Ta dež ne bo ponehal

V čilskem časopisu se znajde oglas: »Iščemo starejšega moškega, starega od 80 do 90 let. Neodvisnega, diskretnega in veščega tehnologije. Za potrebe preiskave. Zdoma bo tri mesece.« Oglas je dal zasebni detektiv Romulo Aitken, nekdanji kriminalist, nanj pa se javi množica starejših moških, prepričanih, da ustrezajo opisu neodvisne in diskretne osebe, ki jo iščejo. Romulo z njimi opravi razgovore: enemu se zdi vse skupaj čudno, celo noro – zakaj bi iskali tako starega moškega? Drugi pravi, da ga na vsakem razgovoru vedno znova zavrnejo – in sicer v trenutku, ko pove, koliko je star. Tretji doda, da ga vedno zavrnejo, pa četudi ni videti star. Četrti pove, da ima internet prek wifija, a ga ne uporablja iz preprostega razloga: »Ker se mi to ne zdi nujno.« Peti ne zna uporabljati niti telefonskega fotoaparata. Pri devetdesetih bo težko postal James Bond.

A ironično, Romulo od tega, ki ga bo izbral, pričakuje natanko to – da se bo prelevil v Jamesa Bonda. Sergiu Chamyju, simpatičnemu, šarmantnemu, nesebičnemu, gentlemanskemu vdovcu, ki ga na koncu izbere, pojasni: »Postali boste tajni agent. Krt.« Aha, vohun, dahne Sergio. »Samo nihče ne sme vedeti, da ste vohun.« Kje bo vohunil? V Parizu? Pekingu? Moskvi? Washingtonu? Na kakem eksotičnem karibskem otočku? Na kaki trendovski lokaciji? Ne, temveč v San Franciscu – čilskem domu starejših občanov. Kar pa naj vas ne zavede: dom za starejše je zelo trendovska lokacija – domovi za starejše so namreč hkrati slika vse bolj neznosnega in nečloveškega družbenega odnosa do starejših in fronta velike »vojne« proti covid-19.

Sergio bo v domu za starejše preživel tri mesece, kar pomeni, da bo tri mesece vohunil, toda do tega, da bo vohunil v domu za starejše – da bo torej vohunil za starejšimi – nima nobenih moralnih zadržkov. To je edina »služba«, ki jo še lahko dobi. Starejši so družbeno sprejemljivi in koristni le še, če nadzorujejo starejše, ali bolje rečeno: novo priložnost dobijo le, če so se voljni spraviti na svoje.

Veliko represivnosti je v socialni negi, tej »skrbi« za starejše. Veliko nasilja je potrebnega, da družbe ne motijo – in da jih spravijo izpred oči.

Romulo mu pove, da je ženski, za katero naj bi vohunil, ime Sonia, pokaže mu njeno fotografijo (»Zapomnite si jo«), obenem pa mu tudi razkrije, da ga je najela njena hči, ki je prepričana, da mater v domu zlorabljajo – da jo ropajo, pretepajo, trpinčijo. Sergio naj preverja, kaj se dogaja v domu – kakšna je hrana, kakšna je higiena, ali hodijo v umazanih plenicah, ali dobivajo zdravila, ali jih zanemarjajo, ali jih pretepajo. In tako dalje. »Vi boste moje oči, moja ušesa,« pravi Romulo in hitro doda: »Toda biti morate subtilni.« Nihče ne sme ničesar posumiti. Opremi ga še z bondovskimi »igračkami« (pametni telefon, aplikacije, svinčnik s kamero, očala s kamero ipd.), potem pa ga pošlje v črno luknjo – tja, kamor realkapitalizem odlaga odvečno človeštvo. Tja, kamor realkapitalizem skrije smrt. Predpostavka je, da otroci zanje nimajo več časa, ker delajo 24/7 – ja, dan in noč. Tudi ko spijo. In 83-letni Sergio se tako infiltrira v dom za starejše. Diskretno.

In kar je najbolj presenetljivo, celo šokantno: Krt, ki ga je posnela čilska auteurka Maite Alberdi, je dokumentarec. Duhovit, melodičen, insajderski, vrhunski. Problem je le v tem, da Sergio, ki pridno vohlja in redno pošilja poročila, težko ostane neopazen – preveč je šarmanten in gentlemanski. Gospem takoj pade v oči. Kar lepijo se nanj. Zaljubljajo se vanj. Device bi se poročile z njim. Okronajo ga celo za kralja San Francisca.

Kot da natanko tega »problema« ni imel tudi James Bond, karizmatični oglas za realkapitalizem, ki išče »neodvisne, diskretne in vešče tehnologije«, ki ločuje in getoizira ljudi, ki trga družine, ki se nikoli ne postara – in ki nikoli ne umre. In ja, James Bond še vedno živi, toda tista, ki sta ga igrala prva, Sean Connery in Roger Moore, sta že mrtva, tretji, ki ga je igral, George Lazenby, pa bi se lahko mirno javil na Romulov oglas, saj pri enainosemdesetih ustreza opisu »krta«, ki ga iščejo. Krt – študija empatije, ki je realkapitalizem ne pozna niti priznava – je signal, kakšna fantazija je realkapitalizem.

Konflikti, politike in vojne ljudi brutalno razseljujejo, jim razbijajo družine ter jih spreminjajo v nemočne, brezpravne deprivilegirance. To so ljudje, ki so ob varnost, a jih potem povsod tlačijo v kletke – v imenu varnosti.

In ne bi nas smelo presenetiti, če bi v San Franciscu našli tudi Bruna, ki ga v Mandićevem Sanremu igra Sandi Pavlin, ki je dedka igral že pred 20 leti (Na planincah) in ki je po dobrih 50 letih, odkar je nastopil v prvem filmu (Peta zaseda, 1968), končno dobil glavno vlogo. Jasno, v San Francisco ne bi prišel prek onega malega oglasa. Morda bi se nanj celo javil, a ga Romulo – kljub njegovi nalezljivi sočutnosti, solidarnosti, simpatičnosti, šarmantnosti in nesebičnosti – ne bi angažiral: Bruna, prebivalca nekega megličastega predcovidskega kraškega doma za starejše, se loteva vse močnejša demenca, tako da se vse bolj izgublja. Vse vohunske podatke bi sproti pozabil. Zato ob vsakem hčerinem obisku ponovno izve, da mu je žena že umrla (pred tremi leti), in zato se vsak dan na novo spoznava z Dušo (Silva Čušin), tako kot on zaljubljeno v tiho popevko Non ho l’età, s katero je 16-letna Gigliola Cinquetti leta 1964 osvojila Sanremo in Evrovizijo. Med njima klikne, kar pa je logično, navsezadnje, že Scott/Tarantinova Prava stvar je pokazala tole: če sta fant in dekle, ki se »naključno« srečata, zaljubljena v iste štikle in iste filme, potem sta zrela tudi za true romance.

Bruno, ki gre po alzheimerskih stopinjah Julie Christie (Daleč od nje), Julianne Moore (Še vedno Alice), Gene Rowlands (Beležnica), Judi Dench (Iris) in Anthonyja Hopkinsa (Oče), se včasih sprehaja, včasih se žoga, včasih premika oblake (nič hudega, tudi Boris Cavazza – čudovito samozatajen – ne ve, kako), včasih se zjoče ( ja, solze, na katere se je pripravljal vse življenje), včasih pa zbeži (hoče k ženi in psu, Reksiju), tako da je videti kot metafora begunca – vedno znova ga vrnejo v dom. Na silo. Tu se vidi, koliko represivnosti je v socialni negi, tej »skrbi« za starejše. Veliko nasilja je potrebnega, da družbe ne motijo – in da jih spravijo izpred oči. Bruno in njegovi sostanovalci so videti kot jetniki, a pod vsem tistim strašnim pritiskom ohranjajo gracioznost, kot bi se pripravljali na prihodnost, v kateri bodo res lahko uživali. Vsi skupaj so – tako kot Sergio – pravo nasprotje neoliberalnega projekta, ki je ubil solidarnost in varnost (represivnost zadnjih 20 let – vse tja od 11. septembra 2001 – itak nastopa v imenu naše varnosti!). »Lepo je tukaj. Vsak dan je nov dan,« pravi Bruno, kot da bi hotel reči: še dobro, da vse sproti pozabimo! Vsekakor, osebno je politično.

Bolj ko jih poslušate, bolj se zdi, da je ta neprestani pasji lajež le metafora ječanja Argentincev, le metafora trpljenja, ki ga povzročajo neoliberalne terapije, le soundtrack posttravmatskega sindroma.

Ne pogreb, temveč vstajenje

Oba filma, Krta in Sanremo, bo zavrtel 17. festival Kino Otok – Isola Cinema (Izola), ki bo od 25. do 29. avgusta predstavil kopico filmov, tudi nekaj oldiejev (Hitchcockovega nemega, legendarnega Najemnika in Brez strehe in zakona, kult Agnès Varda), nekaj biografij (doku o Sonji Vujanović, prvi srbski partizanki in antifašistki, doku o italijanski filmski boginji Alidi Valli, doku o italijanskem kantavtorju Luciu Dalli), esej o sovjetskem filmskem zvezdniku Mihailu Žarovu, čigar stari film – no, kanister s tem filmom – se ujame v mreže islandskih ribičev (Podeželski detektiv), nekaj mladinskih filmov (Ostržek, Prinčevo potovanje, Preko meje), Ikićevo Oazo, film o ljubezenskem trikotniku v srbskem domu za mladostnike s posebnimi potrebami, ki jih nadzoruje Maruša Majer (ljubezen je mogoča le še v skritih svetovih, le še v skupnostih z omejeno svobodo, le še v institucijah s strogimi pravili), projekcijo presenečenja (ugibajte!), trumo kvikijev (pregovorni video na plaži), O neki mladosti, Ramljakov briljantni doku o njegovem nekdanjem enigmatičnem najboljšem prijatelju Marku Čakloviću, didžeju in fotografu, alergičnem na denar in logiko trga, rojenem alternativcu, s katerim sta na Hrvaškem kreativno prenorela povojna, razsuta devetdeseta, Radio Student, Močvaro, KSET in jadranske otoke in ki je potem – že po njuni ločitvi – zelo mlad umrl (natanko prijatelj, kakršnega potrebuješ, da se formiraš, in ki se ga moraš potem znebiti, če hočeš naprej, saj začne s svojo brezbrižno vero v permanentni hedonistični sedanjik – v to, da je treba živeti kot prej, »30 sekund v preteklosti« – slej ko prej delovati zaviralno), in zadnji film velikega srbskega auteurja Gorana Paskaljevića – Megli navkljub.

Meglo, ki jo apostrofira naslov in jo je treba prebiti, delajo populizem, ksenofobija, islamofobija, šovinizem in rasizem, ki stigmatizirajo in demonizirajo begunce in migrante ter jih prepuščajo Sredozemlju in drugim množičnim grobiščem. Italijanski par, ki posvoji muslimanskega dečka, čigar starše je vzelo Sredozemlje, na lastni koži izkusi kalvarijo, kakršno običajno doživljajo begunci in migranti. V ukrajinskem črno-belem dokuju Ta dež ne bo ponehal imate Andrija Sulejmana, 20-letnega Sirca ukrajinsko-kurdskega rodu, sicer prostovoljca Rdečega križa, ki prebegne v Ukrajino. Tam megla, tu dež – ja, dež, ki ne bo ponehal, so sile, konflikti, politike in vojne, ki ljudi na tem koncu sveta brutalno razseljujejo, jim razbijajo družine ter jih osamljajo in spreminjajo v nemočne, brezpravne deprivilegirance. To so ljudje, ki so ob varnost, a jih potem povsod tlačijo v kletke – v imenu varnosti.

Filmi, ki prihajajo na Kino Otok, festival deprivilegiranih filmov in filmov o deprivilegiranih, res pokažejo, da je svet, kot bi rekel Shakespeare, »iz tira«. Ali natančneje: filmi lepo ujamejo depresivnost sodobnega sveta, potrto somračnost odpovedane prihodnosti. V španski Rdeči luni, ki veliko dolguje Tarkovskemu (splača se ostati do konca), galicijsko obmorsko mestece tako rekoč umre, obtiči v času, ko v morskih valovih izgine lokalni junak, veliki reševalec brodolomcev, simbol varnosti in solidarnosti. Mestece – paralizirano, anemično in uročeno, brez življenja, res »iztirjeno« – je videti kot kraj, ki ga je kapital brezdušno izkoristil in potem sunkovito zapustil.

Kot vidimo v italijanskem trilerju Assandira, je svet tako destabiliziran, da ga lahko povsem iz tira vrže že požig sardinskega kmečkega turizma, na katerem domačini turistom, ki hlepijo po »avtentičnih« doživetjih, igrajo primitivne »pastirje« – narava, vir kapitalističnega posiljevanja in plenjenja, se temu upre. Stoletne vode, ki preplavijo kapitalizem, so tako burno sporočilo kot poplave in požari, ki jih za sabo puščajo podnebne spremembe. V kontemplativnih Kamenčkih ima suša v neki zakotni, pozabljeni južnoindijski vasi tako obupne in pogubne ekonomske posledice (ljudje jedo podgane ipd.), da moške spreminja v agresivne, strašne, jezne, krute, toksične fašiste – žensko, ki zbeži, hočejo nazaj, saj je to »lastništvo« edini dokaz, da še vedno dominirajo in da sploh še imajo kako družbeno moč. Patriarhat je zloraba, nekaj represivnega in nasilnega – revščina tudi.

V lesotski transcendentalni mojstrovini Ne pogreb, temveč vstajenje, ki jo je posnel Lemohang Jeremiah Mosese, Mantoa (Mary Twala), 80-letna ženska, pokoplje sina, migrantskega delavca, ki je umrl pri delu (rudniška nesreča), potem pa hoče – jezna na ves svet in Boga – pokopati še sebe, a v grozi ugotovi, da bodo dolino – z vasjo in pokopališčem vred – zalili, saj bodo zgradili orjaški jez. Še enkrat jih bodo razlastili – v imenu razvoja. Kot v času hardcore kolonializma. Če mislite, da je to ne radikalizira ter prelevi v silo narave in silo revolucije, ki udari z močjo podnebnih sprememb, se motite (ne, njeno trpljenje, njeno odpovedovanje ni bilo zaman), kakor se tudi motite, če mislite, da ne bo živela večno.

Pes, ki ne utihne

V resnici je še huje – svet je tako destabiliziran, da ga lahko iz tira butne celo pasji lajež: v argentinskem filmu Pes, ki ne utihne, ki ga je Anna Katz snemala nekaj let (in zamenjala pet direktorjev fotografije), namreč sosedje – v dežju, se razume – obiščejo Sebastiana (Daniel Katz), lastnika psice, ki neprestano laja. Hočejo, da se to neha. Ne vzdržijo več. To jih živcira, muči, ubija. Naredi kaj! A bolj ko jih poslušate, bolj se zdi, da je ta mučni, travmatični, neprestani pasji lajež – to neustavljivo pasje ječanje – le metafora ječanja Argentincev, ki jih že leta mučijo oglušujoče ujme realkapitalizma, le metafora trpljenja, ki ga povzročajo neoliberalne terapije, le soundtrack posttravmatskega sindroma. Toda Sebastianova selitev na podeželje, kjer so na voljo le slabo plačana prekarna dela, ne pomaga – Zemljo udari meteor, ki okuži zrak, toda le nad določeno višino. Če se skloniš, če se torej podrediš in napol plaziš, preživiš. Ha.

To kakopak kaže, da smo, kot pravita Fredric Jameson in Slavoj Žižek, res prišli do točke, ko si je konec sveta lažje predstavljati kot konec kapitalizma. Celo komunisti si sveta ne znajo predstavljati brez kapitalizma. Oglejte si le srbski doku Srečen božič, Yiwu, ki nam razkaže kitajsko mesto Yiwu, v katerem v 600 tovarnah izdelajo več kot dve tretjini božičnih okraskov – saj veste, ves tisti plastični kič, s katerim krasijo božična drevesca in božične ulice, pa Božičke in jelenčke vseh oblik. Ergo: z božičem, vrhovnim praznikom kapitalističnih dežel, brezmejno profitira komunistična dežela, ki božiča sploh ne praznuje. Delavci tezgarijo v težkih razmerah (velika vročina, kužen zrak, dolgi delovniki ipd.), spijo v nagnetenih in zadušljivih kolektivnih spalnicah, ločeni so od družin in prijateljev, toda imajo pametne telefone. In ko pokaže orjaško pristanišče, v katerem je na kilometre kontejnerjev, ni več nobenega dvoma, kje nastaja božični duh – duh kapitalizma.

Ta doku lepo dopolnijo Čarovnice iz Orienta, francoski doku o japonski ženski odbojkarski reprezentanci, ki je bila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nepremagljiva, saj je dosegla 258 zaporednih zmag – tudi olimpijsko zlato leta 1964 v Tokiu. Toda ironično, reprezentanca, ki je navdihnila povojno Japonsko in naelektrila japonsko verzijo kapitalizma, je bila sestavljena iz samih tekstilnih delavk (iz Kaizuke pri Osaki), doku pa ne skriva, da so bili njihovi ubijalski odbojkarski gibi le disciplinirane, dobro natrenirane transfiguracije repetitivnih, brzostrelnih gibov tovarniških strojev, za katerimi so delale. Kapitalizem terja »nadnaravno« avtomatizacijo gibov in ljudi, ki hočejo biti najboljši – učinkoviti, produktivni, storilni. In šport je najboljša teatralizacija kapitalizma brez alternative – in najboljša glorifikacija kapitalizma. Ja, kapitalizem potrebuje veliko, res ogromno glorificiranja. Brez tega bi se sesul. Še lažje kot komunizem.

Ameriški kipar Charles Cary Rumsey je pred stotimi leti izdelal kip španskega vojaka na konju in ga ponudil Mehiki, češ da gre za španskega konkvistadorja Hernána Cortésa, toda Mehika ga je zavrnila – glorifikacija brutalnega, genocidnega konkvistadorja se ji je zdela nesprejemljiva. Original menda ne obstaja več, toda trije bronasti odlitki so pristali v perujski Limi, ameriškem Buffalu in španskem Trujillu, le da to ni več Hernán Cortés, temveč Francisco Pizarro, prav tako zloglasni in kruti španski konkvistador, »prinašalec civilizacije«, ki je razdejal in oropal Inke. Dežela Inkov je bila po Pizarrovem »civiliziranju« verjetno videti tako kot tisto galicijsko mestece v Rdeči luni. V belgijskem dokuju Majhen kraj v Španiji, triptih vidite, kako si Pizarra zdaj hodijo ogledovat turisti, še posebej v Trujillu, kjer stoji na elitni lokaciji. In to počnejo brez slabe vesti – ogledujejo si pač ustanovnega očeta kapitalizma.

In vi ste mislili, da bo pes preživel.

Urgentnih 10

Assandira, Salvatore Mereu
Narava zavrne kapitalizem

Čarovnice iz Orienta, Julien Faraut
Tovarna japonskega čudeža

Kamenčki, Vinothraj P. S.
Bes pozabljenih ljudi

Krt, Maite Alberdi
Vohun v domu za starejše

Ne pogreb, temveč vstajenje, Lemohang Jeremiah Mosese
Rojstvo silovite vstajnice

Oaza, Ivan Ikić
Ljubezen med otroki manjšega Boga

O neki mladosti, Ivan Ramljak
Esej o prijateljstvu in alternativi

Pes, ki ne utihne, Ana Katz
Mučni odmevi neoliberalnih politik

Sanremo, Miroslav Mandić
Iskanje izgubljene prihodnosti

Ta dež ne bo ponehal, Alina Gorlova
Leta nevarnega življenja

Filmski festival:
17. festival Kino Otok – Isola Cinema
Kje: Izola (Art kino Odeon, Kulturni dom, Letni kino Arrigoni in druge lokacije) in Ljubljana (Kinodvor)
Kdaj: od 25. do 29. avgusta