Slaba zamisel

Na dlani je, da je vlada na začetku četrtega vala epidemije koronavirusne bolezni v paniki zaradi zavoženega nacionalnega projekta cepljenja in da nima pravih zamisli, kaj storiti. Dokaz je nedavna delna odprava zastonj testiranja za covid-19 s hitrimi antigenskimi testi (HAGT), s čimer želi oblast na vrat na nos za cepljenje pridobiti čim več ljudi, ki se zanj še niso odločili. Vlada pač ni sposobna preprostega uvida, da je prav s politiko takšne prisile zapravila zaupanje naroda in marsikoga odvrnila od cepljenja in spoštovanja ukrepov za omejitev širjenja virusa. Kaznovanje necepljenih z zaračunavanjem hitrih testov utegne zato imeti prav nasprotne učinke od želenih.

O opustitvi državnega sofinanciranja hitrih testov se je začelo govoriti sredi poletja. Tedaj so podobne razprave potekale tudi v nekaterih drugih evropskih državah, ki so prav tako iskale načine, kako pred jesenjo povečati delež cepljenih. Toda drugače od Slovenije so se te države sprememb lotile strpno. V Nemčiji je kanclerka Angela Merkel 11. avgusta napovedala odpravo brezplačnih hitrih testov z 11. oktobrom; s tem je država omogočila necepljenim več kot zadosti časa za razmislek in morebitno cepljenje z dvema odmerkoma, podjetja, šole in javni zavodi pa so dobili na voljo moratorij za ustrezno pripravo na nove okoliščine. Isti dan se je podobno odločila Francija, kjer je vlada napovedala odpravo brezplačnega testiranja, a šele sredi oktobra. Velika Britanija je že konec julija napovedala, da država ljudem slej ko prej ne bo več plačevala testov za samotestiranje na domu; s koncem avgusta naj bi prekinili dobavo zastonj HAGT za odrasle, šolam pa bo vlada zagotavljala brezplačne teste vsaj še do konca septembra.

Te razprave je spremljal tudi slovenski premier Janez Janša, a se je zadev lotil po svoje. Uradno je konec brezplačnega testiranja za covid-19 napovedal na novinarski konferenci 15. julija; napoved je uresničil že dober mesec pozneje, 23. avgusta. Brez konkretnih analiz učinkov, brez premišljevanja o posledicah doslej sprejetih ukrepov je sedanja vlada državljane in državljanke še enkrat kratko malo postavila pred dejstvo.

Tudi Angleži, Nemci in Francozi napovedujejo konec brezplačnih hitrih testov. A spremembo uvajajo bistveno bolj premišljeno in v rokih, ki necepljenim omogočajo, da temeljito preučijo posledice svoje odločitve.

Za duhovnike zastonj, za reveže ne

Po več opozorilih, prošnjah in tudi grožnjah je vlada oziroma Janša vendarle privolil, da bodo hitri testi ostali brezplačni v dejavnostih, v katerih je testiranje obvezno. Tako bo država še naprej krila stroške HAGT za zaposlene v zdravstvenih zavodih in domovih za starejše, šolah in vrtcih pa za prodajalke, gostince, frizerje, kozmetičarje, turistične delavce, taksiste – in seveda tudi verske uslužbence, med katerimi je daleč največ duhovnikov RKC. Za teste bodo morali po novem plačevati vsi drugi: obrtniki, industrijski delavci, raznašalci, prevozniki, branjevke, kmetje, brezposelni, upokojenci in cela množica samozaposlenih oziroma prekarcev.

In tukaj nastane ključna težava. Velik del teh ljudi sestavlja jedro nezaščitene populacije, ki ima največ socialnih stikov in med katero se virus najhitreje prenaša; pripadniki rizičnih poklicev, kot so zdravniki in negovalke po domovih za starejše, so že v predhodnih valovih plačali visoko ceno in se povečini prekužili ali cepili, poleg tega imajo – vsaj v teoriji – na voljo najboljšo zaščitno opremo. Za nameček bo zaračunavanje testov po žepu najbolj udarilo ljudi z manjšimi prihodki. Vse doslej se na primer necepljenim delavcem v industrijskih obratih ni bilo težko zastonj testirati in s tem izpolniti enega od pogojev iz nabora PCT, po novem bo to precej težje. Posamezni hitri test bo namreč stal od 10 do 12 evrov, to pa ob predpostavki, da se bo moral posameznik testirati dvakrat na teden, v mesecu nanese okoli sto evrov. To za približno 45 tisoč prejemnikov in prejemnic minimalne plače pomeni skoraj 14 odstotkov mesečnih prihodkov.

Stranka Levica je zato že sredi maja opozorila, da mora biti testiranje za covid-19 brezplačno. Pri tem je šla še korak dlje in vlado pozvala, naj prebivalstvu krije stroške ne le HAGT, temveč tudi bistveno dražjih in izjemno zanesljivih testov PCR. Kot je opozorila, vladi to nalagajo veljavni predpisi: »Po zakonu o nalezljivih boleznih je država zadolžena za boj z nalezljivimi boleznimi. Po zakonu o javnih financah pa se v primeru množičnega pojava nalezljive bolezni za financiranje in odpravo posledic koristijo sredstva proračunske rezerve. Nadalje zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju določa, da republika Slovenija iz proračuna zagotavlja sredstva za spremljanje in proučevanje pojava nalezljivih bolezni in drugih množičnih groženj zdravju ter predlaganje, uvajanje in nadzor ukrepov za obvladovanje teh groženj.«

Vsi testi, tudi dražji in zanesljivejši testi PCR, bi morali biti zastonj in dostopni vsem. So ključni način, na katerega necepljenim lahko zagotovimo sodelovanje v družbi, strokovnjakom pa spremljanje gibanja virusa med njimi.

Toda Janez Janša je še enkrat odločil po svoje. V novih okoliščinah si ni težko zamisliti scenarija, po katerem se ljudje z nižjimi prihodki preprosto ne bodo več testirali za covid-19 – bodisi, ker finančno ne bodo zmogli, bodisi, ker se bodo upirali ureditvi, ki jo dojemajo kot poseg v svoje državljanske pravice. Umaknili se bodo v sivo cono vsakdanjega življenja, v kateri ni zahtevano izpolnjevanje pogojev PCT: v neformalne stike in druženje ter prosto gibanje znotraj državnih mej. Tudi na delo bodo po vsej verjetnosti lahko prihajali, saj delodajalska združenja že nekaj tednov opozarjajo, da podjetja preprosto nimajo kadrov, ki bi med zaposlenimi nadzirali izpolnjevanje pogojev PCT, zaradi česar bo večina delovnih procesov v državi odslej potekala »na zaupanje«, ob predpostavki, da se delavci sami testirajo doma. Zaupanje pa je lahko zlorabiti – in to je posebej sporno, če vemo, da so se delovna mesta že lani jeseni izkazala za enega osrednjih virov okužb s koronavirusom.

Tega se v drugih državah dobro zavedajo. Britanska sindikalistka Gail Cartmail je vladne napovedi o odpravi zastonjskega testiranja v podjetjih označila za »bedasto in nepremišljeno odločitev. Odgovornim delodajalcem, ki skrbijo, da se njihovi zaposleni redno testirajo, bi bilo treba čestitati in jih posebej omeniti kot zgled skrbi za javno zdravje, ne da jih kaznujemo z nalaganjem dodatnih stroškov. Bojim se, da bo marsikatero podjetje preprosto nehalo testirati svoje delavce.« Ni razloga, da ne bi verjeli, da se bodo enako odzvali tudi slovenski delodajalci; Gospodarska zbornica Slovenije je javnemu protestu ob Janševem diktatu priložila izračun, da bo odprava brezplačnih hitrih testov neko srednje veliko podjetje na mesec stala približno 41.700 evrov, veliko družbo pa 125 tisoč evrov.

Letenje zunaj dosega radarja Z nepremišljeno in prenagljeno odpravo brezplačnih hitrih testov bo vlada zato po vsej verjetnosti le še poglobila koronsko krizo. Da bi s takšno prisilo k cepljenju spodbudili kogarkoli, se zdi nemogoče; NIJZ je konec julija objavil izsledke ankete, v kateri se je skoraj tretjina vprašanih izrekla, da se nikakor ne namerava cepiti. To so ljudje, ki jih ni več mogoče premakniti, pač pa jim je treba omogočiti polnopravno in varno sodelovanje v družbi na druge načine – in merilo T v naboru PCT, torej testiranje, je bilo takšen način. S prisilo pa se drugače misleči dokončno odrivajo na rob družbe, s tem pa se izločajo tudi iz boja proti epidemiji.

Hitri testi so se namreč kljub slabši zanesljivosti glede na »zlati standard«, teste PCR, izkazali za izredno učinkovito orodje pri odkrivanju okužb in sledenju gibanja covida v družbi. V Sloveniji smo jih začeli množično uporabljati šele z 22. decembrom lani, od tedaj so zdravstveni delavci z njimi diagnosticirali na tisoče okuženih, ki bi sicer nebrzdano širili virus po državi. Samo četrtega januarja letos so s HAGT potrdili 915 novih okužb s covid-19. Sedaj pa, le devet mesecev po tem, ko je po pozivih stroke in tudi medijev z uvedbo brezplačnega hitrega testiranja Slovenija le začela uporabljati eno ključnih sredstev pri spoprijemanju z epidemijo, Janševa vlada žaga vejo, na kateri sedimo vsi skupaj. Ne glede na stroko in zdravo pamet, navsezadnje pa tudi ne glede na zakone, ki državi nalagajo skrb za prebivalstvo v času epidemije.

Ne bo presenečenje, če se bo v prihodnjih tednih število opravljenih testov in odkritih okužb začelo zmanjševati. Z zaračunavanjem za hitre teste se bo zanimanje zanje gotovo zmanjšalo, s tem pa se bo zmanjšala tudi učinkovitost sistema zaznavanja okužb. Čeprav se z vračanjem dopustnikov in šolnikov v šole potreba po HAGT povečuje, so v Ljubljani in Mariboru že prvi dan veljavnosti nove ureditve zaznali zmanjšanje povpraševanja po hitrih testih; v prestolnici se je z njimi testiralo 52 ljudi manj kot teden pred tem, kar je zmanjšanje za četrtino; v Mariboru so opravili dobrih 1000 testov, kar je približno sto manj kot teden pred tem. Vse več ljudi bo iskalo načine, kako zaobiti pogoje PCT, nekateri pa bodo preprosto izstopili iz igre in živeli zunaj dometa pravil. In zunaj dometa zdravniške stroke, ki bo tako imela bistveno slabši pregled nad potekom epidemije.