Soba pobega 2

proti

Brez povratka.

Sobe pobega 2 – tako kot prve Sobe pobega – ne gledaš zaradi dobrih dialogov ali zaradi zanimivih likov, temveč zaradi »sob pobega«, zamotanih, domiselnih, premetenih labirintnih pasti, v katere korporacija Minos, brezčutni in brezosebni koncentrat neoliberalnih manter (kompetitivnost, konkurenčnost, iznajdljivost ipd.), lovi mladince in mladinke, milenijske ekshibicioniste, ki hočejo na vsak način nastopati in gladiatorski direndaj računalniških igric doživljati v živo.

A če gremo po vrsti: dialogi so še bolj hromi in šepavi kot v prvi Sobi pobega, liki še medlejši, generičnejši in pogrešljivejši (dvema, ki sta preživela prvo Sobo pobega, se pridružijo še štirje, zmagovalci tematskih turnirjev), tako da ne navijate zanje, temveč za smrtonosne »sobe pobega«, same »sobe pobega« (metro, laserska banka, rajska živopeščena plaža, ulica, na kateri se vsakih 30 sekund ulije, idilična otroška soba), pa so le bledi odsevi »sob pobega«, ki smo jih videli v filmskih serijah Žaga in Brez povratka. A film nas skuša držati v stalni napetosti, zato neprestano grmi, buči in kriči ter protagoniste pošilja iz ene nevarne, histerične, smrtonosne situacije v drugo, kar je problem – nenehno je na istem fonu. Bolj ko si domišlja, da je napet, bolj je dolgočasen. (kino)