Letos bo čudna jesen

Na predvečer četrtega vala epidemije covid-19, ki ga prinaša agresivna različica delta, v Sloveniji še vedno vlada precejšnja negotovost. Države evropskega zahoda skušajo doseči ustrezno precepljenost in hkrati z uvajanjem inovativnih rešitev in tehnologij počnejo vse, da bi se na jesen izognile vnovični ustavitvi javnega življenja in gospodarstva, naša država pa se glede tega zdi brez vizije. Čeprav je odstotek precepljenih odločno prenizek, da bi na jesen zajezili širjenje okužb, vlada nima pripravljenega celovitega rezervnega načrta. Že zdaj je jasno, da se bo v hladni polovici leta naše življenje vrtelo okoli pogojev PCT – preboleli, cepljeni, testirani –, če pa bodo krivulje epidemije naraščale, si lahko znova obetamo vsaj nekatere izmed osovraženih ukrepov, ki jih že poznamo.

Nepripravljenost vlade na četrti val je najbolje vidna na področju, na katerem je epidemija doslej pustila posebej globoke sledi, v vzgoji in izobraževanju. Leta 2020 je bila Slovenija ena izmed držav, kjer so bili vrtci in šole najdlje zaprti, to pa je številne otroke in mladostnike, pa tudi njihove starše pahnilo v hude stiske. Toda čeprav so zdaj prav mladi ključni prenašalci različice delta, ministrica za šolstvo Simona Kustec ni storila še tako rekoč nič, da bi preprečila širjenje bolezni. »Doslej nismo dobili niti enega konkretnega navodila. Ne vemo, kako bo z nošenjem mask, razkuževanjem, testiranjem, zračenjem, karantenami, ničesar ne vemo. Junija smo od ministrstva prejeli le rutinsko okrožnico z nekaj provizoričnimi pojasnili. Od tedaj pa nič; ministrica nam je zatrdila, da bo vse jasno do 24. avgusta – torej teden pred poukom,« z grenkobo v glasu pove ravnatelj Gimnazije Celje - Center Gregor Deleja.

Okrožnica, ki jo je vsem srednjim in višjim strokovnim šolam ter dijaškim domovom poslalo ministrstvo, obsega dve strani. Z njo je sporočilo, da testiranje pedagoškega osebja ostaja obvezno – kdo bo plačal teste, ni pojasnilo. Okrožnica navaja še, da se zaposlenim po dijaških domovih ni treba testirati, če izpolnjujejo druge pogoje PCT. Povsem na koncu dodaja povezavo na priporočilo NIJZ o zračenju učilnic – in to je vse. »Prepuščeni smo sami sebi, vsaka šola se pripravlja zase – če sploh se,« pravi ravnatelj Deleja. Njegova gimnazija je navezala stik s partnersko šolo iz Nemčije, ob pomoči katere naj bi na svoje stroške nakupila aparate, s katerimi naj bi zaščitila učence in dijake pred virusom.

Komu je mar za trpljenje otrok

Drugače od slovenskih oblasti namreč nemške ne stojijo križemrok. Po uspehu pilotnega projekta z uvajanjem mobilnih sistemov za prezračevanje v Münchnu – stroške naprav, vsaka stane po 3000 evrov, je krila občina – zdaj Nemci takšne aparature nameščajo v vse šole, a obstajajo tudi cenejše in prav tako učinkovite. 

Prezračevalnike, ki jih želi kupiti celjska gimnazija, je razvil Inštitut Maxa Plancka in stanejo manj kot 1000 evrov; kakor je nedavno poročal Dnevnik, ti sistemi devetkratno znižajo koncentracijo aerosolov v učilnicah, nemška vlada pa je doslej namenila že približno 200 milijonov evrov za nakupe sistemov za filtriranje in čiščenje zraka.

Nemške šole se mrzlično opremljajo z UV-čistilniki zraka, sistemi za prezračevanje in detektorji virusa. Slovenske so prepuščene same sebi.

Kljub temu je nemški minister za zdravje Jens Spahn napovedal, da bodo pedagogi ter učenci in dijaki po vsej verjetnosti med poukom morali nositi maske, razdeljeni pa bodo v manjše razrede, da bi se zmanjšala možnost okužbe. Šolanje na daljavo se omenja kot najskrajnejša možnost, kljub temu pa si Nemci pred njo ne zatiskajo oči; vlada je iz zveznega proračuna odobrila pet milijard evrov za digitalizacijo pouka, velik del vsote bo šel za nakupe prenosnikov za revne družine.

V Sloveniji o takšnih prizadevanjih za zdaj ni ne duha ne sluha. Na portalu javnih naročil smo zaman iskali podatke o morebitnih nakupih sistemov za razkuževanje in filtriranje zraka ali katerekoli druge sodobne tehnologije, ki bi lahko na jesen znatno olajšala izvajanje pouka v učilnicah – kot so na primer detektorji virusa. Na Mladinina vprašanja o delu ministrstva čez poletje so iz resorja Simone Kustec odgovorili, da pripravljajo »prenovljeno publikacijo z obrazložitvijo modelov organizacije izobraževalnega procesa, vezano na epidemiološko stanje v državi. Publikacija bo, kot lansko leto, podrobno predstavljena meseca avgusta. V njej ne pričakujemo bistveno drugačnih pristopov od dosedanjih, bo pa pomembno razširjena in prilagojena značilnostim aktualnega časa življenja z virusom covid-19.«

Pri tem so poudarili pomen dodatnih varoval, ki lani jeseni niso bila na voljo – testiranje, samotestiranje, cepljenje. A te dejavnosti so v domeni ministrstva za zdravje in NIJZ, ministrstvo za šolstvo ima drugačne naloge, vendar jih še ni opravilo; tako se še zdaj ne ve, ali bodo morali necepljeni pedagogi iz lastnega žepa kriti stroške obveznega hitrega testiranja in ali bodo dijaki za navzočnost pri pouku v učilnicah morali izpolniti katerega od pogojev PCT. Drugače povedano – začenja se zadnji mesec počitnic, Simona Kustec in njeno ministrstvo pa nista storila nič konkretnega, da bi jeseni preprečila pohod korone po vrtcih in šolah. Kljub temu ministrica vztrajno trdi, da vnovično zaprtje in pouk na daljavo ne prideta več v poštev.

Jeseni bomo v trgovinah še nosili maske in si razkuževali roke. Na poroko, v fitnes ali kino bomo šli z ustreznim potrdilom. Virus se bo širil zlasti med mladimi, gotovo bo v karanteno moralo več razredov. Kustečeva trdi, da ne bo naskakovala lastnega rekorda v zaprtju šol – verjame ji malokdo.

»Bojim se, da odgovorni podcenjujejo virus,« je zaskrbljena biologinja in evolucijska antropologinja Zarja Muršič iz ekipe Sledilnika covid. »Glede na trende, ki jih opazujemo v drugih državah, se bo zagotovo širil med mlajšo populacijo. K sreči korona za te bolnike vsaj za zdaj ni tako usodna, lahko pa pusti dolgotrajne posledice na organih. Vsekakor bi bilo treba storiti vse, da se omeji širjenje okužb na kateremkoli področju. Predvsem bi si želela, da bi več pozornosti namenili prezračevanju prostorov in zmanjševanju kužnih aerosolov.«

»Večjih sistemskih sprememb ni«

Področje, na katerem je epidemija doslej terjala največ življenj, je sistem dolgotrajne oskrbe v domovih za starejše. Kakor v šolstvu se tudi tukaj zdi, da se odgovorni zanašajo na – za zdaj spodleteli – nacionalni projekt cepljenja, sami pa niso oblikovali konkretnih rešitev. Kakor Simona Kustec tudi minister za delo in socialo Janez Cigler Kralj poletja ni izkoristil, da bi domove pripravil na novi val epidemije. Ključna poteza njegovega resorja čez poletje je bila priprava razpisa, s katerim bo med socialne zavode razdelil 93 milijonov evrov evropskih sredstev, namenjenih izboljšanju bivalnih razmer. Toda izvedba teh naložb bo trajala več mesecev, verjetno pa kar več let; vsekakor njihovi učinki letos še ne bodo opazni.

Večina pomanjkljivosti, ki so koroni leta 2020 omogočile pohod po domovih za starejše, tako ostaja. »Večjih sistemskih sprememb od obdobja prejšnjih valov ni,« pojasnjuje sekretar Skupnosti socialnih zavodov Denis Sahernik, »domovi so prejeli poziv, naj zagotovijo stalno usposabljanje zaposlenih s področja preprečevanja in obvladovanj okužb, izpeljejo delavnice za pravilno uporabo osebne varovalne opreme ter pripravijo krizni načrt. Še vedno morajo imeti pripravljena tudi prosta mesta za vzpostavitev tako imenovane sive cone.«

Zadnji Sahernikov stavek je posebej vznemirjajoč. Pomeni, da vlada tudi pred novim valom koronavirusne bolezni vztraja pri ureditvi spornih območij, ki jih morajo zagotoviti domovi za starejše; ta ureditev se je v prejšnjih valovih izkazala za napako, saj domovi nimajo zmogljivosti za učinkovito ločevanje in zdravljenje okuženih s covid-19, zaradi česar se je virus širil po teh zavodih in je bilo smrti nesorazmerno veliko. Očitno je, da minister Cigler Kralj računa na precepljenost stanovalcev; ti so skoraj vsi po vrsti zaščiteni, cepljenih jih je več kot 85 odstotkov, skoraj vsi preostali so prebolevniki. A kaj bo, če se jeseni pojavi nova različica korone, proti kateri bodo cepiva slabše učinkovita?

Za nameček domovom za starejše primanjkuje kadra, hkrati pa so po Sahernikovih besedah »zaposleni po tako napornem obdobju marsikje utrujeni in izčrpani. Imamo tudi problem z izgorevanjem, in to v panogi, kjer je že sicer zaposlen nadpovprečno velik delež delovnih invalidov.« V Skupnosti socialnih zavodov so sicer zadovoljni z uredbo, s katero je ministrstvo za delo lani zagotovilo denar za dodatne zaposlitve 516 delavcev, 33 javnih delavcev in več kot deset študentov – a to je zgolj pljunek v morje. Kot opozarja Denis Sahernik, »še naprej velja ocena, da bi potrebovali približno 25 odstotkov več zaposlenih v osnovni in socialni oskrbi, v zdravstveni negi pa so potrebe še veliko večje.«

Obveznega cepljenja ne bo – za zdaj

V nasprotju s Simono Kustec in Janezom Ciglerjem Kraljem vsaj ministru za zdravje Janezu Poklukarju ne moremo očitati nedejavnosti. V zadnjih tednih je pripravil dva predpisa, ki naj bi izboljšala pripravljenost države na epidemijo, zakon o investicijah v zdravstvu in zakon o nujnih ukrepih, ki bo omogočil prerazporejanje nerealiziranega programa med izvajalci; ta teden je Poklukar predstavil razpis za skrajševanje čakalnih dob, ki so se nakopičile med epidemijo.

A tudi ti ukrepi bodo v najboljšem primeru učinkovali v nekaj mesecih. Poklukar na vprašanje, ali je njegovemu ministrstvu uspelo zagotoviti dodaten kader in kapacitete, če bi se epidemiološka slika na jesen in zimo korenito poslabšala, odgovarja: »Čez noč ne moremo ustvariti novih kadrov in zakrpati lukenj, ki so nastajale več let. Nam je pa v prejšnjih valovih uspelo tako optimizirati zdravstveni sistem, da lahko zdrži zelo visoke obremenitve, nekje do 1300 hospitaliziranih. Zdaj moramo storiti vse, da ne bomo prestopili tega praga.« Ključni mehanizem, s katerim lahko to preprečimo, je cepljenje, nad katerim bdi ministrstvo za zdravje.

Poklukar je pred dnevi že prišel navzkriž z Janezom Janšo, ko ga je odvrnil od uresničitve namere o obveznem cepljenju zdravstvenih delavcev. Minister ve, da bi temu bržkone sledil val odpovedi delovnih razmerij zlasti med bolničarji, negovalkami in medicinskimi sestrami. Toda obvezno cepljenje vsaj za te poklicne strukture postaja evropski trend – prva ga je na začetku maja uvedla Italija, pred dvema tednoma je isto storila še Francija. Ta je pri tem tudi uradno razglasila vstop v četrti val epidemije covid-19, za katerega so odgovorni predvsem nasprotniki cepljenja; država je imela v enem samem dnevu 18 tisoč novih okužb, kot je dejal francoski premier Jean Castex, pa »kar 96 odstotkov okuženih sestavljajo ljudje, ki se niso cepili«.

Francija je zato sprejela zakon o obveznem cepljenju zdravstvenih delavcev – kdor se ne bo cepil do 15. septembra, bo ostal brez dela. Podobno ureditev so že pred časom sprejeli v ZDA, nedavno pa je ameriški predsednik Joe Biden odredil obvezno cepljenje za vse uradnike in pogodbene sodelavce vlade; kdor se ne bo cepil, se bo moral dvakrat na teden testirati, kljub temu pa ne bo smel na službena potovanja. Tudi v Nemčiji so pozivi k takšnim ukrepom vse glasnejši; kanclerka Angela Merkel je ob francoskih potezah zatrdila, da njena država še ne razmišlja o tako skrajnih ukrepih – za zdaj. »Ne izključujem možnosti, da bi se stališče do tega vprašanja v prihodnjih mesecih spremenilo,« je dejala. Različica delta je namreč pokazala, kako nepredvidljiv je koronavirus.

Čeprav je Slovenija s slabimi 50 odstotki precepljenih med slabše pripravljenimi v EU – pri čemer bi po mnenju stroke za ustavitev delte potrebovali vsaj 85-odstotno precepljenost –, minister Poklukar vztraja, da obveznega cepljenja pri nas ne bo. »Ljudi je treba k cepljenju pripraviti brez prisile, z znanstvenimi argumenti in spoštljivim komuniciranjem prek medijev in mnenjskih voditeljev. Še vedno verjamem, da lahko pred jesenjo in zimo pomembno povečamo delež precepljenih.« Toda kako?

S(m)o res storili vse?

Delež cepljenih in precepljenih je še vedno majhen pri kadru, ki ima največ opravka s koronavirusom – zaposlenih v zdravstveni negi in osebju domov za starejše; v teh je cepljena dobra polovica zaposlenih.

Denis Sahernik poudarja, da je nadaljnjih 40 odstotkov prebolevnikov, to pomeni, da ostaja nezaščitena približno desetina kadra. Glede uvedbe obveznega cepljenja za te ljudi je sekretar Skupnosti socialnih zavodov zelo zadržan: »Upravičeno je vprašanje, ali smo izkoristili vse možnosti, da bi jih na drugačne načine spodbudili k cepljenju. Če recimo pogledamo raziskave, ki so se ukvarjale z vprašanjem, kako povečati delež zdravstvenih delavcev, ki se cepijo proti gripi, se omenjajo zelo različna orodja, tudi finančne spodbude in drugi bonusi za cepljene. Po tem še nismo posegli, pa bi bilo najbrž smiselno.«

Prezračevalnike, ki jih želi kupiti celjska gimnazija, je razvil Inštitut Maxa Plancka in stanejo manj kot 1000 evrov; ti sistemi devetkratno znižajo koncentracijo aerosolov v učilnicah.

Tudi Zarja Muršič meni, da je korenček veliko učinkovitejša rešitev od palice: »Zakaj država ne bi vsakemu zaposlenemu v javnem zavodu, ki se odloči za cepljenje, podarila dodatnega dneva ali dveh plačanega dopusta? Številni ljudje se bojijo neželenih učinkov, tako pa bi vedeli, da lahko mirno odležijo doma. Ali pa podarjeni čas porabijo ob drugi priložnosti za dobrodošel oddih od napornega dela z oskrbovanci.« Točno to je nedavno storila Češka, kjer so javnim uslužbencem, ki se odločijo za cepljenje, odobrili dodatna dva dneva plačanega dopusta.

Spet je odveč poudarjati, da v Sloveniji nihče od odgovornih ne govori o takšnih potezah, temveč se navkljub Poklukarjevim miroljubnim sporočilom krepi represija. Čeprav vlada uradno ne razmišlja o predpisovanju obveznega cepljenja, se sistemski pritisk na necepljene krepi. Pomemben korak v tej smeri je odprava brezplačnega testiranja s hitrimi testi za več poklicnih skupin; za zdaj so med tistimi, ki si bodo obvezno testiranje morali plačevati iz svojega žepa, tudi necepljeni šolniki in gostinci. Jasno je, da je namen ukrepa prisiliti te ljudi k cepljenju.

Takšno stopnjevanje pritiska je značilno tudi za preostanek EU. Italija in Francija sta že uvedli certifikate, s katerimi oblasti preverjajo izpolnjevanje pogojev PCT; le ob izpolnjevanju teh pogojev je mogoče sodelovanje v javnem in socialnem življenju v celoti, na primer obisk lokala, kinematografa, fitnesa ali galerije, plavanje na kopališču ali ogled nogometne tekme, udeležba na poroki ali praznovanju rojstnega dne ... »V tem trenutku cepljenje še ni obvezno, bomo pa razširili nabor dejavnosti, za katere je treba izpolnjevati pogoje iz zdravstvene prepustnice do maksimuma, da maksimalno število ljudi napeljemo k cepljenju,« je francoske ukrepe brez dlake na jeziku obrazložil predsednik Emmanuel Macron. Prejšnji teden sta podobne zaostritve sprejeli tudi Slovaška in Nemčija, kjer bodo po novem necepljeni precej teže sodelovali v javnem življenju in prostočasnih dejavnostih – zanesljiv znak, da je oblast vse bolj obupana.

Na portalu javnih naročil smo zaman iskali podatke o morebitnih nakupih sistemov za razkuževanje in filtriranje zraka ali katerekoli druge sodobne tehnologije, ki bi lahko na jesen znatno olajšala izvajanje pouka v učilnicah – kot so na primer detektorji virusa.

V to smer gre tudi Slovenija, ki je – ob številnih težavah z novo aplikacijo – že uvedla »digitalni covidni certifikat«, prek katerega bodo inšpektorji, pa tudi sami ponudniki storitev preverjali, ali obiskovalci izpolnjujejo pogoj PCT. Te pogoje bo treba izpolniti tudi ob udeležbi na javnih prireditvah in celo protestih, pri čemer naj bi udeležence preverjali organizatorji ali pa kar njihovi varnostniki.

V znamenju PCT

Kako bo torej v prihodnjih mesecih videti življenje z epidemijo covid-19? Zagotovo bosta potrdilo o cepljenju in digitalni covidni certifikat najpomembnejši dokazili za vstop v družbo. Vsaj za zdaj v naboru PCT ostaja tudi T, torej testiranje, zatrjuje minister Poklukar: »To je ključni način, da vsem ljudem omogočimo osnovne človekove pravice. Seveda pa najpomembnejši ostaja C, torej cepljenje, saj le ta resnično uspešno preprečuje okužbo.« Ob spoštovanju svete trojice pogojev se po Poklukarjevih besedah lahko izognemo novim karantenam in zaprtju oziroma »bomo zapirali čim manj. Glede na morebitno slabšanje epidemiološke slike pa so nato na voljo ostali ukrepi, ki jih že poznamo. Upam pa, da ne bodo potrebni.« Zarja Muršič dodaja, da je »ljudem treba omogočiti, da s kar najmanj napora spremenijo svoje vedenje in da jim nekatere navade, na primer prezračevanje prostorov, preidejo v kri. Manjka nam vedenjske znanosti, namesto tega se stavi predvsem na represijo in nadzor.«

Gotovo bomo še več mesecev morali nositi maske v trgovinah, si razkuževati roke n vzdrževati varnostno razdaljo. Vsaj do nadaljnjega se bomo ob spoštovanju pogojev PCT lahko gibali bolj ali manj prosto, po vsej verjetnosti bodo te pogoje za udeležbo pri pouku morali izpolnjevati tudi dijaki in dijakinje. Glede na zaostrovanje položaja v sosednjih državah se bo spreminjal režim na meji, s sredino avgusta naj bi že omejili pretok ljudi na meji s Hrvaško. Ob naraščanju krivulj bodo domovi za starejše od obiskovalcev zahtevali dosledno spoštovanje pogoja PCT, ob prvi smrtni žrtvi bodo posamezni dom zaprli.

Posebej problematični se ta trenutek zdijo šole in vrtci; glede na nizek odstotek cepljenih med mladimi, ki so že tako ali tako bolj mobilni od drugih skupin in imajo veliko medsebojnih stikov, je pričakovati, da se bo virus najhitreje širil med njimi. Kljub leporečenju Simone Kustec je iluzorno pričakovati, da prekinitev pouka, karanten in obdobij zaprtja vsaj posameznih vzgojno-izobraževalnih zavodov ne bo. Sočasno se bodo krepili pozivi k zniževanju starostne meje za cepljenje mladostnikov in otrok. K sreči sedanje različice virusa mlajše bolnike manj prizadenejo, zato bo tudi pritisk na bolnišnice ustrezno znosen; za zdaj lahko verjamemo ministru Poklukarju, da bo zdravstveni sistem zdržal. Če ne bo, bo vlada skoraj zagotovo uvedla obvezno cepljenje vsaj za nekatere poklice – volilno leto gor ali dol.

Vlada tudi pred novim valom koronavirusne bolezni vztraja pri ureditvi spornih območij, ki jih morajo zagotoviti domovi za starejše; ta ureditev se je v prejšnjih valovih izkazala za napako, saj domovi nimajo zmogljivosti za učinkovito ločevanje in zdravljenje okuženih s covid-19, zaradi česar se je virus širil po teh zavodih in je bilo smrti nesorazmerno veliko.

Ob zaostrovanju represivne politike lahko po zgledu Francije, Italije, Švice, Slovaške, Nemčije, Izraela (…) tudi pri nas pričakujemo kakšen protest nasprotnikov cepljenja.

»Če bo oblast sledila evropskim usmeritvam in krepila pritisk na necepljene, bi morda lahko v doglednem času dosegli podobno stanje, kot je v Veliki Britaniji, kjer sicer število okužb resda narašča, število hospitaliziranih pa ostaja razmeroma nizko. Ker se covid pač širi med mladimi in cepljenimi, ki praviloma razvijejo le blažjo obliko koronavirusne bolezni,« meni Zarja Muršič. Ter hitro doda, da so vse te napovedi upravičene le, če virus ne bo razvil nove, še agresivnejše in prilagodljivejše različice.

POVEZANI ČLANKI:

• »Vsaka prisila povzroči samo še več nasprotovanja«