Odgovornost ministra Koritnika

Opozorila o nepravilnostih pri izplačilih koronskih dodatkov v javnost prihajajo od prvega meseca epidemije. A te v zadnjih dveh letih niso povzročile le velikih krivic med zaposlenimi v javnem sektorju, s tem ko so najvišje dodatke dobivali najbolje plačani namesto najbolj obremenjeni, ampak tudi javnofinančni problem. Za stanje je odgovoren sicer prijazni in vljudni minister Boštjan Koritnik (SMC), ki vodi resor, pristojen za sistemsko urejanje plačnega sistema v javnem sektorju. Zganil se je šele nedavno.

»Dobivam dopise od medicinskih sester, ki so opozarjale na, recimo, zdravnika družinske medicine, ki je sicer hodil v službo, a se vsakič zaklenil v ordinacijo, na spletu pa zapisal, da ima ambulantne ure, čeprav jih dejansko ni imel. Zdaj pa da pričakuje dodatek, čeprav praktično ni delal in je hodil v službo samo zaradi tega.« Tako je minister Koritnik že junija lani v intervjuju za Dnevnik sam prostodušno razkrival neurejenost izplačil dodatkov in na novinarkino vprašanje o nadzoru odgovoril, da bodo »zaposleni prvi, ki bodo bdeli nad takimi anomalijami«. Na novinarkino opombo, ali misli resno, je odgovoril z »da«.

In leto kasneje? Pri plači za junij letos (epidemija je bila razglašena do 15. junija) je vsaj enega od dodatkov, povezanih z epidemijo, prejelo skupaj 114.552 zaposlenih v javnem sektorju, kar je približno 61 odstotkov vseh zaposlenih javnih uslužbencev in funkcionarjev. Dodatki za junij so znašali od enega evra do 5720 evrov, so potrdili na ministrstvu za javno upravo in razkrili podrobnejšo porazdelitev: za junij je vsaj en koronski dodatek denimo prejelo 65 odstotkov vseh zaposlenih v javnih zavodih in izvajalcih javnih služb s področja zdravstva, a hkrati recimo kar 76 odstotkov vseh. Tako nesorazmerni dodatki so sicer izrazito slovenski »izum«.

Opozorila o nepravilnostih so stalnica obeh let epidemije; od zamud pri izplačilih dodatkov, popolne arbitrarnosti pri njihovem dodeljevanju, velikih razlikah v izplačilih med istimi proračunskimi porabniki, nepreglednosti koronskih dodatkov (na epidemijo je bilo vezanih vsaj osem, po nekaterih uradnih virih pa kar dvanajst različnih dodatkov) do nepravične višine. Višina dodatkov ni (bila) vezana na dejansko izpostavljenost tveganim razmeram, ampak na odstotek plače, zato so najvišji dodatki pripadli najbolje plačanim in ne najbolj obremenjenim. Zgovoren primer je konec aprila letos na nujni seji komisije državnega zbora za nadzor javnih financ, namenjeni ravno dodatkom, navedla predlagateljica seje poslanka Alenke Bratušek (SAB): »Zdravnica v UKC Ljubljana je v mesecu decembru 2020 dobila 8105,86 evra dodatkov. Zaposleni na ministrstvu za obrambo v kabinetu ministra Tonina je decembra 2020 dobil 1528 evrov dodatka. Zaposleni v DSO (op. domu starejših občanov) je decembra 2020 dobil 205,66 evra dodatka za cel mesec dela neposredno z bolniki.«

Skupaj je bilo za dodatke namenjena skoraj milijarda evrov, pri čemer so se ti delili arbitrarno, nesorazmerno, brez resnih meril.

Te anomalije niso povzočile le nedopustnih nepravičnosti med zaposlenimi v javnem sektorju. Stopnjevala se je tudi masa izplačil in povzročila visoko javnofinančno breme ter odstopanje od proračunskih načrtov. Od marca do konca decembra lani je za koronske dodatke šlo skupaj 204 milijone evrov, zgolj v prvih osmih mesecih letos pa že 698 milijonov evrov. Da te številke nesporno kažejo »sistemske pomanjkljivosti« pri urejanju področja dodatkov v okviru protikoronske PKP-zakonodaje, je nedavno opozoril Fiskalni svet, neodvisni nadzornik javnofinančnih gibanj. Sistemske pomanjkljivosti se po oceni sveta najočitneje izražajo v dejstvu, da so dodatki naraščali »izrazito neskladno s potekom epidemije«. Dodatki v prvih osmih mesecih letos pomenijo celo najvišje z epidemijo covid-19 povezane odhodke in so sokrivi za visok proračunski primanjkljaj konec avgusta, ki je znašal kar 2,4 milijarde evrov. Fiskalni svet neposredno opozarja, da se z dodatki rešujejo sistemske težave v delih javnega sektorja, izpostavlja vojsko, policijo in medicinske sestre. Povedano enostavno: namesto z iskanjem in sprejetjem trajnih plačnih rešitev se s koronskimi dodatki kupuje socialni mir, zato sta status quo in ohranitev čim ohlapnejše ureditve dodatkov čim dlje med vitalnimi interesi trenutne vlade.

Se zato ministru Koritniku, čigar resor je odgovoren za sistem plač v javnem sektorju in za sistemske anomalije z dodatki, ne mudi? Gre za »kupovanje javnih uslužbencev«? Kako nezainteresirano je ministrstvo za ureditev dodatkov, kaže denimo podatek, da je ministrstvo pogajalski skupini vlade in sindikatov šele na zadnji predpočitniški seji sredi junija letos predalo prvo analizo dodatkov, ki pa zajema le izplačila v prvem valu epidemije, torej med 12. marcem in 31. majem lani. Pozivi sindikatov, institucij javnega sektorja in ne nazadnje tudi državnega zbora so pri ministru v zadnjih dveh letih naleteli na gluha ušesa in na prelaganje odgovornosti na delodajalce v javnem sektorju. Komisija za nadzor javnih financ je vlado denimo v začetku maja letos pozvala, naj izplačevanje dodatkov uredi »sistemsko in na pravičen način«.

A Koritnikovo ministrstvo se je zganilo šele nedavno. V začetku septembra je vladi predlagalo Izhodišča za pogajanja z reprezentativnimi sindikati javnega sektorja o drugačni ureditvi dodatka za nevarnost v času razglašene epidemije. Predlog predvideva, da se sedanji dodatek, izražen v odstotku urne postavke osnovne plače (65 %), nadomesti z dodatki v nominalnih zneskih. Najbolj izpostavljeni, torej tisti v neposrednem stiku z okuženimi v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva, bi po novem prejeli največ 400 evrov bruto, zaposleni v srednji izpostavljenosti do 200 evrov in najmanj izpostavljeni do 100 evrov bruto. »S tem bi vsi, ki delajo v času razglašene epidemije pod enakimi pogoji glede nevarnosti, za izpolnjeno polno mesečno delovno obveznost prejeli isti pavšalni bruto znesek dodatka,« leto in pol po izbruhu epidemije ugotavlja ministrstvo za javno upravo.

Predlog je vlada podprla v začetku septembra, kljub pozivom sindikatov pa se doslej s sindikati ni začel pogajati nihče in tudi datum začetka pogajanj ni znan. Prioritete so torej očitno drugje. Minister Koritnik je septembra denimo brez težav našel čas za dvodnevni obisk digitalnega vrha v Talinu, bil govorec na 2. konferenci za digitalizacijo in blockchain v Arboretumu Volčji Potok, udeležil pa se je tudi vseh regijskih (beri: predvolilnih) romanj, ki jih je vlada v septembru močno pospešila. Očitno je, da ministra, univerizitetno diplomiranega pravnika, bolj kot javne plače, za katere je odgovoren, zanimajo digitalne teme – ne nazadnje ima v uradnem življenjepisu zapisano, da je »sodeloval s tremi kripto podjetji«. A za slednje so nedavno izumili novo ministrsko mesto za koalicijsko partnerico NSi.

Namesto pogajanj se minister Koritnik udeležuje vladnih predvolilnih turnej po državi – z županom Litije Francijem Rokavcem (SLS) sta na primer podpisala dogovor o prilagoditvi dostopa v stavbo občine.

V sindikatih, katerih zaposleni so v epidemiji odigrali ključno vlogo, predloga Koritnikovega ministrstva ne podpirajo. Za njegovo vsebino so izvedeli iz medijev, saj se ministrstvo z njimi ni predhodno posvetovalo. »Izhodišča vlade so naletela med našimi člani na veliko zgražanje in nepripravljenost delati za takšen dodatek, pod takšnimi pogoji dela,« pravijo v Sindikatu delavcev v zdravstveni negi Slovenije. In dodajajo: »Dodatek, izražen nominalno, bi moral biti vsaj enkrat višji, pri čemer bomo na pogajanjih – če do njih pride – tudi vztrajali.« Po mnenju sindikalne konfederacije Pergam bi bilo treba drugače opredeliti samo višino dodatka in tudi osnovo, od katere se obračunava, zmanjšati pa bi bilo treba tudi možnosti arbitrarnega odločanja delodajalca pri razvrščanju delovnih mest v različne stopnje ogroženosti, ki jo trenutni predlog dopušča. V Sindikatu zdravstva in socialnega varstva Slovenije pritrjujejo, da bi višina dodatka morala biti višja, drugače bi morale biti določene tudi skupine ogroženosti. V sindikatu opozarjajo na nujno zajezitev odhodov kadra v druge dejavnosti in svarijo pred vnovičnimi zapleti z (ne)izplačilom dodatkov za delo v tveganih razmerah. Kljub ponovno povečanemu pritisku na javne zdravstvene in socialnovarstvene zavode, ki jih je ministrstvo za zdravstvo sredi septembra tudi z odredbo razglasilo za ogrožena območja, so namreč izplačila omenjenih dodatkov vezana na razglasitev epidemije, ki pa je od 15. junija formalno ni več.

Junija letos je revizijo pravilnosti izplačevanja koronskih dodatkov od marca 2020 do konca junija letos začelo tudi računsko sodišče.