Slovenija, gledaš stran?

Novinarka Mojca Dumančič, snemalec Darko Humar in montažerka Lea Krmelj so glavni avtorji dokumentarca V žrelu kapitala. Da, še en dokumentarec, še en prispevek, še ena ponovitev zgodbe o najhujši slovenski ekološki katastrofi, ki traja že 100 let, pač zgodba o Salonitu Anhovo. Vsi vemo za azbest, vsi vemo za azbestozo, nekateri že vse življenje v Desklah zapirajo okna v avtu, izklopijo prezračevanje in se potem nazaj priklopijo na »javni zrak« v Kanalu – ko se peljejo v prelepo Posočje, srčiko Slovenije. Vsi vemo tudi, da je zdaj tam sežigalnica odpadkov v lasti avstrijskih in italijanskih naložbenikov, vsi vemo, da tam pokurijo danes po 16 tisoč ton nevarnih odpadkov, in to ne slovenskih, ampak pripeljanih z druge strani meje, vsi tudi vemo, da so mesece (morda leta?) prebivalci okoliških vasi pili vodo dejansko kar iz Soče, ker je »nekdo« povezal javni vodovod na industrijsko cev, ta voda pa je bila strupena. In to vodo še vedno dobivajo po ceveh. In jo prekuhavajo, ko je vreme slabo, da pač dobijo vase malo manj strupa.

Ampak nič. Vsi ti politiki, ki se vozijo v Posočje, nekateri imajo tam tudi vikende, ne storijo nič. Ljudje umirajo, družine so ves čas v strahu, kdo je naslednji, sto let onesnaževanja, ampak nihče ne reče: Dovolj je bilo, ta srednja Soška dolina je plačala preveč, sto let trpljenja, najprej azbest, zdaj sežigalnica, pa še onesnažena voda. Nič. Čisto nič. Niti vsi mediji o tem ne poročajo. Nekateri sploh ne. In politiki? Nič ne vedo o tem. Ministri? Vse je ok. Kaj pa standardi, zakaj so nižji za to sežigalnico v Sloveniji, kot pa so standardi sicer v EU? Pač. No, vsaj lokalni politiki so na strani ljudi. Ne? Tudi ne? Ne. Do volitev so. Po volitvah pa ponavadi ne več. Tako to je.

Ja, če hočete videti, kako močan je kapital v Sloveniji, pojdite z Dumančičevo, Humarjem in Krmeljevo pogledat to dolino. Pojdite z njimi na pokopališče, k družinskim zdravnikom. Ampak vzemite si čas. In dihajte. Pijte vodo. Dajte, začutite to dolino. Globoko vdihnite zrak in natočite si kozarec vode. Pojdite potem še h komu na obisk. To so res odprti ljudje. Spoznajte jih. Spoznajte njihove mrtve. Veliko jih je. Ali še bolje: pustite pri njih svoje otroke za kakšen teden. Si ne upate?

V žrelu kapitala je edini naslov, ki ga je mogoče dati temu dokumentarcu. In veste, kaj je najhuje? Če bodo avtorji čez pet let posneli še en dokumentarec, mu bodo morali dati spet isti naslov. Ta vse pove. Ker to je žrelo. Kapitala. A grozljivo je, kako nam dogajanje v tej oddaljeni dolini nikakor ne seže do srca. Sploh odkar se Ljubljančani v Posočje raje vozijo čez Gorenjsko, torej odkar je bila narejena avtocesta do Jesenic.

Prihajajo volitve. Zaprtje Salonita bi moralo biti v programih vseh političnih strank. Dejansko bi morala biti to vstopnica za volilno tekmo. Ker je to ena najgrših zgodb v tej državi. A ne gre pozabiti. Dumančičeva, Humar in Krmeljeva so lahko ta dokumentarec naredili le zato, ker politika ni imela močnega vpliva na javno televizijo. Ker to je bistvo dokumentarca: vse to, kar smo videli, je mogoče le zato, ker so zraven politiki.