»Pa ki lipha napište!«

Gostilna Breg
Breg 20, Ljubljana
Tel.: 08 205 6005
V Bregu na Bregu lahko bolj počasi jeste od torka do sobote od 12. do 23., ob nedeljah pa od 12. do 22. ure.

Ambient:
velbani prostori so prenovljeni, dobro osvetljeni, všečne so tudi vseprisotne grafično-besedne domislice in playlista

Napitki:
vina – ki jih ni malo in so smiselno izbrana in urejena – kupujejo predvsem na Primorskem, skoraj vsa točijo na kozarec; pričakovali smo kakšen pirček več

Vegetacija:
zanimivih vegetarijanskih opcij je ravno dovolj, da se tovrstni jedci ne bodo počutili prikrajšani

Dostopnost:
Breg je na robu centrske peš cone, za gibalno ovirane ni zaprek.

Fino:
mešane školjke
krapov kiev
soparjene štručke

Ne tako fino:
manjka kakšna manjša jed

Paradižniki s feto so stali 10, marinirani gof 12, bučke iz pečice 8, soparjene štručke 11, školjke in krapov kiev 18, affogato 5, caramelia pa 8 evrov.

»Preverite, ali imamo v centrali še kakšno prosto pozicijo, tale Idrc bi bil za vzet domov!« je na pločniku pred Bregom začel kadrovati vodja ogledniške odprave, ko je omenjeni natakar ob našem odhodu v klenem narečju zažgolel besede, ki so postale naslov tega članka. Da ne bo nesporazuma: mladenič se nam ni priljubil (le) zaradi šprahe, ampak ker je ves večer z občutkom odmerjal frekvenco, dolžino in vsebino svojih obiskov pri mizi ter med njimi ravno prav delil potrebne informacije in znanje. V časih, ko je težko najti kakršnegakoli resnega natakarja, je takle simpa pob za šefa prava terna, saj še kako pripomore k občemu dobremu počutju in blagodati gostov.

Ti se sicer na Breg v prvi vrsti zgrinjajo zaradi hypa, ki od vsake resne ljubljanskoscenske persone zahteva, da se da videti v ambientu prenovljenega Viteza in da v svoj instafeed vključi vsaj eno od jedi chefa Zupana, ki je s svojim matičnim Ateljejem Ljubljani prikuhal prvo Michelinovo zvezdico. Jorgovi krožniki ob Ljubljanici niso tako provokativni in edgy kot na Nazorjevi, a jim ne manjka igrivosti in duhovitosti, so tudi vrhunsko pripravljeni, predvsem pa sekajo z močnimi okusi. Mešane školjke, denimo, pripravlja z dimljenim svinjskim podbradkom, pikantno kalabrijsko klobaso ndujo, v jed pa vmeša še grah, motar in njegov pesto in jo postreže z zapečenim česnovim kruhom – kot da bi aromatski fršterker navil na 11. Tam nekje so tudi pac-manovske soparjene štručke s telečjim repom in divje zeleno luštrekovo majonezo ali pa caramelia, sladica, v kateri se eklektično prepletajo teksture, temperature in okusi karamele, čokolade, malin in – pazi! – sečuanskega popra.

Po drugi strani zna Jorg zašpilati tudi (pre)nežno: pet sort paradižnika opremi z gladko stepeno feto, potreseno z mešanico praženih oreščkov, v pečici pečene bučke prelije z misom, lešniki, rumenjakom in limetino lupino, surovega gofa pa za slovo od poletja z lubenico, kumarami, pinjolami in gvercami vloži v nekakšen ceviche. In potem se funkijaško zajebantsko prikloni še klasični visoki kuhariji in krapa, to sramotno zapostavljeno in zanemarjeno ribo, postavi na piedestal v obliki perfektno zahrustanega ocvrtega polenca, iz katerega se ob prvem rezu po masleno maslenem pireju in masleni ribji omaki razlije še malo topljenega peteršiljevega masla. Izjemno!

Ob še eni zaključni klasiki – affogato je tu nadgrajen s sladoledom iz tonke, kavnim likerjem in lešnikovim nugatom – je tako ostala le še ena dilema: ali ob naslednjem obisku spet naročiti krapa ali pač še oni znameniti ocvrti svinjski tomahavkec, hobotnico na žaru, osso bucco, jezik ali katero od pašt in rižot?

Sladke skrbi so to, Breg je namreč res fajn plac, primeren za dolga in obilna medgeneracijska druženja in nič manj za prijateljske pametovalske debate ali za partnersko delitev naročenega. In tega nisem napisal zato, ker me je prosil Idrc, ampak ker res mislim tako.