Dva leva / Vlado Miheljak: Tolovaji, premetenci in njihove stranke

»V politiki je treba reči bobu bob. To mora narediti klavzura. …

Imamo svojo vsebino in to bomo naprej zagovarjali. Nam gre za to, da upokojenci dobijo pravega zaščitnika, to, kar je stranka DeSUS že nekoč bila, preden je, v narekovajih, zapustila upokojence. …

Če ne bomo (s poslanci, op. a.) istega mišljenja, se bo to povedalo in bodo glasovali po svoji vesti.

Poslanci imajo vso pravico, da povejo svoje mišljenje, tega ne bom nikdar onemogočil. Nisem avtokrat.«

»Sam ocenjuje, da z Jasničem konsolidacija stranke ni več možna, s pogojevanjem poslancem pa je težko razmišljati o sodelovanju. Verjame, da je najboljše, da izstopi iz stranke. … Ob tem je zatrdil, da ne bo odstopil kot poslanec.«

Danes lahko brez odvečnega patosa rečemo, da je DeSUS nekaj najslabšega, kar se je upokojencem in starejšim generacijam v politiki zgodilo od osamosvojitve. A starejše generacije in upokojenci so preverjeno najbolj trpežna in potrpežljiva skupina podalpskih domorodcev. Prenašajo nategovanje že polnih trideset let. DeSUS je, danes se to nekoliko pozablja, vstopil v državni zbor že leta 1992. Takrat resda skozi zadnja vrata. Namreč takratni predsednik Sisinger se je na skupni listi predvolilne koalicije Združena lista uvrstil v parlament. Stranka, ki je izšla iz lokalne mariborske zgodbe, je nagovarjala predvsem tisti del starejšega volilnega telesa, ki je rad slišal prazne obljube o ohranjanju socialne države, javnega zdravstva, o medgeneracijski solidarnosti, o dostojnih pokojninah … – pač predvsem nezahtevni del levo usmerjenih volivcev. Bazen volivcev, ki ga je pretežno nagovarjal, je velik, a domet stranke je bil vselej omejen. Še zlasti po zaporednih prelomljenih predvolilnih obljubah. Stranka je dokončno dobila zdajšnjo podobo prevrtljive, premetene, tolovajske združbe od nastopa Rousa. Ta je, potem ko je Janša po zaporednih porazih končno zmagal leta 2004, najprej pohitel k njemu, da mu izreče lojalnost, potem pa k svojim in jih presenetil z evforičnim vzklikom: »Gremo v koalicijo! Sedaj Janša tala.« Bili so presenečeni, a le redki od strankinih veljakov so temu oporekali. Pač, ni politike in politikov brez strank. Ne le strank kot političnih organizacij, ampak kot mreže klientov, odjemalcev, »mušterij«. Nekako na splošno pač velja, da se politika in politiki redijo na slabem spominu volivcev. A spomin volivcev DeSUS je še slabši. Ne presega spomina zlate ribice.