Žive meje / N'toko: Kult človekovih pravic

Diplomatski spori, ki jih sprožajo Janševe sporadične izjave, imajo vse krajše medijsko življenje. Najbrž smo prezasičeni s kaosom vladnih afer, ki z redkimi izjemami ostajajo na naslovnicah le dan ali dva. Mediji povzamemo sporne izjave, citiramo nekaj zgroženih odzivov ter se v lovu na pozornost premaknemo na naslednji sporni tvit. Po enakem tekočem traku je šla tudi Janševa nedavna obsodba iranskih političnih pobojev iz leta 1988, za kar je posredno obtožil novega predsednika Ebrahima Raisija. Še ena čudaška izjava, ki je sprožila vsesplošno diplomatsko ogorčenje, nato pa v dveh dneh potihnila … A če bi bili pozorni, bi lahko iz Janševe avanture v iransko notranjo politiko iztisnili precej več viralnosti. Mediji so žal vsi po vrsti spregledali najbolj fascinanten, pravzaprav edini res zanimiv del novice: to ni Janševa izjava, ampak dejstvo, da jo je izrekel na letnem srečanju Mudžahedin-e-Kalk (MEK) – teroristične »islamsko-marksistične« sekte, ki deluje iz vojaškega oporišča v Albaniji. Celo po opozorilu poslancev evropske S&D so novinarji konferenco še naprej opisovali kot navadno »srečanje iranske diaspore«, niti en medij pa se ni vprašal, kako se je naš premier znašel med mudžahidi.