Dva leva / Vlado Miheljak: Poldrugi Tonin

Na to roko, na ono plat leži vas, tam je živela žena Ljudmila, ki je imela edinega sina, Tonina po imenu. In je bila slepa od same ljubezni in je mislila in govorila: »Moj sinek, ta ima glavo na pravem toporišču, ta je pameten skoraj za dva, za poldrugega pa gotovo.« Pa so mu ljudje obesili ime »Poldrugi Tonin« in se ga je ime prijelo.

»Smo zelo pomemben koalicijski partner, brez nas koalicije in vlade ni.

O norveškem klavcu: Breivik we need you.

Menda je v nekaterih vladnih službah in ministrstvih vzdušje podobno, kot je bilo marca, aprila 1945 v Berlinu, ko je po prestolnici Tisočletnega rajha že bilo slišati daljno donenje ruskih topov. Pač panično čiščenje, iskanje rezervnih položajev, iskanje novih (starih) služb. No, videli bomo, kako dolgo bo obramba poraženega koncepta janšizma zdržala, a posledice bodo bolj kot največja stranka občutili kolaboranti. Najzvestejši najbolj. Tako kot so bili v nekem drugem zgodovinskem obdobju in kontekstu žrtve bolj tisti, ki so sodelovali, kot tisti, ki so prve silili v sodelovanje. A kakorkoli, v preseku projekcij volilnih izidov je jasno, da bo eden večjih osmoljencev NSi. Ki se je zaradi Bajukovega slepega sledenja enkrat že opekla. In Ljudmila Novak jo je z muko spravila nazaj v parlament. Ne zato, ker bi se še bolj povezala z Janšo, ampak ker se je od njega distancirala. In Tonin, ki si je navlekel preveliko Ljudmilino krilo, se sedaj kreativno trudi, da stranko utrdi na robu preživetja ali pod njim. Ni dojel, da pod Janševo krošnjo ne raste ne trava ne krščanska demokracija.

Ko je Tonin prevzemal Ljudmilino zapuščino, je bil strašansko pameten. Pač, poldrugi Tonin. In kot tak je samozavestno rekel, da bo odstopil, če NSi na volitvah ne bo dosegla oziroma presegla vsaj 10 odstotkov. Dosegla je 7,3 odstotka, Tonin pa je še vedno predsednik stranke. In še vedno je pameten. Vozi se na električni rolki. Prostoročno! Udeležuje se vojaških urjenj. Infantilno! In ne opazi vse bolj neposrednega spogledovanja SDS z neonacizmom. Naklepno! Ne le da brani nelegalno preusmeritev zunanjepolitične orientacije države, pa tudi finančno izčrpavanje STA in blokado delegiranja evropskih tožilcev, kar je Slovenijo postavilo na evropsko oslovsko klop, še več: NSi tolerira fašizacijo partnerske stranke. Posredna kolaboracija NSi z neonacizmom pač ne bo brez posledic. Tisti, ki jih to zadovoljuje, se bodo premaknili k Janši. Tisti, ki jih ne, se bodo odmaknili od Toninove »sredinske stranke«.

Sicer pa je pravkar nastala paradoksna situacija. Naenkrat je Janša odkril košarko in junake. A še ne tako davno je isti Tomaž Majer bentil, češ da so na volitve leta 2011, ki jih je sramotno izgubil, vozili organizirane »trenirkarje«, ti pa so, polpismeni, kot so, imeli listke z navodili, kako morajo voliti, da bodo dali glas čefurskemu kandidatu. Danes košarkarje označuje za neustrašne leve, ki se borijo za domovino. Upam, da ti trenirkarski otroci, dončići, murići, dragići, čančarji, nikolići, pa tudi sekulići, nesterovići, milići, ki navdušujejo dom in svet s svojimi košarkarskimi vragolijami in čarovnijami, ne bodo padli na ceneno politično preračunljivo koketiranje. Naj pobarajo dosmrtnega kapetana ekipe, Gorana Dragića, da jih pouči, kako si včeraj trenirkar, danes junak, jutri spet trenirkar.

Namreč v isti sapi, ko se Janša kiti z uspehom košarkarjev, podeljuje strankarska priznanja članom in simpatizerjem, ki iz rasnohigienskih razlogov kličejo na pomoč Breivika, ki so na preži za tistimi državljani, ki jim manjka pol strešice, za tistimi, ki so potomci priseljencev ... Ki nasploh re/tvitajo fašistični diskurz. Upam, da bodo košarkarji, ko končajo svojo misijo v Tokiu, zavrnili pohvale in priznanja teh ljudi. Ne samo Janše in Majerja, ampak tudi vseh tistih, ki s promotorji fašizacije slovenskega vsakdanjika kolaborirajo. Tonina, Horvata, Kustečeve, Jurše ...

Kakorkoli. Odhod Poldrugega Martina od matere in iskanje novih koalicijskih povezav sta se tragično končala: »Nak,« je rekla mati, »zame si premoder, naj katera druga poizkusi s tabo, oženi se!« Poldrugi Martin je zmeraj rad ubogal, tudi to pot se ni branil, le vprašal je, kako bi naredil, da se oženi. »E,« je rekla mati, »v cerkev pojdi, tam je dosti deklet, pa malo oči okrog sebe zaženi! Na kateri ti obvise, tisto vzemi!« Poldrugi Martin je ročno stopil k mesarju in si kupil volovskih oči; potem je šel v cerkev in jih vrgel okrog sebe. Pa je zadel svetnico v oltarju, zvrnila se je nanj in ga trdo pobožala po betici.