Zglancana družinska srebrnina

Gostilna Sonja
Morova ulica 4
Tel.: 05 640 35 00
Spomine na gospo Sonjo lahko obujate (ali pač ustvarjate nove) vsak dan, razen srede, od 12. do 22. ure.

Ambient:
terasa je krasna, tudi notranjost je svetla, zračna, okusno prenovljena in opremljena z udobnimi stoli

Napitki:
vzorno urejena in modro kurirana vinska karta; prevladujejo priobalni vinarji, razpon polnitev (in cen) je ravno pravšen

Vegetacija:
morsko-mesni svet pušča le nekaj simboličnega prostora za vegetarijance in še manj za vegane

Dostopnost:
nekaj parkirnih mest je, za gibalno ovirane ni prehudih zaprek

Fino:
hladne predjedi
pljukanci s hobotnico

Ne tako fino:
manko manjših odmerkov rib

Kolekcija hladnih predjedi stane 11,9, pljukanci s hobotnico so 12,9, škampi na žaru 23,9, jadranski lignji 15,9, torta limoncello pa 4,3 evra.

»Številne se gostilne vrste ob morju, Rižani, Dragonji, a najbolje se jé pri Sonji!« je pesem prigodnico na vrtu izolske gostilne Sonja zanosno in na izust zrecitiral kulturni ataše naše primorske doušniške divizije in šele po navdušenem aplavzu prisotnih inšpektorjev priznal, da avtor omenjenih stihov ni on, temveč nam silno ljub poet Tone Pavček. Seveda smo v Konzumovem zapisništvu daleč od tega, da bi se drznili primerjati s Tonetovo poezijo, ampak pri zaključni ugotovitvi smo pa tam-tam nekje: pri Sonji se, čeprav zdaj institucijo vodi njen sin, res zelo dobro je.

Ponedeljkov večer smo si pod še vedno močno ozelenjeno terasno pergolo delili s številnim obiskovalstvom večinoma germanskega rodu in se za zaključno oceno skorajda zedinili že ob naboru šestih hladnih prigrizkov, ki so jih nažličili na skupni krožnik. Popis začenjamo pri najbolj nenavadnem kupčku – nismo namreč še zasledili, da bi na savor kdo pripravljal kozice, a pri Sonji počnejo prav to: sladkasto meso rakcev se nadvse lepo ženi z blago kiselkasto omako in jed tako v primerjavi z bolj robustno klasiko s sardelami na sosednjem kupčku dobi zanimivo avro elegance. Navdušeni smo bili tudi nad kompaktnimi rezanci sipe, pripravljenimi s hrustljavimi koščki stebelne zelene, pa nad močno kombinacijo bivolje mocarele, v olje vloženih suhih paradižnikov in slanih inčunov, nad mazavim bakalarjem (in obema, črnim in belim kruhom) ter natančno skuhano in nedolžno začinjeno ter naoljeno hobotnico v solati.

Ob hobi smo mrmrajoče-mlaskajoče zvoke ugodja še očitneje začeli spuščati ob krožniku kompaktnih domačih pljukancev z nepozabnim, krepkim, močnih, a usklajenih okusov in arom polnim hobotničnim ragujem. Preprosta, vendar odlična jed, ki pokaže oboje: prvovrstne sestavine in mojstrsko roko pri pripravi. V odsotnosti manjših primerkov rib (to je pravzaprav edina zamera; kilski+ komadi so – sploh zaradi odličnega in obilnega predjednega arzenala – pač res preveliki; razmislek o kakšnem filetiranju morda ne bi bil odveč?) smo finale zastavili okoli vroče žar plošče, s katere smo si dali postreči okusne in kompaktne jadranske lignje ter odmerek slastnih, frišnih, velikih škampov, pri katerih smo zaradi velikih klešč pogrešali orodje, da bi njih sladkobo lahko izcuzali do konca.

Na pot proti domu so nas (ob odlični, v kontaktu s kožicami malo dlje odležani malvaziji Zaro 2018) poslali s presunljivo puhastim biskvitom in osvežilno limoncellovo kremo in z zadovoljstvom, da bolj kot Šifrerjev pesimizem o padajočem numerusu dobrih gostiln vendarle veljajo Pavčkove besede. Gospa Sonja je to, kar je ustvarila in česar se je naučila, predala v dobre in do dediščine spoštljive roke, ki so ohranile vse, kar je bilo dobrega, obenem pa gostilno z vinsko ponudbo in z ambientalnim liftingom, izvedenim z občutkom, opremili za sodobne čase. Vse lepo in prav!