Slovenski pasijon

Na Triglav se vzpenja ženska, ki na hrbtu nosi kurentovo glavo, skoraj večjo od lastnega telesa. V četici ji sledi skupina pohodnikov. Strumno in ponosno ubirajo pot proti cilju, Aljaževemu stolpu.

Tokrat ne gre za še en protestniški shod, ki se je na Triglavu zgodil pred nekaj tedni in odmeval zaradi soočenja petkovih protestnikov z Janezom Janšo in Alešem Hojsom, temveč za Slovenski pasijon, magistrski performans mlade igralke Line Akif (1995), ki je potekal prejšnji četrtek in petek, 9. in 10. septembra. Tudi ona si je za osvojitev izbrala Triglav, naš najvišji vrh, simbol slovenstva, ki od nekdaj navdihuje slovenske umetnike, od predvojnih filmarjev do konceptualnih ustvarjalcev, kot so skupina OHO, Irwini in trije Janezi Janše. Medtem ko so OHO-jevci in Irwini Triglav samo poustvarili z lastnimi telesi, so se Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša leta 2007 poleg tega tudi povzpeli nanj, tako kot štirinajst let pozneje Lina Akif. A ne zato, da bi ga simbolično vrnila ljudstvu, kot je dejanje protestnikov interpretiral Marcel Štefančič jr., temveč zaradi precej bolj osebnih razlogov.

Na pohod se je pripravljala več kot eno leto – zaradi pandemije je bil projekt vmes odložen – in po svoje je zanimivo, da se je čas nazadnje skoraj uskladil z viralnim dogajanjem na Kredarici; poleg tega je tudi drugi dan njenega performansa padel na petek, saj je bilo vreme za vzpon takrat najprimernejše. »Ne vem čisto dobro, kaj naj si mislim o tem,« priznava. »Po eni strani je seveda prednost, da je Triglav trenutno predmet pogovorov, po drugi pa ne želim, da bi kdo mislil, da izkoriščam prah, ki se dviga okoli tega – zasnova za moj performans je navsezadnje nastala že marca 2020.«

Saj poznate tisto zimzeleno: prava Slovenka ali pravi Slovenec mora biti v življenju vsaj enkrat na Triglavu? Lina Akif se je že pred triglavskim pohodom počutila kot prava Slovenka. Rojena je bila v Mariboru – materi, pripadnici madžarske manjšine v Lendavi, in sudanskemu očetu, od katerega je podedovala temnejšo barvo polti in goste temne kodre. Oče je musliman, materina stran je strogo krščanska. A na Sudan ali na Madžarsko je ne veže nič – njena domovina je Slovenija, govori slovenski jezik, versko se ne opredeljuje (četudi so zaradi tega njeni stari starši z obeh strani mislili, da bo končala v peklu).

Pa vendar jo že od malih nog spremljajo opazke na račun barve polti, vprašanja, od kod prihaja, ki se ob odgovoru, da iz Maribora, nadaljujejo: »Ampak od kod zares?« – ali pa jo nagovarjajo v angleščini namesto slovenščini ... Takih in drugačnih situacij je bilo toliko, da se je naučila samo sebe predstavljati: »Živjo, sem Lina, mulatka«, da bi predčasno ustavila tok vprašanj in se obenem uvrstila v neko, vsaj eno, kategorijo – otroci v šoli so jo namreč pogosto zmotno imeli za Rominjo. »Romov je bilo v Mariboru takrat precej, Afričanov pa praktično nič, zato so me povezovali z njimi.«

Igralka Lina Akif si je v performansu Slovenski pasijon nadela kurentovo glavo in jo tovorila vse do Aljaževega stolpa, da bi ob simbolih slovenstva našla svojo identiteto.

Besedo mulat, v kateri skozi vse otroštvo in zgodnjo mladost ni videla nič slabega, ne nazadnje se je pojavljala tudi v učbenikih za geografijo, je zdaj vzela za eno od izhodiščnih točk svojega performansa. Šele ko je imela 24 let, ji je namreč prav tako temnopolta igralka Metka Trdin razložila, da je izraz mulat žaljivka, tako kot »nigger«, saj izhaja iz mule, križanca med oslom in konjem.

V performansu je tako na neki način privzela funkcijo mule – kurentovo glavo, ki nastopa v vlogi še enega slovenskega simbola, hkrati pa osebnega bremena, je kot mula tovor nosila po dolgi poti do Aljaževega stolpa v upanju, da se bo sčasoma razbremenila in našla svojo identiteto. »Trenutno namreč ne vem, kako naj se imenujem. Človek mešane rase? Mešane polti? V angleščini uporabljajo ’people of colour’, kar ni zares prevedljivo v slovenščino.«

Križev pot, različica 2021

Igri je Lina Akif zapisana od malega, saj je njena mama igralka v SNG Maribor. Gledališče je bilo del njenega življenja, odraščala je v zaodrjih in v gledaliških dvoranah. Ima še dve sestri, ena je prav tako ubrala umetniško pot, v orkestru SNG Maribor igra francoski rog, druga študira anglistiko. »Bila sem hiperaktiven otrok, ki je rad nastopal, prirejal predstave, se udeleževal zborov, lutkovnih krožkov ...« Veliko je k razvoju njenega talenta pripomogla Prva gimnazija Maribor, kjer je sodelovala v gledališki skupini Prvega odra, vsako leto igrala v eni predstavi in se udeleževala celo gledaliških festivalov po svetu, denimo v Kanadi, Španiji in Monaku. V Belorusiji, na festivalu Teatralny Koufar, je dobila svojo prvo nagrado za igro v predstavi Amor in psiha. Potem je kratek čas mislila, da bo v tujini študirala animacijo, ki jo je prav tako zelo zanimala, a bi večina njenega dela potekala za računalnikom, ona pa raje dela z ljudmi. In AGRFT se je zdel logična izbira. »Sprejeta sem bila sicer šele v drugo, ker se v prvo nisem dobro pripravila. Tako sem eno leto preživela še na Filozofski fakulteti, ob študiju primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine, česar pa nikakor ne obžalujem.«

Ko je prišel čas za pripravo magistrske predstave na akademiji, ji je mentor Boris Ostan predlagal, naj se loti tistega, kar jo najbolj boli. Ravno v tistem času je začela dobivati prve vloge (igrala je denimo v Rajzefiberju Gorana Vojnovića v režiji Anice Tomić, predstavi Vsi ptice Wajdija Mouawada v režiji Ivice Buljana, Cipah Mojce Madon, Addamsovih Aleksandra Popovskega in avtorskem projektu Varje Hrvatin Najraje bi se udrla v zemljo), a je bila večina rasno profilirana. Slišala pa je tudi nenavadne komentarje, kot je ta, da je ni mogoče uvrstiti v igralsko zasedbo neke družine v realizmu. Ob tem je ugotovila, da je prav njena identiteta tisto, kar jo najbolj obseda.

Veselje do ukvarjanja z družbenokritičnimi temami sta ji sicer že na dodiplomskem študiju vcepila mentorja Nataša Barbara Gračner in Sebastijan Horvat, poleg tega pa je na začetku letošnjega leta v okviru Fotopubovega projekta Akademski oreščki skupaj z Lucijo Ostan Vejrup pripravila družbenokritično razstavo Rada imam Slovenijo in Slovenija ima rada mene, v kateri sta se obe umetnici soočali z občutkom tujstva v lastni domovini, glavni element razstave pa je bila skupina kokoši, ki napeljujejo na obliko države Slovenije in nekatere njene stereotipne lastnosti.

»Samo s performansom ne bom rešila problema rasizma ali spremenila načina, kako ljudje gledajo name. Toda iščem lastno pomiritev.«

Tokrat, pri Slovenskem pasijonu, je bila jedro performansa kurentova glava, ki jo je igralka nosila kot Jezus Kristus svoj križ: do končne točke, Aljaževega stolpa, je morala mimo dvanajstih postojank, ki so se prav tako navezovale na upodobitve postaj Kristusovega križevega pota – dvanajsta postaja je njegova smrt. Na osmi postaji je Jezus denimo tolažil jeruzalemske žene, zato se je avtorica navezala na pojem tolažbe in na osmi postojanki prisotnim delila koščke čokolade, ki tolažbo predstavljajo njej osebno. Na šesti pa je Veronika Jezusu podala prt, da si je vanj obrisal obraz in v njem pustil svoj odtis – asociacija na besedo odtis je Lino Akif napeljala na ljudsko pesem Vsi so venci vejli, ki jo je zapela na tej postojanki.

Petje ljudskih pesmi je bilo tudi sicer pomemben del performansa, za dramaturgijo katerega sta poskrbeli Nika Korenjak in Nina Kuclar Stiković; skoraj vsi vložki, na začetku zamišljeni kot govor, so bili na koncu namreč nadomeščeni s pesmimi.

»Pomembno se mi je zdelo tudi, da na tej poti nisem sama, da so z mano ljudje (zato je bil performans odprt za javnost, op. a.), kajti moj osebni problem izhaja iz mojega odnosa do družbe in družbe do mene. Tako da smo križev pot prehodili vsi skupaj in simbolnega križa nisem nosila samo jaz, temveč tudi vsi prisotni,« še pravi Lina Akif. Vsak od njih je dobil po en bombažni robec s kurentove glave, ki ga je moral prinesti do Aljaževega stolpa.

Ko je začela pripravljati projekt, je bila tema rasizma in iskanja lastne identitete v igralskem svetu še boleča, zdaj pa je končno pripravljena govoriti o tem. »Samo s performansom ne bom rešila problema rasizma ali spremenila načina, kako ljudje gledajo name. Toda iščem lastno pomiritev,« pove. »To ne pomeni, da ne cenim igralskih priložnosti, ki sem jih dobila do zdaj – za vsako od njih sem izredno hvaležna. Toda gledališče je prostor domišljije, v katerem načeloma lahko kdorkoli igra kogarkoli, ne glede na spol, tip postave, barvo polti ... v slovenskem prostoru tega še nismo zares vajeni, morda ker je naš gledališki prostor majhen in precej homogen. Zato si želim, da se mladi najrazličnejših narodnosti in ras začnejo ukvarjati z igro – tako bo več možnosti, da bomo vsi dobili svoje mesto in priložnosti tudi zunaj svoje rase.«