Kultura / Osamljeni genij

Ko je pri le osemnajstih letih umrl Christopher Morcom, mladostni prijatelj, sošolec ter prva in največja ljubezen matematičnega genija Alana Turinga, je Turing v pismu materi napisal: »Prepričan sem, da bom Morcoma nekoč nekje spet srečal in da nama bo namenjeno, da skupaj kaj ustvariva, tako kot verjamem, da nama je bilo tukaj.« Turing je umrl dvajset let za njim – prav tako prezgodaj, pri dvainštiridesetih letih. Njegova smrt je bila posledica nedopustnega, sramotnega ponižanja: leta 1952 se je znašel pod drobnogledom sodišča zaradi »ogabne nespodobnosti«, kar se je po britanskem kazenskem zakoniku iz leta 1885 nanašalo na homoseksualnost, in prisiljen je bil izbirati med zaporom in hormonsko terapijo, ki naj bi mu zmanjšala libido in ga »ozdravila« napačne spolne usmerjenosti. Da, to se je dogajalo v razviti Evropi pred manj kot sto leti. Turing se je odločil za kemično kastracijo, ki mu je med drugim povzročila impotenco, rast prsi in depresijo – dve leti kasneje je naredil samomor; pojedel je jabolko, zastrupljeno s cianidom. Motiv zastrupljenega jabolka ni naključen: ko je leta 1937 izšla Disneyjeva Sneguljčica, je Turing, takrat star petindvajset let, vsem okoli sebe entuziastično razlagal, kako navdušen je nad risanim filmom; na pamet naj bi se naučil celo verze, ki jih izreka čarovnica, ko vari zastrupljeno jabolko.