Dva leva / Vlado Miheljak: Zbogom, Evropa

»Sem kritičen do takšne ’lahkotne’ ocene (interpretacije) in posledične odločitve (zavržbe) ljubljanskega tožilstva. Občutek je, da prihaja v SLO do opuščanja varovanja sistema vrednot, na katerih je pravni red utemeljen. Ali bo @Mpravosodje našlo ustrezne rešitve?«

— Prvega policaja države skrbi prevelika avtonomija tožilstva in kliče na pomoč ministrstvo za pravosodje

»Nezaslišano kaj počne tožilstvo. Ob tem ko je doma v posmeh prizadevanjem za pravno in pravično državo, bi radi delali (zaslužili) na evropskem tožilstvu…«

* * *

»Dokler bom jaz vodila @stranka SD, koalicije z Janševo @stranka SDS ne bo. S svojim načinom delovanja in s svojo agendo predstavlja SDS nasprotje vsemu, v kar verjamem in kar naša stranka in njeni ljudje smo.«

* * *

»Zadnji teden julija sem tradicionalno v pisarni v kratkih hlačah. V omari so za obiske gostov kompleti uradnih oblek. Tudi ekipa je bolj sproščena, nastajajo načrti za domače in tuje obveznosti v jeseni. Vlada ustvarjalno vzdušje.«

Sem zaprisežem in nepoboljšljivo naiven Evropejec, kljub temu da se zavedam vseh njenih protislovij, nedoslednosti. Ali pa prav zato. Evropa je vsekakor moja prva identiteta. Najprej Evropejec, dedič razsvetljenstva, liberalizma, individualizma, šele potem vse drugo. Da sem Slovenec, ni moja prosta izbira, ni stvar identitete, ampak vrojenosti. Zato mi predvsem ni vseeno, kaj se dogaja z »mojo« Evropo. Spomnim se stare dobre, »ožje« Evropske unije, ko so še veljali nekateri standardi. Tako demokratični in pravni standardi kot standardi spodobnosti. In jaz naivnež sem verjel, ali pa vsaj hotel verjeti, da se bodo defektne demokracije spremenile, da bo »Evropa« spremenila države z demokratičnimi primanjkljaji, a zgodilo se je obratno. Prišleki smo začeli spreminjati združeno Evropo. Praviloma na slabše. A Evropa kot Evropa. Kot naš Pahor. Nikomur se ne želi zameriti, nikogar v karkoli prisiliti, nič pogojevati. In sedaj žanje rezultate te neodločnosti in nedoslednosti. Menim, da bi morala Evropska unija še enkrat premisliti, kakšne članice naj sestavljajo zvezo. In članice naj prav tako premislijo, ali sodijo v to zvezo. Karkoli si že človek misli o »Angležih« in Združenem kraljestvu, je vendarle na koncu razhod izpadel korektno. Niso se večinsko počutili doma v Združeni Evropi. Nikoli. In so šli. Škoda, a pošteno. Drugače je z deželami demokratičnega primanjkljaja, kot sta že kar tradicionalno