Kako so protestniki Janši iztrgali Triglav in ga vrnili ljudstvu

To je bil dan, ko je realnost privzela logiko sanj.

Si predstavljate, da bi priredili petkov »kolesarski« protestni shod, pa bi prišla le Janša in Hojs? Iz te snovi so sanje – težke, hude, moraste sanje. To se zgodi le v distopičnih sanjah protestnikov, ki že leto in pol vztrajno in neutrudno protestirajo proti Janševi vladi. Tako so že utrujeni in izmučeni od tega, tako so že prežeti s tem, tako so že obsedeni s tem, da jim sanje montirajo in uprizarjajo takšne groteskne scenarije – Janša in Hojs na njihovem shodu. V mraku. Da ju ne vidijo. Sta to res onadva? Neverjetno.

Toda prejšnji petek so se te sanje uresničile – aktivisti, ki so protestni shod priredili na vrhu Triglava, so na Kredarici trčili ob Janšo in Hojsa. V mraku. Realnost je privzela logiko sanj.

Prav res – petkovi protestniki in Janša bi se lahko srečali le v sanjah. Čudno, da so se. Kaj sta Janša in Hojs, njegov telesni stražar, sploh počela tam gori? Kako to, da sta šla gor? Nista vedela, kaj se pripravlja? Nista vedela, kaj ju čaka? Kaj so delale tajne službe in vsi tisti agenti, ki prisluškujejo protestnemu gibanju? So spali? Zatajili? Odpovedali? Niso vedeli, kaj se dogaja? So vedeli, pa Janši in Hojsu tega niso povedali, ker se jim ni zdelo pomembno? So se zmotili v oceni? Kaj če se niso? So jima povedali, pa sta kljub temu odšla tja gor? Sta se namerno nastavila protestnikom, da bi v očeh javnosti izgledala kot mučenika, kot nič hudega sluteči žrtvi »norcev«, kot nedolžna mala človeka, ki ju protestniki nadlegujejo v osrčju pojočih gora? Janša tako rad igra žrtev. To je zanj vedno delalo čudeže. Zato niti ne preseneča, da je na tistem videu, posnetem ob soočenju na Kredarici, izgledal kot hostija. Brez samoironije. Trol je naletel na tiste, ki so mu bili kos.

Toda nekaj je povsem jasno in razločno in nezgrešljivo in nespodbitno: prišla sta na protestni shod petkovih kolesarjev. Magari nehote. Ali pa hoté. Hočem reči: morda pa se je oglasilo njuno nezavedno. Kaj če si v resnici želita, da bi bila na drugi strani, med protestniki? Kaj če se jima gabi to, kar počneta? Kaj če ima njuno nezavedno o tem ločeno mnenje? Sta imela tudi onadva občutek, da le sanjata? So se jima uresničile sanje? So sanje privzele logiko realnosti?

A kaj če sta se tam – na prizorišču petkovega protesta, med protestniki – res znašla po naključju in nehote? Ne da to kaj spremeni. Povsem upravičeno se namreč lahko vprašate: zakaj je Janša mislil, da je tam, na Triglavu, na varnem? Ali bolje rečeno: zakaj je mislil, da bodo tam le njegovi? Zakaj je mislil, da bo tam med svojimi? Čigav je Triglav? Njegov? Je računal, da prav na Triglavu ne more srečati protestnikov? In zakaj jih tam ne bi mogel srečati? Ker protestniki ne hodijo na Triglav. Saj veste: ker niso »pravi« Slovenci! Ker niso patrioti! Ker je Triglav »naš«, ne pa »njihov«! Ker si ga lasti desnica! Ker ga je prelevila v svojo malo dividendo! V svojo kolonijo! V svoj simbol! V svoje propagandno orodje! Janša zelo rad pozira na Triglavu.

Triglav je dobro imeti na svoji strani. O tem ni dvoma. Triglav ima velik, strašen, mogočen politični potencial. Kdor si ga bo prisvojil, bo zmagal.

Živo si lahko predstavljate, kaj bi odgovorili Janševi in Hojsovi privrženci, če bi jih vprašali, kaj sta Janša in Hojs prejšnji petek počela na Triglavu – Triglav sta branila pred protestniki! Reševala sta ga! Šla sta v boj – da ga ne bi zavzeli in osvojili protestniki! Triglav ne sme pasti! Triglav je močan, hipnotičen, karizmatičen – uresničuje sanje. Janša in Hojs na protestnem shodu petkovih kolesarjev! To je mogoče le na Triglavu, ljudje, le na Triglavu.

Ni kaj, Triglav je dobro imeti na svoji strani. O tem ni dvoma. Triglav ima velik, strašen, mogočen politični potencial. Kdor si ga bo prisvojil, bo zmagal.

To je bila bitka za Triglav.

Vem.

Bil sem muha na steni.

No – na nebu.

Polet na Triglav

V torek, 17. avgusta, ob 20.34 me je poklical fotoKrajnc. Nisem slišal. Niti videl. Zato mi je poslal sms: »V petek po 13h si vzemi čas, se slišiva jutri.« Skrivnostni sms sem opazil šele ponoči. Zjutraj sem ga poklical: »Stari, si videl sms?« Ja. »V petek greva na Triglav.« Si nor? »Z letalom.« Z letalom? »Vse sem se dogovoril v Lescah. Ob treh poletimo. Jaz, ti in Martin.« Ker je Martin njegov sin, sem mislil, da gre za kako »šaljivo« praznovanje rojstnega dneva. »Odleteli bomo na Triglav, kjer se bo nekaj zgodilo.« Kaj? »Nekaj. Ne morem ti še povedati. Ampak bo pomembno.« Kul. »Ti si samo vzemi čas. Ob enih krenemo proti Lescam.«

V četrtek me je poklical. Tokrat sem slišal – in videl. »Toliko, da veš: posnet greva protestnike, ki se bodo povzpeli na Triglav in tam razobesili transparente. Na enem bo napis: Oblast ljudstvu, volitve zdaj. Na drugem bo kolo.« Logično. »Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo.« Kaj pa pilot? »Nič, rekel sem jim samo, da bi rad posnel prijatelja, ki gre prvič na Triglav.« Protestni shod na Triglavu. Vau! Izvirno! Unikatno! »Vse je dogovorjeno. Čakali bodo na vrhu. Mi ob 15.00 poletimo. Dal jim bom znak in razobesili bodo zastave. Jaz to posnamem in se vrnemo na letališče.« Upam. »Gremo po stopinjah Joca Žnidaršiča.«

Si predstavljate, da bi priredili petkov »kolesarski« protestni shod, pa bi prišla le Janša in Hojs? Iz te snovi so sanje – težke, hude, moraste sanje.

Joco, že tedaj legendarni fotograf Dela (pa i šire), je 12. junija 1991, le dva tedna pred razglasitvijo slovenske državnosti, na Triglavu posnel gorske reševalce, ki so razobesili slovensko trobojnico – tedaj še brez grba (in tudi že brez zvezde). Ekipo je tja gor odpeljal policijski helikopter, vse skupaj pa je v veliki tajnosti in zelo spretno zrežiral kar Joco – to je bil njegov reenactment slovitega razobešanja ameriške zastave na Iwo Jimi (23. februarja 1945). Fotografija je intonirala posebno osamosvojitveno edicijo Dela, ki je izšla 26. junija – na dan, ko je realnost privzela logiko sanj in ko so se tedanji »protestniki«, med katerimi je bil tudi Janša, znebili Jugoslavije. Zdajšnji protestniki se hočejo znebiti Janše.

FotoKrajnčeva fotografija bo reenactment Jocove fotografije v sprevrnjeni obliki,  sem si mislil, ko sem v petek zlezel v avto, kjer pa sem kmalu ugotovil, da ni ravno nujno, da se bom z Vrhnike še pravi čas prebil do Ljubljane, kaj šele do Lesc – na avtocesti je spet prišlo do hude nesreče, promet je spet apokaliptično obtičal, vse stranske ceste so bile blokirane ali pa vsaj zabasane, tudi cesta skozi Horjul, po kateri sem krenil. »Ko prideš do Dobrove, je tam nekje krožišče, v katerem zavij proti Polhovemu Gradcu,« mi je en passant po telefonu zabičal Grega Repovž. »In po nekaj sto metrih zavij desno – na Toško čelo.« A piše? »Ne spomnim se. Morda. Saj boš videl odcep – pri transformatorju.« Kam pridem po tej cesti? »V Podutik. In potem greš proti Šentvidu. In naprej.«

FotoKrajnc je bil paničen. »Te počakava v Šentvidu.« Kje? »Nekje ob cesti.« Kul.

»Mudi se. Lahko, da bo tudi avtocesta proti Karavankam zabasana. Tudi tam lahko poči.« Raje ne mislim. Vidva kar peljita naprej. Bom prišel za vama. »Ne, te počakam.« Ne, pelji!

»Sem že tu. Čakam te. Pred cerkvijo.«

Bližje Bogu. Bližje nebu nad Triglavom.

Ko smo se končno peljali proti Lescam, sem ga vprašal: kaj če zamudimo? »Bodo pa malce počakali.« Hej, mehiški revolucionar Pancho Villa je ponovil konjeniški juriš, ker ga holivudska filmska ekipa prvič ni dobro posnela. Pa letalo? »Rekel sem jim, da bodo morali biti fleksibilni.« Zgodovina je vlak, ki ne ustavi na vsaki postaji, zato mora za dober close-up vedno malce potrpeti. In fotoKrajnc se je na zgodovino dobro pripravil, ker še predobro ve, da se zgodovini nikoli ne izide. Tokivoki pomaga.

Ko smo prišli v Lesce, so s Triglava sporočili: »Ne vzletajte pred 15.30.« Niso bili še gor. Tudi na Triglavu je bil neznosen promet. Petek. Do vrha so imeli še uro. Smo pač začeli zavlačevati. Pred letalom smo se fotografirali. Zgodovino smo malce upočasnili. Ob 15.30 smo vendarle sedli v lično cessno in Aleš Janša, briljantni profi, ki sicer v Franciji in Afriki pilotira manjša potniška letala, nas je odpeljal proti Triglavu – proti prizorišču ultimativne bitke za Triglav.

V kraljestvu Zlatoroga

Leta 1931 je nastal prvi slovenski celovečerec – V kraljestvu Zlatoroga. Naslednje leto pa je nastal še drugi slovenski celovečerec – Triglavske strmine. Prvi je popisoval vzpon na Triglav. Drugi prav tako. V prvem so se trije prijatelji na Triglav povzpeli prek Rudnega polja, Kredarice in Triglavskega ledenika, v drugem pa so se trije prijatelji na Triglav povzpeli prek severne stene.

Vidite, že drugi slovenski film je bil rimejk prvega, pa četudi je nastal le leto po njem. In potem – po tem rimejku – so Slovenci celovečerce nehali snemati. Vse tja do leta 1948. Prva slovenska igrana filma, Zlatorog in Strmine, sta ponujala pogled na Triglav, na sveto goro slovenstva, na svetišče lepote Naroda. Zato drugih slovenskih filmov nismo potrebovali. Le zakaj bi jih? Kdor je hotel videti Triglav, je gledal bodisi Zlatoroga ali Strmine. Zakaj bi kdo hotel gledati tudi kaj drugega? Zakaj bi še snemali filme? In če smo že ravno pri tem: zakaj bi snemali filme, v katerih ni Triglava? Na začetku Zlatoroga je pisalo: »Ta film je nem, toda kljub temu doni v naših srcih mogočna pesem Sveta si zemlja slovenska.« Ni bil narejen za denar, temveč za Narod. Tako kot Strmine. Film je bil ustvarjen zato, da bi lahko Slovenci posneli Triglav. In Narod glede Triglava ni bil ne razcepljen ne razklan.

A ironično: po Strminah je bilo tako, kot da bi kdo slovenski film izbrisal – kot da bi kdo Slovencem prepovedal snemanje celovečercev in igranih filmov sploh. Vsi so delali vse, da slovenskega filma ne bi bilo. Cerkev ni le svarila pred filmom, ampak si ga je skušala podrediti. Ali bo imel »katoliško podlago«, ki je, kot je trdil teolog Aleš Ušeničnik, edina pot do »složnega sodelovanja vseh Slovencev« – ali pa ga ne bo. Ali bo cerkven – ali pa ga ne bo. Cerkev bi raje videla, da filma ne bi bilo, toda če že ravno je, potem naj bo njen, del njenega vplivnega območja, njeno orodje, njen ideološki aparat.

Film je bil premočan, imel je prehud ideološki, propagandni, vzgojiteljski, indoktrinarni in infiltracijski potencial, obenem pa je bil prehuda in preveč neobvladljiva konkurenca, da bi ga cerkev prepuščala komu drugemu – film ji je kradel publiko, terjal je »verovanje«, delal je čudeže, imel je moč očiščenja in spreobračanja.

Napaka sodobne levice je bila, da je elemente, ki jih je zasedla desnica (tradicija, občudovanje športa, patriotizem, Triglav), razglasila za specifično desničarske, namesto da bi se zanje borila.

Ne da je bila cerkev tedaj edina, ki si je želela, da slovenskega filma ne bi bilo. In ne da je bila tedaj edina, ki se je prekleto dobro zavedala ideološke in propagandne moči filma – tudi liberalci so slovenski film zavrnili in vnaprej izključili. V obeh političnih taborih, klerikalnem in liberalnem, so opazili, kako film vpliva na Slovence. Nevaren je bil obema stranema. Če imajo že tuji filmi tak vpliv na Slovence, kakšnega bi potem imeli šele slovenski filmi!

Slovenski kulturni boj, ki sta ga netila oba politična tabora, se je zato zvedel na dilemo: ali bo film politično naš – ali pa ga ne bo! In ker je bil tako izmuzljiv, tako nezgrabljiv, tako živ, tako nepredvidljiv, tako zapeljiv, da ni mogel biti od nikogar, ga ni bilo. Zdi se, kot da bi se vse strani kulturnega boja tajno in zarotniško dogovorile: bolje, da ga ni! Če ga nimam jaz, je bolje, da ga nima nihče!

Film je bil za Slovence atomska bomba pred atomsko bombo: vse bi lahko pokvaril, vse bi lahko razdejal, uničil, izbrisal. Nobena stran namreč ni vedela, kaj točno jo čaka, če se slovenski film prime in če vzame slovensko igro, slovensko družbo, slovensko politiko in slovensko »dušo« v svoje roke. Zlatoroga so producirali klerikalci, toda scenarij je napisal znani liberalec, Juš Kozak. Strmine so producirali liberalci, toda scenarij je napisal znani klerikalec, Janez Jalen. Ergo: levičarji so posneli desničarski film, desničarji pa levičarskega. Za vsak primer. Vsaka stran, bodisi klerikalna ali liberalna, bi lahko s filmom politično, ideološko, kulturno preveč izgubila. Zato je prišlo do tega zgodovinskega kompromisa. Bolje zgodovinski kompromis kot pa – rečeno v jeziku hladnovojne vojaške doktrine – mutually assured destruction.

Slovenija je raje ostala brez filma, kot da bi tvegala spremembo. Raje je ostala zadaj, kot da bi svojo zgodovino – svojo Usodo, svojo Dušo, svojo Idejo, svoj Sen – prepustila omamnim, norim, nepredvidljivim učinkom filma, njegovemu zapeljivo strašnemu potencialu, nedoločni ogromnosti njegove prihodnosti. Obe strani sta film potrebovali le zato, da bi lahko posneli pogled s Triglava, ki Slovence naredi Slovence – potemtakem le zato, da bi lahko Slovencem pokazali, kaj vidi Bog, ko gleda Slovenijo. Obe sta hoteli biti s filmom prvi na Triglavu. Obe sta si hoteli prisvojiti ta pogled s Triglava. In prisvojili sta si ga skupaj – konsenzualno. V duhu velike koalicije.

A pri tem sta žrtvovali film. In opustili prihodnost. Kot bi rekel Brecht: »Najprej žrtje, potem morala.«

Dol s paraziti!

Potem je kapitalizem zamenjal komunizem.

In 30. decembra 1968, v času protestov, ki so preplavili ves svet, je slovenski narod dobil nepričakovano novoletno darilo: Triglav. Podarila mu ga je multimedijska, konceptualna, dolgolasa, neoavantgardna skupina OHO.

Toda ljudje niso vedeli, kaj naj si mislijo. Tega darila niso mogli vzeti. Niso ga mogli potrošiti, pokonzumirati ali pa spraviti. Niso ga mogli odnesti domov. Ni ga bilo mogoče fiksirati, vključiti v ekonomijo reprodukcije ali pa, kot bi rekla Erika Fischer-Lichte, »izročiti tradiciji«. In ker se z njim niso mogli soočati, recimo v muzeju ali pa na trgu, ker je šlo za enkraten in edinstven dogodek, izveden enkrat samkrat, mu ni bilo mogoče pripisovati novih in novih pomenov.

Triglav je bil hepening, ki so ga v parku Zvezda izvedli trije ohojevci: Milenko Matanović, David Nez in Drago Dellabernardina. Pokrili so se s črnim pregrinjalom, iz katerega so štrlele le njihove tri glave. Logično: Triglav.

30. decembra 1968, v času protestov, ki so preplavili ves svet, je slovenski narod dobil nepričakovano novoletno darilo: Triglav. Podarila mu ga je skupina OHO.

Skupina OHO je med letoma 1965 in 1971 blestela s svojimi artističnimi inovacijami, s svojimi pop artikli, popolnim zanikanjem avtorstva, osebne izpovedi, humanizma, antropocentričnosti, muzealstva, elitizma, klasične recepcije umetnosti, vrednostne hierarhičnosti, umetniške dragocenosti in socialistične zatohlosti. Umetnost so osvobodili generičnosti, galerijske ujetosti in trga ter jo raztegnili v odprti, javni prostor, v naravo, v gozdove, na polja in travnike, v urbani kontekst in še posebej ljubljanski park Zvezda, ki je postal igriva galerija njihovih konceptualnih presenečenj, njihove postpolitične radikalnosti, njihove ironične spontanosti, njihove anarhične nepredvidljivosti, njihovih revolucionarnih utopij, njihovih »kristalizacij duha časa«, kot je rekel Marko Pogačnik, ki je v galeriji nekoč razstavil samega sebe (ker mu niso dovolili, da bi razstavil svoja dela).

In ohojevci, gibanje-skupina-skupnost-generacija-kolektiv, kralji čistega koncepta, so hoteli natanko to: delati umetnost, ki bo presenetila. Magari šokirala. Ne le publike, ampak tudi njih same. Izraz OHO je pomenil oho – izraz začudenja, presenečenja, interaktivnosti. Gledalce – okej, mimoidoče – so vabili, naj sodelujejo, soustvarjajo, toda ti tega povabila v demokracijo, skupnost ter fuzijo življenja in umetnosti v glavnem niso razumeli. Njihovi koncepti, provokativni odbitki bodyarta, performansa, hepeninga, poparta, landarta, reizma, ludizma, dadaizma, strukturalizma, semiotike in antiforme, so bili provokacije, za mnoge le huliganizmi: kopica slame, kup zemlje, kup žaganja, kup opek, kup starega železa, stara letalska guma, embalaža za jajca, nalepke za škatlice vžigalic, zvitki roto papirja, steklo med dvema opekama, dimna bomba, naslanjač v konoplji, ležeči moški v obliki morja, mavčni odlitki stekleničk, granitne kocke na cesti, lesene palice v gozdu, vrvica v žitu, železni opilki in testo, kača iz palic in vrvi, ležeče telo v kozmičnem krogu, laks okrog ljubljanskega gradu, raztopljeni sladkor v kozarcu vode, zrcala na polju, risbe na asfaltu, zvitki toaletnega papirja na drevju, pitje morske vode, sežiganje dveh vzporednih črt bencina, gramofonske plošče za gledanje, kinoprojektor, iz katerega teče filmski trak, hiša, fotografirana v trinajstih polurnih intervalih, grelec, ki greje termometer, voda, ki teče iz spodnjega vedra v zgornje, serije istovrstnih stvari, telepatski performansi, odtisi cestnih kanalov, knjige, spete z obročkom za ključe, knjige brez teksta, knjige, ki so izginile v tekstu, konkretna, topografska, tipografska, vizualna poezija, Pogačnikova družina in Matanovićev idealni slovenski dom – štiri opeke in veriga, ki jih povezuje.

Partija si je o tej umetnosti mislila to, kar si je leta 2018 Janša mislil o Maji Smrekar in Simoni Semenič, avantgardnih konceptualnih umetnicah, ki sta prejeli nagrado Prešernovega sklada. Na facebooku je zapisal: »Izrojena levica se na kulturni praznik iz vas norčuje kot še nikoli doslej. Sramotenju naših skupnih nacionalnih simbolov in slovenske družine pravi ’umetnost’. Če se s tem ne strinjate, vas razglasi za nestrpneže in vas zmerja z bedaki. Potem pa iz vaših žepov bogato plačuje kreature, ki skrunijo vse tisto, kar je omogočilo, da smo kot narod stali in obstali. Dovolj je tega, DOL S PARAZITI!« Ohojevci so živeli v Sloveniji, kjer ljudje umetnosti niso potrebovali in kjer ljudje niso hoteli, da bi njihovo življenje postalo umetnost, to pa zato, ker je v nekem smislu to že bilo – koncept. Odlitek socialističnega arta. Njihovo življenje je bilo odlitek socialističnega koncepta. Ohojevci pa so skušali vse tisto, kar je živelo le še v umetnosti, utopično transfigurirati v vsakdanje življenje. Vstopiti so hoteli v tisto, kar je živelo le še v umetnosti. Živeti so hoteli v tem, kar je živelo le še v umetnosti – duhovitost, lucidnost, medsebojno zaupanje, solidarnost, demokracija.

Protestniki so izgledali kot revolucija, ki je osvojila Triglav in ga vrnila ljudstvu. In to, da so osvojili Triglav ter ga vzeli Janši, je zelo pomembno, celo prelomno.

Ohojevci so opustili tradicijo in objeli prihodnost. V ohojevski živi skulpturi Triglav je bilo več Slovenije in več življenja kot v Janševem prisvajanju Triglava – in Slovenije.

»Jaz sem Janez Janša!«

Potem je komunizem zamenjal kapitalizem.

Šestega avgusta 2007 so Slovenci, ki so lezli na Triglav, doživeli nekaj izredno čudnega, povsem nepričakovanega, že kar šokantnega, predvsem pa nepozabnega – mimo njih so lezli trije mlajši moški, ki so neutrudno žebrali: »Jaz sem Janez Janša! Jaz sem Janez Janša! Jaz sem Janez Janša!« Slovenci, ki so tisti dan lezli na Triglav, so bili še bolj šokirani, ko so izvedeli, kdo so ti trije umetniki, ki tako strastno glorificirajo Janeza Janšo – Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša. V njihovih osebnih izkaznicah je pisalo Janez Janša. V njihovih potnih listih je pisalo Janez Janša. Na vratih njihovih stanovanj je pisalo Janez Janša. Njihovi umetniški projekti – skupinski ali solistični – so nosili podpis Janeza Janše. Drug drugega so klicali Janez. In to so pričakovali tudi od vseh drugih, celo od Janeza Janše, predsednika SDS, če bi se slučajno srečali na Triglavu.

Ker je tisti dan na Kredarici potekala proslava ob 80. obletnici smrti Jakoba Aljaža, 33. obletnici prvič opravljene pešpoti z Vrhnike na Triglav, 5. obletnici prve pešpoti od Vrbskega jezera čez Triglav do Bohinjskega jezera, 25-letnici izhajanja Nove revije, 20. obletnici 57. številke Nove revije in 16-letnici slovenske države, so tudi Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša sklenili, da vse te jubileje kronajo z umetniškim performansom, ki naj bi ga izvedli na vrhu Triglava. Ali bolje rečeno: na Triglavu naj bi se prelevili v Triglav. Toda to, kar bi se komu lahko zdelo nenavadno ali čudaško, je bilo povsem logično: kdo pa naj se zlije s Triglavom, simbolom slovenstva, če ne prav Janez Janša? Le umetnost je lahko tako presenetljiva in tako nepozabna.

Janezi Janše so se 6. avgusta ob štirih zjutraj iz Ljubljane odpeljali proti Triglavu, in sicer do najvišje lokacije, do katere je še mogoče priti z avtom, potem pa so – polni adrenalina, toda brez kondicije, brez opreme, brez čelad in brez vodiča, vsakdanje oblečeni in barsko obuti – krenili navzgor, pri čemer so drug drugega spodbujali z glasnim mantranjem: »Jaz sem Janez Janša!« Mimoidoči so jih fotografirali, sami pa so mislili na Odrešitev, film o mestnih fantih, ki krenejo v naravo, in upali, da njihova zadnja beseda ne bo prašičji krulež.

Ko so se izmučeni privlekli do Planike, so si najprej malce odpočili, potem pa vse šokirali, ko so oznanili, da bodo naskočili vrh Triglava. »Prespite tu! Ne izgledate dobro! Ni varno,« so jih svarili. Niso razumeli umetnosti. Se je pa njihova hoja na Triglav resda prelevila v pravi ples smrti, okej, križev pot, ki je zahteval masiranje, regeneracijo, energetske napitke, umetno dihanje, priklepanje in reševanje, toda ko so končno prilezli na vrh, so ugotovili, da tam svojega performansa – rekonstrukcije ohojevskega Triglava – sploh ne morejo izpeljati. Iz preprostega razloga: ko so se posneli, se ni videlo, da so na vrhu Triglava.

»Umetnost je vzvišeno poslanstvo, ki zavezuje k fanatizmu,« je rad mantral Laibach. In res, Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša so med svojim performansom – med hojo na Triglav, med svojim zlivanjem s Triglavom, med svojim zlivanjem s slovenstvom, med svojo nadidentifikacijo z Janezom Janšo – skoraj izdihnili. Ja, garali so. Trpeli. Svoje življenje so zastavili in tvegali. Žrtvovali so se za dobro Slovenije. Umetnost res zavezuje k fanatizmu.

Ko je Janez Janša (eks Grassi) doma povedal, da je bil na Triglavu, je njegov bodoči tast, argentinski Slovenec s Krasa, vzkliknil: »Zdaj si končno postal Slovenec!« Moral bi bil reči: zdaj si končno postal Janez Janša!

V nasprotju z ohojevci, ki jim je za neoavantgardno umetniško akcijo zadoščala že provokativna gesta, in v nasprotju z irwini, ki jim je za retroavantgardno umetniško akcijo zadoščala že rekonstrukcija te geste na istem kraju, v parku Zvezda, so se morali Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša res psihofizično povzpeti na Triglav, na ta simbol narodne in državne identitete. Da bi torej dali svojemu Triglavu na Triglavu status umetnine, so morali skozi tipični slovenski iniciacijski obred, s čimer so lepo poudarili konstruiranost slovenske identitete. Ali bolje rečeno: s tem so poudarili, da je slovenska identiteta že sama po sebi nadidentifikacijska. Še toliko bolj, ker so bili Milenko Matanović, David

Nez in Drago Dellabernardina, avtorji izvirnega Triglava – tako kot Janez Janša (Emil Hrvatin), Janez Janša (Davide Grassi) in Janez Janša (Žiga Kariž) – različnih nacionalnosti. Nacionalna identiteta je strukturirana kot konceptualna umetnost, saj vključuje elemente manipulacije, posvetitve, performansa, uprizarjanja, medijske dekonstrukcije in rekonstrukcije.

Janša, njihov soimenjak, zagovornik »čiste« Slovenije in fen genetike, tega ne razume. Trije umetniki so se v Janeze Janše preimenovali zato, da bi ga ustavili – da bi torej storili to, česar opoziciji ni uspelo. Janšev slogan se je glasil: »Več nas bo, prej bomo na cilju.« Janezi Janše so ga vzeli dobesedno: ker so Janšo pomnožili, so računali, da ga bodo s tem relativizirali, paralizirali in v nekem smislu odpravili.

Toda ko je Janša leta 2020 ponovno prišel na oblast, je začel na vsakem koraku kazati alergijo na tiste, ki mu ne kimajo in salutirajo. Odstavlja, seka in klesti. Slovenijo hoče predelati po svoji podobi – še bolj na silo kot leta 2004. Preleviti jo hoče v celostno umetnino Janez Janša. Od nas terja, da postanemo Janezi Janše. Kdor ni Janez Janša, ni naš! Če hočeš preživeti, moraš postati Janez Janša.

Nekdo je spet moral tja gor – ne le konceptualno ali virtualno, temveč fizično. Zastaviti je moral svoje telo. Svoje življenje. Tvegati.

Danes Triglav – jutri Golica

Ko smo tisti petek poleteli iz Lesc, je bilo jasno, da je vrh Triglava v megli. Kako hudo je, nismo vedeli. »Vsako uro je drugače,« so nam rekli. »V trenutku se lahko vse spremeni – in megla se razkadi.« Lahko pa ostane.

Ko smo leteli nad Bledom, Pokljuko in Debelo pečjo, se ni nič spremenilo. In ko smo se prebili do doline Sedmerih jezer, ni bilo nič bolje. Megla je vztrajala. Gosta. Hladna. Trdovratna. Odvratna. Obscena. Brezbarvna. Travmatična. Brezosebna. Ravnodušna. Demonična. Ekstremna. Brez nebeške glasbe. Očarala je le sebe. Nismo pa se mogli obnašati, kot da je ni. In nismo je mogli izruvati. Videti je bila kot popolni zen, a zvenela je kot klofuta, ki čaka na dobro interpretacijo.

Aleš je iskal luknjo, si ogledoval teren, iskal nedoslednost v megli, nas dvigoval in spuščal, kot bi bil v telepatskem odnosu s skrivnim, okultnim zemljevidom te cone. »Na tej strani ne bo šlo.« Vrha nismo videli. Megla – ta nema, zgoščena karikatura naših ambicij – je bila tako zoprna in žilava, da se sploh nismo mogli približati. »Gremo na drugo stran – morda se bomo tam lahko bolj približali.« Oči sem imel na tilniku.

Tudi na drugi strani – nad Staničevo kočo in Kredarico – je bila megla, ki je izgledala kot opuščen estetski slog. Občutek sem imel, da izgubljam tla pod nogami. Nič se ni videlo. Nismo mogli skoznjo. Mežikali smo, brbotali in strmeli vanjo, a je izgledala tako srhljivo kot globina pod nami. Dvignili smo se na 3000 metrov. »Nič ne bo.« Sranje. »Umetnost terja fanatizem.« Zato smo izgledali kot kozmični vic.

Aleš pa je iskal to jebeno luknjo, ta skrivni vhod, ta nemogoči dostop, ta magični portal. Čutil ga je, slutil, vohal. Brskal in listal je po megli – in na lepem vzkliknil: »Evo, tu je!« Luknja v megli. Luknja, mimo katere smo v prvo – fascinirani kot v filmu ali pa sanjah, če hočete – leteli s hitrostjo 200 kilometrov na uro. Luknja, ob kateri je Aleš v drugo hitrost znižal na 160, da bi dal fotoKrajncu čas, da se znori. Luknja, ki je bila na voljo le pet, šest sekund – in nič več. Luknja, skozi katero se je fotoKrajnc s teleobjektivom stegnil in razprostrl v vzporedni svet in vzkliknil: »Imam jih! Imam jih!« Luknja, osupljivo, sublimno okno zgodovine, skozi katero smo nenadoma zagledali protestnike – s transparenti in kolesom, pravim kolesom, ki so ga prinesli na vrh Triglava, so stali in mahali in izgledali kot preblisk prihodnosti, kot ekstaza novega, kot utopični trenutek, ki je bušnil skozi špranje zgodovine, kot dokaz, da alternativa obstaja, kot finale rock opere, kot pozdrav duha skupnosti, kot avantgardna umetnina sredi čudovite, vrtoglave, strašne, nasršene, pošastne narave, ki je zasenčila in odpihnila Janšo. Spomnil sem se na Jacka Blacka, ki na koncu King Konga, ko pošastni King Kong, zaljubljen v Ann, strmoglavi z Empire State Buildinga, dahne: »Ne letala – lepota je ubila zver.«

Protestniki so izgledali kot revolucija, ki je osvojila Triglav in ga vrnila ljudstvu. In to, da so osvojili Triglav ter ga vzeli Janši, je zelo pomembno, celo prelomno. Slavoj Žižek je pred mnogimi leti – v knjigi Zgodovina in nezavedno – zapisal: »Slabost antifašistične ideološke borbe je bila, da je elemente, ki jih je uspelo zasesti fašizmu, razglasila kot take za specifično fašistične (npr. ‘ljudska’ tradicija, občudovanje športa in narave ...), namesto da bi se borila za te elemente in jih skušala iztrgati fašizmu, jih podrediti svoji konotaciji.«

Čas je, da to ažuriramo in rečemo: napaka sodobne levice je bila, da je elemente, ki jih je zasedla desnica (tradicija, občudovanje športa, patriotizem, Triglav), razglasila za specifično desničarske, namesto da bi se zanje borila ter jih skušala iztrgati desnici in jim vdahniti svoj akcent, svoj pomen, svoje barve, svoje emocije, svojo napetost, svojo gravitacijo, svojo frekvenco, svoj glas, svoj utrip, svoj ritem, svoj klorofil, svojo modulacijo, svoje spomine. Tradicija, šport, patriotizem in Triglav so preveč pomembni, da bi jih prepuščali Janši. Simbole, ki jih je speljal ljudstvu in privatiziral, mu je treba iztrgati.

Protestniki so pokazali, kako se to dela.

Danes Triglav – jutri Golica.