenje. Še huje: črnce poziva k vstaji, revoluciji in obračunu z belskimi zatiralci, k nasilnemu prevzemu oblasti (izvolitev Baracka Obame, prvega temnopoltega predsednika, sicer absolventa kritične teorije rase, je bila le uvod), k maščevanju in kaznovanju belcev (Obamova izvolitev je pomenila kazen), h genocidu nad belci. Črnce poziva, naj belcem počnejo to, kar so belci počeli njim. Ameriko skuša preleviti v Ruando, smo slišali. V času Obamovega predsednikovanja je Amerika nazadovala, ponavlja desnica, ki v kritični teoriji rase vidi orožje, s katerim skušajo liberalne elite razdejati in uničiti Ameriko – in belce podrediti črncem. Kritična teorija rase bo izpeljala končno rešitev rasnega vprašanja – veliko zamenjavo! Belce bo zamenjala s črnci!

Eliminacija politične konkurence

Desničarji zdaj vse, kar jim gre na živce, vse, s čimer se ne strinjajo, vse, česar ne razumejo, vse, kar se jim zdi »noro« in »kontroverzno«, avtomatično razglasijo za kritično teorijo rase. Tako kot so še malo prej vse, kar jim je šlo na živce in s čimer se niso strinjali, razglašali za »kulturni marksizem«, »politično korektnost«, »prebujenost« (wokeism) ali »kulturo izobčevanja« (cancel culture). V konservativnih medijih, recimo na kanalu Fox News, je vsaka druga fraza »kritična teorija rase«.

Orbán hoče otroke zaščititi pred skupnostjo LGBTIQ – ameriški republikanci hočejo otroke zaščititi pred kritično teorijo rase. Toda za črnske otroke jim je vseeno – pred kritično teorijo rase, pred šolskimi vsebinami, ki govorijo o rasizmu, rasi, rasnem zatiranju, rasni neenakosti, sistemu represije, črnskem uporništvu, policijskem nasilju nad črnci, belskih privilegijih, rasni krivdi ipd., hočejo zaščititi belske otroke, navsezadnje, prav belske otroke, ta »zlata vredni blagoslov vsakega ljudstva«, bi lahko šolske vsebine o rasizmu in sužnjelastništvu navdale »z nelagodjem, občutkom krivde, tesnobo ali kakršnokoli obliko psihološkega stresa«. Republikanci zanikajo, da je Amerika rasistična dežela, toda – je kaj bolj rasističnega od prepovedi, izobčenja in eliminacije šolskih vsebin o obstoju rasizma?

Desnica za kritično teorijo rase pravi, da deli Američane. Kar pomeni, da antirasizem deli Američane. Kritična teorija rase je antirasistična. Desnica jo hoče prepovedati. Kar pomeni, da hoče prepovedati antirasizem. A to je tipično za naš čas: desnica hoče prepovedati, izobčiti, skenslati vsebine, ki delijo, najbolj pa delijo vsebine, ki najbolj škodijo sami desnici. Kar pomeni, da hoče desnica prepovedati in izbrisati prav vsebine, ki ji škodijo. Vsebine, ki jo kompromitirajo – njeno koketiranje z rasizmom in fašizmom. Bolj splošno rečeno: desnica hoče prepovedati antirasizem in antifašizem.

V Ameriki skušajo legitimirati rasno zatiranje – na Madžarskem pa spolno zatiranje, ki ga, kot beremo, Janševa vlada »skrivaj« podpira.

Spol ni nič biološkega, temveč le socialni konstrukt, ki so ga ustvarili zato, da bi lahko demonizirali, diskriminirali, zasužnjevali, segregirali, izkoriščali, zatirali, zaničevali in zlorabljali »nižji«, »inferiorni« del prebivalstva – najprej ženske, zdaj pripadnike skupnosti LGBTIQ. Tudi rasa ni nič biološkega, temveč le socialni konstrukt, ki so ga ustvarili zato, da bi lahko demonizirali, zasužnjevali, izkoriščali, zaničevali in zlorabljali »nižji«, »inferiorni« del prebivalstva – črnce. In belci so z rasizmom vedno – in povsod – dobro profitirali. Amerika je zrasla na hrbtih sužnjev.

In tako kot skušajo v Ameriki blokirati rasno pravičnost, skušajo na Madžarskem blokirati spolno pravičnost. V Ameriki so izobčili vsebine, ki z nelagodjem navdajajo belce – na Madžarskem so izobčili vsebine, ki z nelagodjem navdajajo heteroseksualce. V Ameriki skušajo legitimirati rasno zatiranje – na Madžarskem pa spolno zatiranje, ki ga, kot beremo, Janševa vlada »skrivaj« podpira.

Zatiranje se torej vrača in postaja trend. Desnica izgublja tla. Bolj ko izgublja tla, bolj postaja panična. Bolj ko postaja panična, bolj se radikalizira. Bolj ko se radikalizira, bolj uveljavlja zatiranje. Tega, s čimer se ne strinja (in kar jo navdaja »z nelagodjem, občutkom krivde, tesnobo ali kakršnokoli obliko psihološkega stresa«), se lahko znebi le z nasiljem.

Ali natančneje: na silo se skuša znebiti politične konkurence. To se dogaja v Ameriki. To se dogaja na Madžarskem. In ker se dogaja na Madžarskem, se dogaja tudi v Sloveniji, kjer skuša Janševa SDS tako ali drugače izobčiti Levico. Tako se je levičarske politične konkurence nekoč znebil Hitler, ki v Mein Kampfu pravi: »Najpomembnejši predpogoj za izgradnjo in obstoj države je prisotnost občutka pripadnosti na osnovi enake biti in enake vrste ter pripravljenost, da se za to uporabijo vsa sredstva.« Kajti: »Prihodnost nekega gibanja je odvisna od fanatičnosti, celo nestrpnosti, s katero ga njegovi privrženci zastopajo kot edino pravilno pot ter ga uveljavljajo pred drugimi podobnimi združenji.«

Sodobni desničarji bi lahko mirno rekli: »Ko se branimo pred LGBTIQ in kritično teorijo rase, pred antifašizmom in antirasizmom, se bojujemo za Gospodovo delo.«