Župani bodo odstavljali ravnatelje?

»Naj ne bo dvoma, gre za največjo spremembo v organizaciji šol v zadnjih dvajsetih letih,« pravi Branimir Štrukelj, glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije in predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja. In kakšne so reformne novosti, ki so jih spisali na ministrstvu za izobraževanje? Z vidika ministrstva nikakršne, saj gre za poslanski zakon, ki so ga v zakonodajni postopek vložili koalicijski poslanci. In predlog zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) predvideva spremembo sestave svetov osnovnih in srednjih šol ter vrtcev, ki bi (lokalni) politiki omogočila politični vpliv na šole prek imenovanja ravnateljev.

Za kakšno spremembo gre, se najbolje vidi na primeru osnovnih šol. Če je do zdaj veljalo, da v svetu zavoda, ki imenuje (in razrešuje) ravnatelja, sedi pet predstavnikov delavcev (učiteljev), trije predstavniki staršev in trije predstavniki ustanovitelja (člani, ki jih imenuje posamezen občinski svet), bo razmerje po novem povsem drugačno. V svetu bi sedeli le še po trije učitelji in trije predstavniki staršev ter kar pet članov, ki jih imenuje občinski svet. Pri tem ni težko prešteti, da bi torej člani zavoda, ki so imenovani po politični liniji, na svojo stran morali pritegniti le še enega od preostalih šestih in vladajoča občinska politična združba bi imela v svetu osnovne šole večino, torej tudi večino, s katero se imenuje ali razrešuje ravnatelj ali ravnateljica.

»S povečanjem števila predstavnikov ustanovitelja na 5 članov od skupno 11 članov sveta zavoda se na široko odpirajo vrata odločilnemu vplivu politike na delovanje vrtcev in šol ter izbiro ravnateljev, kar je zdajšnja sestava uspešno omejevala,« so v odzivu na predlog zakona zapisali v Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ). »Prepričan sem, da bi po črnem scenariju čez pet let v Sloveniji imeli večinoma samo še ravnatelje s članskimi izkaznicami političnih strank. Zelo drastičen primer tega je v Makedoniji in Črni gori, kjer so vsi ravnatelji člani strank, ki so na oblasti, in ko se oblast zamenja, se zamenjajo tudi ravnatelji. Saj pri nas tako hudo ne bi bilo, a to poudarjam, da bo jasno, za kako velik premik gre,« opozarja Štrukelj.

Prozorni argumenti za spremembe

V predlogu zakona seveda ne piše, da gre za spremembe, s katerimi se želi zagotoviti vpliv politiki v šolstvu oziroma konkretno v vsaki posamezni šoli posebej. Del argumentacije je primeren ekonomskemu sistemu, v katerem živimo. »Glavni financer« si zasluži tudi »največ odločevalskih pravic«, s tem pa bi se ureditev približala »praksi javnih zavodov z drugih področij, kjer ima pretežni delež članov v svetu ustanovitelj.« »Ravnatelj šole pa ni, tako kot recimo v zdravstvu, zgolj direktor, ampak je hkrati tudi pedagoški vodja, torej ključni človek v pedagoškem procesu. Politika bi rada ravnatelja instrumentalizirala, dosegla politizacijo šol in vrtcev – in le za to v tem primeru gre,« pojasnjuje Branimir Štrukelj in dodaja, da bi krilatica ’naj ima največji financer tudi največji vpliv v šoli’, »med drugim pomenila, da bi v zasebnih osnovnih šolah, kjer je v skladu z odločitvijo ustavnega sodišča največji financer država, v svetih teh šol tudi morali sedeti predstavniki države, kar pa je v nasprotju z osnovno logiko zasebnih šol.«

Pisci zakona sicer navajajo še določene druge argumente, zakaj je predlagana sprememba potrebna, a večinoma gre za argumente, ki jih ni težko ovreči oziroma so bolj kot ne v nasprotju sami s seboj. Eden takih je, da »se sveti soočajo s težavami pri izbiri in imenovanju ravnateljev«. Štrukelj pojasnjuje, da v veliki večini ti postopki tečejo brez težav, kadar pa ne, gre večinoma prav za to, da župani oziroma občinski sveti nasprotujejo kandidatu, ki ima sicer v svetu podporo, in želijo, da bi bil imenovan ravnatelj po njihovem izboru: »Lokalna politika je že doslej imela določen vpliv v šolah, ampak je bila večinoma pri tem dokaj omejena. A že zdaj, kadar prihaja do zapletov pri imenovanju ravnateljev, gre skoraj izključno za pritiske občin.«

Zakonske spremembe, ki bi politiki odprle vrata v šole, se sprejemajo brez javne ali strokovne razprave po skrajšanem postopku.

Naslednji v vrsti nelogičnih argumentov za spremembo sestave svetov šol in vrtcev je, da mora ustanovitelj, torej v primeru osnovnih šol in vrtcev občina, v primeru srednjih šol pa država, zagotavljati, da bodo zavodi delovali »kakovostno«. Poskrbeti torej za kakovost, ki je zdaj ni. Težko si je zamisliti, kako občinski svetniki in župan bolje od pedagoških delavcev vedo, kaj je kakovostno šolstvo. Štrukelj pa na to odgovarja z besedami, da se »kvaliteta slovenskega javnega šolstva kaže skozi mednarodno najbolj relevantne meritve znanja učencev in dijakov iz raziskav PISA, TIMSS, PIRLS. In ti podatki kažejo, da sodi v evropski vrh.«

Všečni zaposlenim ali politiki?

Dodaten argument vladajočih za reformo sestave svetov v šolah, ki je v nasprotju sam s seboj, je, da »je ravnatelj, imenovan na sedanji način, prisiljen biti všečen zaposlenim, kar pomeni, da je šibek ravnatelj …« Štrukelj opozarja, da če politika misli tako, s predlaganimi spremembami tega ne bo odpravila, ampak bo ravnatelju zgolj vzela moč v razmerju do nekoga drugega. Po novem bo ravnatelj šibek, ker bo prisiljen biti všečen lokalni politiki: »Govorijo, da je sedanja ureditev slaba, nadomestiti pa jo želijo s še slabšo.«

Predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev Gregor Pečan se strinja z očitkom, da je precejšnja težava, ker morajo biti ravnatelji všečni, v sedanjem primeru predvsem zaposlenim na šoli, kar je v končni posledici »lahko slabo predvsem za učence, če mora ravnatelj učiteljem gledati skozi prste, da lahko ostaja všečen«. Po njegovem mnenju gre za spremembo, ki ne rešuje problema potrebe po všečnosti ravnateljev, le težišče se bo preneslo z zaposlenih na predstavnike občine ali države: »Še vedno bomo imeli opraviti s postopkom imenovanja ravnatelja, ki je koruptivno tvegan v obe smeri, le da bo tehtnica zdaj šla malo bolj na drugo stran, kot je bila prej. Po mojem mnenju niti ni pomembno, komu mora biti ravnatelj všečen, pač pa da dejansko mora biti nekomu všečen. Predlog zakona ne rešuje pravega problema, in sicer, da sveti zavodov ne nosijo nikakršne odgovornosti za svoje ravnanje, nosijo jo le ravnatelji. Šole bi morale biti po svojem delovanju apolitične. Če pa jih že vodijo sveti, kot jih poznamo danes, bi morali imeti dokaj strogo opredeljen način, kdo je v svet lahko imenovan, kakšne so njegove dolžnosti in odgovornosti, ki jih bi moral tudi nositi.« Pečan še dodaja, da zakonska sprememba sicer prinaša tudi dobrodošlo novost: »Po dolgih desetletjih krivic bodo imele pomočnice vzgojiteljic možnost napredovati v strokovne nazive. Položaj v tem primeru je identičen kot v primeru višjih in srednjih medicinskih sester. Opravljajo popolnoma enako delo, plača pa se razlikuje za deset plačnih razredov.«

Županski lobi

Sprememba zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ima, pričakovano, podporo lokalnih oblasti, županov.

To je logično zaradi več razlogov, med katerimi je gotovo ta, da seveda župani v veliki večini želijo imeti glavno besedo pri imenovanju ravnateljev, tako kot jo imajo pri imenovanju vodilnih v lokalnih javnih službah, zavodih in podobno. Poleg tega ima SDS skupaj z manjšimi desnimi strankami med župani zelo močno zaledje, saj vsaj relativna, če ne že absolutna večina prihaja iz njihovih vrst oziroma so bili izvoljeni z njihovo podporo.

Ravnatelji morajo biti danes všečni lastnemu kolektivu, po novem pa bi morali biti všečni županom in občinskim svetnikom.

In ti župani se včasih pritožujejo nad nekooperativnostjo ravnateljev oziroma ravnateljic. Skoraj brez izjem se to lahko zgodi, ko v večini v svetu zavoda ni predstavnikov ustanovitelja, torej občine. V primerih, ko pač ravnatelji niso odvisni od podpore politike. Branimir Štrukelj pojasnjuje, da so »v manjših občinah prostori šol dragoceni in šola lahko v veliki meri servisira potrebe občine. V manjših občinah je šola močna institucija. A da ne bo pomote, tudi v večjih mestih, recimo v Ljubljani, si župani želijo imeti večji ali prevladujoč vpliv na imenovanje ravnateljev.«

V vsakem primeru gre za pomembne sistemske spremembe v šolskem sistemu, ki bi lahko imele daljnosežne posledice – za največjo spremembo v organizaciji šol v zadnjih dveh desetletjih, kot temu pravi glavni tajnik SVIZ Branimir Štrukelj. Kljub temu se zakon sprejema brez vsakršne javne in strokovne razprave in po skrajšanem postopku. Če bo zakon sprejet, je SVIZ že napovedal zahtevo za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma, na katerem, verjame Štrukelj, bi ljudje vladi gotovo podali jasno sporočilo: »Tega si, verjamem, nihče ne želi: da bi šole postale politična bojišča.«