• 23. 7. 2021  |  Mladina 29  |    Za naročnike

    #k# Prelistaj izdajo

    Več

  • Maja Novak

    Maja Novak

    23. 7. 2021  |  Mladina 29  |  Ihta

    Razumem, razumeš, naj razume, kdor more

    V redu, miški iz vlade, z zunanjega ministrstva in ministrstva za raziskovanje rud ter izgubljanje časa, razumem. Kdaj pa še česa nisem? Neki Peter iz Zelene Jame me vleče na pivo, kadarkoli potrebuje zastonj psihoterapevtko, zatorej vem, kako se tem stvarem streže. Razumem, da se želite maščevati za vsa tista desetletja, ko ste že pred Nipkejem prepevali: »Zakaj nihče me ne razume?« in ko niste mogli krasti, ker se je takrat kradlo le v partiji, tam pa niste bili ali pa so vas od tam celo nagnali, ker so bile vaše ideje preveč radikalne za svinčene čase brez sadnih jogurtov. Razumem. Ampak kje, hudiča, ste našli ravno Iran? Več

  • Velikanski razkorak

    Kulturni sektor je v pandemijski krizi 2020–2021 utrpel eno največjih ekonomskih in družbenih škod. Hkrati pa EU že pet let kulturni sektor povzdiguje kot ogelni kamen nove evropske identitete. Evropska komisija pod vodstvom von der Leynove je novo dizajniranje evropske družbe celo povezala s stoletnico Bauhausa. Vplivno mednarodno umetniško gibanje je v dvajsetih letih 20. stoletja tlakovalo pot socialnoekonomski tranziciji evropske industrijske družbe. Novi evropski Bauhaus naj bi podobno simboliziral prehod v novo družbo 21. stoletja, z drugačnimi ekološkimi in socialnimi rešitvami. V družbi omejenih virov ne moremo živeti v iluzijah brezmejne rasti in blaginje enih na račun drugih. Prihodnost planeta ni zgolj ekonomski in okoljski projekt, veliki evropski zeleni dogovor zahteva novo družbeno pogodbo. Ne gre zgolj za premik razvojnih paradigem, temveč tudi družbene estetike. Trajnost mora postati lepa, da bi bila ljudem dopadljiva. Preprosto, kultura in ekonomija sta cement našega razvoja, umetnost je gonilno kolo njunih sprememb. Več

  • Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    23. 7. 2021  |  Mladina 29  |  Kolumna

    Čas za prelome

    Konec prejšnjega tedna so se dogajale čudne reči. Koalicija je glasovala proti lastnemu zakonu in umaknila zakon o demografskem skladu, dotlej zanjo ključen. Janša zdaj te kozolce prikazuje kot zmernost, modrost, umirjanje pregretega ozračja. V resnici je v globoki defenzivi in strahu pred hitrim političnim koncem. Zakona je umaknil, ker se je bal, da bosta padla, in ker so sindikati že napovedali zbiranje podpisov za nov referendum. Več

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    23. 7. 2021  |  Mladina 29  |  Pamflet

    Avtorji poplav

    Zadnja anketa moči političnih strank, ki jo je pred dnevi objavil Dnevnik, napoveduje, da bi opozicija v parlamentu imela 53 glasov, medtem ko bi SDS in NSi zbrali 35 glasov. Dobesedno za polovico poseka vladajočo koalicijo. A zdi se, da niti opozicijske stranke anketam, ki jim že mesece pripisujejo absolutno volilno zmago, ne verjamejo zares. Lahko bi mirno čakale na konec mandata državnega zbora in potem požele sijajno zmago, a raje vseskozi zahtevajo odstop vlade in predčasne volitve. Še več, svoje delovanje so prenesle v evropsko politiko, kjer se dogaja paternalistični obrat, ko evropolitiki in komisarji postavljajo slovensko državo za objekt nadzora. Komisar Frans Tiemmermans dobesedno govori o domači nalogi, ki da jo mora slovenska vlada opraviti. Postavil se je torej v vlogo učitelja, ki deli ukore neposlušnemu učencu. Za državno suverenost nevarna praksa. Ne, da bi poteze vlade ne smele biti objekt ostrih kritik, ampak delitev na evropske učitelje in šolske paglavce je zgled dvorazredne Evrope. Več

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    23. 7. 2021  |  Mladina 29  |  Uvodnik

    Mi, cepljeni, oni, necepljeni

    Razprava o cepljenju je postala osebna, zelo osebna. Tisti, ki so se cepili, postajajo nestrpni do necepljenih, ti ne sprejemajo argumentov epidemiologov in stroke, trdo navajajo tiste, v katere verjamejo sami. Sprti so partnerji, sprte so družine, prijatelji. Razprava je tako ostra in neizprosna, da se nekateri cepijo na skrivaj, ne povedo tega partnerju ali staršem (mladoletniki), spet drugi skrivajo, da se ne nameravajo cepiti. Namesto da bi se v epidemiji na človeški ravni povezali, postajamo sovražni. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    23. 7. 2021  |  Mladina 29  |  Dva leva

    Idila slovenske diplomacije

    Ko so enkrat sredi aprila mediji objavili fotografije, na katerih je veleposlanica Republike Slovenije v Romuniji Lea Stančič izročala poverilna pisma predsednika republike Pahorja moldavski predsednici Maii Sandu in tako prevzemala nerezidenčno akreditacijo, je to povzročilo vsaj smeh, če že ne šok. Slika je bila res nenavadna: svetovljansko napravljena moldavska predsednica v okusnem hlačnem kostimu prevzema poverilna pisma od slovenske veleposlanice v narodni noši. Kot da smo neka predmoderna skupnost tretjega sveta s še nerazdelanimi zametki državnosti. Seveda ni nič narobe z narodnimi nošami, problem je s percepcijo lastne države. Koga in kaj veleposlanica predstavlja? To, da gre na protokolarni dogodek napravljena, kot da je pobegnila s kakšnega folklornega festivala, pomeni, da se država etnificira, reducira na neki partikularni, pa četudi večinski moment. Kot da bi želeli nacijo reducirati na etnijo, diplomacijo pa na folkloro; kot da med etnosom in nacijo ni razlike. Seveda so se takoj in pričakovano oglasili tisti, ki so začeli naštevati, kolikokrat posamezni veleposlaniki in politiki nastopijo v opravah, ki razkrivajo njihov izvor. To je res, a je drugače. Če ima kakšen afriški politik čez »civilno oblačilo« togo in na glavi značilno pokrivalo ali denimo indijski specifično skrojen suknjič in pokrivalo, to ni redukcija na partikularno etnično dimenzijo, ni folklora, ampak subtilni ali manifestni upor proti vsiljeni dominaciji vesterniziranih oblačilnih kodov. No, poseben fenomen so avstrijske in južnonemške civilne oprave, ki koketirajo s tradicionalnimi elementi, a to praviloma niso avtentične narodne noše, ampak izpeljanke, ki upoštevajo modne smernice glede krojev, barv ... Več