Publika, ki je ni

Liza (Zoe Lister-Jones), protagonistka komedije How It Ends (Kako se konča svet), ve, da bo danes – čez nekaj ur – konec sveta. Neizogibno in neizbežno. Ničesar ni več mogoče storiti. Ničesar ni več mogoče spremeniti. Vse je odločeno. Proti Zemlji drvi orjaški asteroid – in ni Brucea Willisa, ki bi ga lahko ustavil. Liza sklene, da se bo še zadnjič sprehodila po povsem praznem Los Angelesu. Le tu in tam naleti na kako osebo, recimo na mlado kantavtorico, ki sedi na ulici in poje – publiki, ki je ni. In na mladenko, ki stoji pred mikrofonom in poka vice – publiki, ki je ni. Publiko, ki je ni, celo poziva, naj ji zaploska. Dajmo – aplavz! Ko zagleda Lizo, publiko, ki je ni, pozove, naj zaploska še njej. Dajmo – aplavz! Mladenka se obnaša, kot da publika obstaja. Pretvarja se, da stoji pred publiko. In da je publika navdušena. In da ji publika ploska.

Apokaliptična komedija How It Ends se dogaja v svetu, v katerem je publika izginila. Ali bodo jutri odpeljali smeti, vpraša Lizo neki moški. Seveda, odvrne Liza. Zakaj ne bi odpeljali smeti? Sveta bo sicer konec, toda kapitalizem bo mirno deloval naprej. Kapitalizem deluje tudi brez publike. Brez fenov. Kapitalizem jih ne potrebuje.

Delaj se, da publika obstaja!

Ob tem se kakopak spomnite na tokijsko olimpijado – na svet, v katerem je publika izginila. Na svet, ki ga zdeluje pandemija (Harmagedon! konec sveta!), a to kapitalizma ne ustavi. Na svet, v katerem kapitalizem deluje tudi brez publike. Na svet, v katerem pred športniki zija mučna, žgoča, srhljiva praznina. Olimpijada izgleda kot predapokaliptični Los Angeles – vsa tekmovanja potekajo pred publiko, ki je ni. Ja, publike ni, toda smeti bo veliko.

Odločitev, da bo olimpijada potekala brez publike, je bila šokantna. Ljudje so se zgražali. Kako je to mogoče? Kaj je šport brez fenov? Športniki trenirajo in trenirajo in trenirajo in trenirajo, ubijajo se, nadčloveško garajo, da bi nastopili pred publiko, pred feni, pred navijači, ne pa pred praznimi dvoranami, arenami in stadioni! In ljudje imajo vsaj delno prav: vse skupaj res izgleda precej distopično. Kot socialni eksperiment. Kot horror vacui.

Ko namreč rečeš, da lahko olimpijada poteka brez publike, je tako, kot bi rekel, da lahko kapitalizem poteka brez publike, potemtakem brez demokracije.

Olimpijski ogenj na olimpijskem stadionu, v tej veliki praznini, v kateri bi moralo sedeti 68 tisoč gledalcev, je prižgala Naomi Osaka, japonska teniška šampionka, ena izmed najboljših tenisačic na svetu, modna ikona z ubijalskim servisom (200 kilometrov na uro!), graciozna protestnica in privrženka gibanja Black Lives Matter. A ironično, tik pred začetkom olimpijade je na Netflixu debitirala sijajna dokumentarna serija o njej – Naomi Osaka. Vidimo, kako pri dvajsetih senzacionalno zmaga na Odprtem prvenstvu Združenih držav v New Yorku (v finalu povozi svojo junakinjo, Sereno Williams), potem pa – tudi na arhivskih posnetkih – vidimo, kako neprestano trenira in trenira in trenira. Nikoli ni konca. Brezdušno, mehanično urjenje. Ko se konča trening, se začne nov trening. Tekme so le treningi s publiko. »Že ko sem bila otrok, sem na igrišču preživela po osem ur na dan.« Arhivski posnetki to le potrdijo. Ure in ure udrihanja po žogici. Oče, Haitijec, jo žene in žene. In Naomi se ne ustavi. Kot pravi, je tako fanatično trenirala zato, ker je hotela toliko zaslužiti, da mami ne bi bilo več treba delati in da ne bi bila več žalostna. Potem pa se leta 2020 vrne na Odprto prvenstvo Združenih držav v New Yorku – med pandemijo. Arena, ki je bila dve leti prej nabito polna, je prazna – brez publike. Naomi je šokirana, zaprepadena. Ko po hodniku pride na igrišče (kjer kasneje, med tekmo, zamenja sedem mask z imeni sedmih črncev, ki so jih likvidirali policaji, od Georgea Floyda do Breonne Taylor), le napol zgroženo, napol kontemplativno strmi predse – v to srhljivo, mučno praznino. V njenih očeh piše: ali ima to sploh smisel? Je bil ves ta trening za to? So prazne tribune plačilo za vse tisto odpovedovanje, vse tiste morilske treninge in vse tisto agonično, brezmejno, neskončno ponavljanje vedno istih gibov? Bo to res prava tekma ali le generalka? Le trening brez publike? Bodo to prave emocije? Bodo to pravi konflikti? Bo to pravi pritisk? Bo to prava intenzivnost? Bo to prava kompetitivnost? Bo to pravi forehand? Bo to pravi ponos? Bo to prava želja? Bo vse skupaj sploh relevantno?

Nič, sprašuje se to, kar se sprašujejo športniki na tokijski olimpijadi, ki se sprašujejo to, kar se sprašuje ona, Naomi Osaka, ko stoji pred praznimi tribunami – v areni brez publike: kako naj se v tej praznini zmotiviram? Zelo preprosto: le delati se moraš, da publika obstaja. Da se torej odziva, da navija zate, da te pozdravlja, da slavi tvoje poteze in tako dalje. Zajončeva teorija »socialne olajšave« pravi, da ljudje dajo več od sebe, če jih kdo gleda – v prisotnosti drugih, publike, so boljši. Množica – publika – jim omogoči, da zasijejo.

Ergo: če se hoče športnik v tej olimpijski praznini zmotivirati, si mora le predstavljati, da ga gledajo. Če si predstavlja, da ga gledajo, bo dal vse od sebe. Resnične publike sploh ne potrebuje več: le še predstavljati si mora, da ta publika obstaja in da ga gleda. In ta imaginarna, virtualna publika zares obstaja – to smo »mi«, televizijski gledalci, »nacija«, ki olimpijske nastope gleda. Publika, ki je v živo na stadionih in v dvoranah gledala športne dogodke, nas je dolga leta nadomeščala – navijala je namesto nas. Zdaj »mi« – televizijski gledalci – nadomeščamo to publiko. To se je spremenilo: virtualnost je dojeta kot nekaj resničnega.

A tu je problem: lahko, da bomo tekmo gledali šele kasneje, v ponovitvi, z odlogom. Kar pomeni dvoje: prvič, da športnik nastopa za publiko, ki bo šele obstajala – za publiko, ki ga bo gledala kasneje, ne pa v trenutku, ko nastopa; in drugič, da res ne obstajamo več. Da smo nepotrebni. Pogrešljivi. Športniki si morajo le še predstavljati, da obstajamo.

Ali bolje rečeno: športniki si morajo le še predstavljati, da jih doma – v domačem kraju – vsi gledajo. Da so torej vsi zbrani, da gledajo njihov nastop in da burno navijajo. Ko je tekme konec, televizija vedno pokaže športnikov domači kraj in domačine, ki delajo vse, da bi ustvarili vtis vnetih, prizadevnih, prisrčnih, simpatičnih navijačev. Glejte, obstajamo! Tudi zanje očitno velja Zajončeva teorija »socialne olajšave«: ko gledajo drug drugega in ko imajo občutek, da so gledani (TV vas gleda!), dajo pri navijanju vse od sebe. V tem smemo videti patetičen dokaz, da publika res obstaja, in obenem obupan poskus, da bi kapitalizem rešili pred njim samim.

Teater ponotranjene represije

Da bi kapitalizem rešili pred njim samim? Naj vam povem, v čem je štos. Za začetek: mar ni neverjetno, da se je prirediteljem tokijske olimpijade zdelo tako logično in tako naravno in tako samoumevno, da lahko olimpijada poteka brez publike? Malce so bili očitno pod vplivom pandemije, ki je izpraznila športna prizorišča, malce pa pod vplivom sodobnega neoliberalnega kapitalizma, ki je izpraznil demokracijo. Tokijska olimpijada je več kot popolna metafora sodobnega neoliberalnega kapitalizma. Ko namreč rečeš, da lahko olimpijada poteka brez publike, je tako, kot bi rekel, da lahko kapitalizem poteka brez publike, potemtakem brez demokracije.

Prvič, olimpijada je množični spektakel, toda ne za ljudske množice, ki si ga v živo ne morejo privoščiti. Da bi prekarizirano in razlaščeno ljudstvo odpotovalo na tokijsko olimpijado? Nehajte. To je prava publika, ki je ni.

Drugič, rekordna ekonomska neenakost, ki preplavlja sodobni svet, kaže, da je neoliberalni kapitalizem nekatere ljudi – nekaj milijard! – odpisal. Zdijo se odveč. Pogrešljivi. Nepotrebni. Odvečni del človeštva. Ja, to je publika, ki je ni. Tik pred olimpijado sta v vesolje – ali na rob vesolja, če hočete – poletela dva magnata, Jeff Bezos in Richard Branson, vsak s svojim plovilom (Blue Origin vs. Virgin Galactic). Začela se je privatizacija vesolja, so rekli. V resnici je huje: kapitalizem brez publike, kapitalizem brez demokracije se bo še radikaliziral in brutaliziral – Bezos, Branson, Elon Musk (SpaceX) in drugi tajkunski »astronavti«, vesoljski self-made kavboji, se bodo zdeli sami sebi še superiornejši. Kot pravi Bezos: »To, da Zemljo vidiš iz vesolja, te spremeni. To spremeni tvoj odnos s planetom, človeštvom.« Vsekakor. In publika se bo tem nadzemeljskim, vesoljskim oligarhom zdela še manjša, še nepomembnejša, še brezpravnejša, še nevidnejša in še pogrešljivejša. Še manjša, še nepomembnejša in še pogrešljivejša pa se jim bo zdela tudi demokracija. In seveda – delovne razmere v Amazonovih logističnih centrih bodo še brutalnejše. Sindikati pa ne bodo prišli v poštev. Kapitalizem brez demokracije postaja kapitalizem socialne distance – distance med elitami in preostalim svetom, med vesoljem in Zemljo.

Tretjič, kapitalizem temelji na pomanjkanju, na grožnji s pomanjkanjem, na ustvarjanju vtisa, da pomanjkanje res obstaja, ali natančneje – pomanjkanje izgleda tako, kot da si ga je izmislil kapitalizem. In da bi deloval, si mora stalno izmišljati nova in nova pomanjkanja, ki jih potem rešuje prosti trg – »pomanjkanje« publike je najnovejše pomanjkanje, ki si ga je izmislil. Brez pomanjkanja ni tekmovalnosti, boja, konkurence, kapitalistične utopije. Pomanjkanje je motivator. In sploh ni nujno, da pomanjkanje res obstaja – važno je, da ljudje verjamejo, da obstaja. Tako kot morajo športniki verjeti, da publika obstaja, da torej obstaja nekdo, ki jih gleda – opazuje, nadzoruje, če hočete.

In četrtič, to, da se zdi olimpijada brez publike nekaj naravnega in samoumevnega, ker si športniki itak predstavljajo nekoga (virtualnega, oddaljenega gledalca), ki jih gleda in opazuje in nadzoruje, pomeni, da je neoliberalni kapitalizem, kot pravi Shoshana Zuboff (The Age of Surveillance Capitalism), že posvojil vse sodobne digitalne tehnologije, družbeno bogastvo in moč koncentriral pri peščici ljudi in peščici tehnoloških gigantov (Google, Facebook, Amazon, Microsoft, Apple), človeka parazitsko razlastil, avtomatiziral in zasužnjil, mu vzel vse pravice, ga spremenil v surovino, zavladal družbi in pučistično mutiral v nadzorovalni kapitalizem – kapitalizem brez demokracije.

Tokijska olimpijada je popolna metafora vse radikalnejšega, vse enodimenzionalnejšega in vse ekstremnejšega kapitalizma, v katerem bodo preživeli le tisti, ki bodo dovolj konkurenčni, dovolj ekstremni in dovolj avtomatizirani.

A mar ne živimo prav v času, ko se vedno znova izkazuje, da kapitalizem zlahka shaja brez demokracije, da s pomočjo zbirk podatkov, s katerimi se hrani (in ja, hrani se z vsako našo potezo, vsakim našim klikom, vsakim trzljajem naših emocij, vsako našo kadenco), in algoritmov sam določa prihodnost, da torej demokracije sploh ne potrebuje? Če nas je mogoče avtomatizirati, če smo le še podatek, s katerim lahko po mili volji manipulirajo, če kapitalizem ve vse o nas, če nadzorovanje postaja dominantna logika kapitalizma in če je mogoče na osnovi naših digitalnih »poti« oblikovati prihodnost družbe, kakšen smisel ima potem demokracija? Mar avtokrati, ki se silijo v ospredje in ki se ne menijo za demokracijo (človekove pravice, ustavne svoboščine, pravno državo ipd.), ne prikimavajo prav neoliberalcem, ki že leta trdijo, da lahko demokracijo krasno zamenja prosti trg? Zakaj bi spraševali publiko, kaj hoče – vprašajmo prosti trg! Mar ni to logika, s katero so upravičevali ustanovitev nogometne superlige? Mar niso rekli, da superligo terja prosti trg? In mar se niso potem navijači – publika, ki je ni! – uprli tej superligi?

Za idealne delavce v tem kapitalizmu brez demokracije pa veljajo prav športniki. Vzemite le slovenske medije: ko slavijo dosežke olimpijcev, poudarjajo, da jim je uspelo le zato, ker so konkurenčni, ker se zanašajo le nase, na svoj talent, na svojo odločnost in na svojo vztrajnost, ker dobro delajo, garajo in se nadčloveško trudijo, ker niso odvisni od lobijev, korupcije in omrežij. Obenem tudi ne pozabijo omeniti, da je šport dober in idealen, ker je pregleden in ker pokaže, kdo je res najboljši, največji, najhitrejši, najmočnejši. Šport slikajo kot idealno (neoliberalno) obliko prostega trga, olimpijce pa kot genije, predane spontani nezmotljivosti, poštenosti in pravičnosti prostega trga. Neoliberalci pravijo: o, ko bi le bili vsi delavci kot športniki!

Naomi Osaka v Netflixovi dokuseriji na treningih nenehno, enolično, montono ponavlja iste gibe. Znova in znova. In ko jih ponavlja, nenadoma pove, da deluje kot avtomat. Vrhunski športniki, geniji olimpijskih aren in stadionov (še posebej kolesarji), so ravno dovolj »avtomatizirani«, da se sijajno podajo tej novi veliki, popolni, absolutni praznini (nadzorovalnemu kapitalizmu brez demokracije), kjer lahko – tako kot nekoč industrijski delavci – v neskončnost opravljajo in ponavljajo iste gibe. Tokijska olimpijada je popolna metafora vse radikalnejšega, vse enodimenzionalnejšega in vse ekstremnejšega kapitalizma, v katerem bodo preživeli le tisti, ki bodo dovolj konkurenčni, dovolj ekstremni in dovolj avtomatizirani. In če hočete: dovolj pridni in disciplinirani. Pri športnikih – še posebej kolesarjih – ljudje uživajo prav v njihovi pridnosti, njihovi discipliniranosti. K trdemu delu jih ni treba priganjati. Prisilo svobodno sprejemajo. Kapitalistično represijo faustovsko ponotranjijo. Potrebujejo le fantazmatski ekran – šport, ki jim daje občutek pripadnosti. Kapitalizem tega občutka ne daje. Je pa res, da monotonijo – ponavljanje istih gibov – spremeni v nekaj vznemirljivega, napetega in adrenalinskega. In ja, zna ustvariti vtis, da je v monotoniji neka posebna morala.

Ultimativni kapitalistični dogodek

Olimpijado sta nekoč intonirali dve veliki mantri. Mantra št. 1: ni važno zmagati, važno je sodelovati! Mantra št. 2: poklicni športniki ne smejo sodelovati! Olimpijada sicer ni veljala za antikapitalistični dogodek, a je ustvarjala vtis, da je onstran kapitalizma – da živi mimo njega in brez njega. Da se torej zanj ne zmeni.

A poglejte tokijsko olimpijado: zgradili so kopico monumentalnih stadionov z orjaškimi tribunami, na katerih zdaj ni nikogar. Stadioni brez publike. Zgrajeni niso bili zato, da bi publika na njih uživala v športnih prireditvah, temveč zato, da bi lahko bogati še dodatno obogateli.

Zdaj je seveda drugače – olimpijada je ultimativni kapitalistični dogodek. Nobenega sprenevedanja. Nobenega okolišenja. Nobenega skrivanja. Vse je jasno. Za začetek, že to, da tokijske olimpijade zaradi apokaliptične pandemije niso odpovedali, ampak so jo le prestavili, in da so jo zdaj kljub novi mutaciji virusa in eskalaciji pandemije – in kljub protestom in nasprotovanju japonske javnosti (maja so sondaže kazale, da kar 83 odstotkov Japoncev podpira odpoved olimpijade) in čeprav nekateri vrhunski športniki zaradi pozitivnega testa ne morejo sodelovati (recimo teniška zvezdnica Coco Gauff) – vendarle priredili, pove veliko. Da bi jo odpovedali, si preprosto niso mogli privoščiti. Pod nobenim pogojem. Če bi to storili, bi povzročili hude izgube – celo gospodarsko katastrofo. Za elite, se razume. Na olimpijado je prisesanih preveč interesov, da bi jo lahko odpovedali.

Da je olimpijada kapitalistični dogodek, ni nobenega dvoma. Samo pomislite: Mednarodni olimpijski komite bo samo s prodajo televizijskih pravic zaslužil od tri do štiri milijarde dolarjev, ameriška televizijska mreža NBC, ki je za televizijske pravice tja do leta 2032 plačala 7,7 milijarde, je prodala za 1,25 milijarde oglaševalskega časa, s čimer je že presegla svoj izplen s prejšnje olimpijade. To utegne biti najprofitabilnejša olimpijada doslej, pravijo šefi te mreže (ki računajo, da bodo olimpijske vsebine povečale tudi število naročnikov digitalne platforme Peacock, ki jo fura konglomerat NBCUniversal in ki ima 42 milijonov naročnikov, 160 milijonov manj kot Netflix). Vidite, najprofitabilnejša – pa celo brez »žive« publike! In v času zaostrene pandemije! Kapitalizem deluje tudi, ko ni nikjer nikogar. Ker ne bo publike, naj bi izgubili 2,7 milijarde dolarjev. Nič hudega – dobički bodo tako veliki, da jih to ne moti.

In končno, olimpijada pomeni veliko »prenovo« mest – gradnjo nove infrastrukture, aren, dvoran, stadionov. Kul, ne. A dobro vemo, kaj to pomeni: množično deložacijo revnih in rušenje »motečih« stanovanjskih sosesk. V Riu so pred olimpijado leta 2016 deložirali prebivalstvo favel, same favele pa potem porušili, demolirali, zradirali, izbrisali – stale so na elitnih zemljiščih, ki so jih hitro redefinirali in »prerodili«. Kapital je odpihnil življenje. Ali natančneje: odpihnil je revne, prikrajšane, zapostavljene skupnosti. Brez milosti. Kot da je vojna. Ne da brutalnih množičnih deložacij ni bilo pred olimpijadama v Londonu in Tokiu. V predolimpijskem času pač popolnoma prevlada neoliberalni slogan: Kar je bilo doslej nemogoče, je zdaj mogoče! Zato je treba ukrepati hitro, odločno, eksplozivno, neusmiljeno: v času pred olimpijado je mogoče graditi tam, kjer prej ni bilo mogoče, prav tako pa je mogoče izsiliti projekte, ki jih sicer ne bi bilo. Ali bolje rečeno: predolimpijski čas je čas, ko je mogoče zgraditi povsem nepotrebne objekte, recimo stadione, ki jih po olimpijadi ne bo nihče več uporabljal. Londonskemu nogometnemu klubu West Ham država dobesedno plačuje, da domače tekme igra na olimpijskem stadionu, ki so ga zgradili pred olimpijado leta 2012 in ki je po olimpijadi ostal slepa ulica kapitalizma – nihče ga ni hotel za »svojega«. Nihče ga ni hotel vzdrževati. Bil je predrag. Slepa investicija. Nemogoče je postalo mogoče.

A poglejte tokijsko olimpijado: zgradili so kopico monumentalnih stadionov z orjaškimi tribunami, na katerih zdaj ni nikogar. Stadioni brez publike. Zgrajeni niso bili zato, da bi publika na njih uživala v športnih prireditvah, temveč zato, da bi lahko bogati še dodatno obogateli. In da bi lahko kapitalizem demonstriral svojo moč.

Je olimpijada sploh razvojno smiselna? Je vzdržna? Še huje: je inkluzivna? Ne, pravita Mike Duignan in Adam Talbot (The Conversation): »Olimpijski projekt je v veliki nevarnosti, saj morda ni ravno združljiv z modernim inkluzivnim in trajnostnim razvojem.« Prav res: ko napovejo nov olimpijski projekt (»Organizacija naslednje olimpijade bo pripadla ...«), se lahko revnejši prebivalci mesta (Tokia, Pariza, Los Angelesa), v katerem bo olimpijada, povsem upravičeno ustrašijo za življenje. Povsem upravičeno se lahko primejo za glavo.

Že itak so komaj vidni. Zdaj bodo še nevidnejši. Liza v harmagedonski komediji How It Ends sreča moškega, ki kar ne more in ne more verjeti, da ga res vidi, in ki ji obenem pove, kako brezmejno stresno je, če si neviden in če te nihče ne vidi. Če si brez publike.

Darko Jorgić, slovenski namiznoteniški Messi, se je v osmini finala spopadel s Tomokazujem Harimoto, favoriziranim Japoncem, ki je ob vsaki svoji točki zakričal – na ves glas. S tem je sam sebi čestital, sam sebi zaploskal. Ja, sam zase je bučno navijal. Nadomeščal je publiko, ki je ni. Ob vsaki točki je vreščeče mutiral v virtualno publiko. Ni mu pomagalo.

Tudi Naomi Osaka, favorizirana v dvoboju s Čehinjo Marketo Vondroušovo, je bila na olimpijskem teniškem turnirju brez publike – in hitro je izpadla. Presenetljivo, a gladko. Res gladko. Ni si mogla predstavljati virtualne publike. Ne da je s tem kaj izgubila. Mama že davno ni več žalostna – in že davno ji ni treba več delati.

Ko je bilo Naomijinega dvoboja konec, se je kamera nemo, melanholično zazrla v rahlo zatemnjeno, povsem prazno dvorano – v totalno, grozljivo, mučno praznino, ki je izgledala kot terra incognita, kot distopična konceptualna instalacija, kot retorični preblisk antidemokracije, kot vzorec prihodnosti.

Olimpiada brez publike bo odšla, kapitalizem brez demokracije pa bo ostal.