Krivci imajo imena

Prejšnjo sredo je zaradi domnevnega zapleta po cepljenju proti koronavirusni bolezni umrla 20-letna slovenska državljanka. To je že druga državljanka Slovenije, ki je bila cepljena s cepivom družbe Janssen in je umrla zaradi neželenih učinkov. Razlog je v redkem neželenem učinku nastajanja krvnih strdkov, ki se pojavijo pri tem in drugih vektorskih cepivih. A vsaj v zadnjem primeru gre za izgubo človeškega življenja, ki bi se ji lahko izognili, že če bi država, vlada ravnala kot dober gospodar. Toda vlada je storila ravno nasprotno, pravzaprav je smrt mlade ženske dejansko in dokazljivo posledica vladnih odločitev, med vladnim ravnanjem in to izgubo življenja obstaja vzročna zveza. O politični odgovornosti nima smisla izgubljati besed, saj je odvisna od volje oblasti same. Vendar je treba spregovoriti o tem, kakšna je odškodninska odgovornost države ter tudi odškodninska in predvsem kazenska odgovornost njenih predstavnikov, torej ministrov.

Takoj po zapletu, ki se je končal s smrtjo, je vladna posvetovalna skupina za cepljenje, ki jo vodi dr. Bojana Beović, sporočila, da je cepljenje s cepivom družbe Janssen začasno ustavljeno. Dotlej je (tudi) to cepivo veljalo za varno in tveganja za sprejemljiva, saj koristi prevladajo nad njimi. Kaj se je torej spremenilo? Je bilo to eno izgubljeno življenje? Ne, tudi takšne posledice so bile vštete v tveganja, povezana s cepivom, že prej. Še posebej to velja za nekatere skupine ljudi, še zlasti pa za mlajše ženske. Zato je nemalo evropskih držav cepljenje s tem cepivom omejilo zgolj na starejše od 50 ali 60 let. Recimo Nemčija, Francija, Italija, Belgija, Portugalska … Danska ga je že spomladi povsem umaknila iz rabe. Tega vse te države oziroma njihove oblasti niso storile na lastno pest, ampak na podlagi strokovnih priporočil. V ZDA to cepivo recimo njihov ustreznik našemu Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje (NIJZ) že dlje odsvetuje za ženske v rodni dobi.

Razlogi za strokovno odsvetovanje tega cepiva za določene skupine ljudi so dvoji. Na prvem mestu so gotovo zapleti po cepljenju, ki se lahko končajo tudi s smrtjo. Poleg tega so vektorska cepiva, še posebej to velja za cepivo družbe Janssen, občutno manj učinkovita v boju z različico delta novega koronavirusa, ki v Evropi povzroči že več kot 99 odstotkov okužb. Slovenska posvetovalna skupina, ki jo sestavljajo strokovnjaki za cepljenje, a je pod sedanjo avtoritarno vlado v bistvu bolj politično-strokovno kot pa izključno strokovno telo, omejitev za to cepivo ni predlagala. Vendarle pa je že 6. julija napisala takole: »Zaradi zadostnih zalog mRNA cepiv, ki so nekoliko bolj učinkovita, je ocena razmerja med koristmi in tveganji za uporabo cepiva Vaxzevria [ki ga v javnosti poimenujemo po proizvajalcu, družbi Janssen, op. p.] spremenjena, zato člani PSC menijo, da je smiselno v trenutni situaciji prednostno uporabljati mRNA cepiva.« Ne glede na to, da cepivo družbe Janssen ni izrecno omenjeno, je posvetovalna skupina izrecno predlagala, da se, ker je na voljo dovolj cepiva, prednostno uporabljata cepivi družb Pfizer in Moderna. Takoj po sprejetju odloka, torej sredi septembra, so se po pisanju časnika Dnevnik na vlado obrnili tudi v Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, prvem državnem organu, pristojnem za javno zdravje, ki pa se mu je vlada že na začetku epidemije odrekla in ga v bistvu nadomestila s svojo posvetovalno skupino: »Ministrstvo za zdravje smo opozorili, da ima epidemiološka služba težave zaradi omenjenega odloka, saj je ta v neskladju s strokovnimi spoznanji, ki kažejo, da zaščita po cepljenju ni vzpostavljena takoj po cepljenju.«

Smrt zaradi cepljenja je bila posledica vladne malomarnosti, ker vlada ni upoštevala stroke in ker ni storila vsega, kar je v njeni moči, da se to ne bi zgodilo.

Kaj pa je storila vlada? Najprej nič, potem pa prav nasprotno od predloga posvetovalne skupine. »Oblast je naredila dve nepredstavljivi dejanji. Najprej, da je cepivo Janssen, ki se daje v enem samem odmerku, že na dan odmerka s svojo odredbo razglasila za zadostnega in dala t. i. digitalno potrdilo o cepljenju, kar pomeni, da so vsi cepljeni lahko še isti dan odšli v gledališče, na zabave, čez mejo v sosednjo državo. Naj omenim, da začne cepivo Janssen učinkovati šele 14 dni po cepljenju in zato sosednja Hrvaška predvideva 14 dni za prestop meje, Avstrija celo tri tedne in vse ostale evropske države dva tedna. Država je s tem, da je ponudila to mamljivo izbiro, ponudila cepivo, za katero vemo, da je manj varno. Država je izdala uradno potrdilo, kar pomeni neke vrste lažno zdravniško potrdilo o varnosti, ljudje so se počutili varne, hodili naokrog. Seveda je to tudi mednarodni škandal,« je v oddaji Politično na TV Slovenija dejal profesor medicine in nekdanji minister za zdravje dr. Dušan Keber.

O čem govori Keber? Vlada je 11. septembra sklenila, da bo skoraj povsod in za vse (razen za najmlajše) nujno izpolnjevanje pogoja PCT, torej prebolevnosti, cepljenja ali testiranja, in to že čez štiri dni, točneje 15. septembra. V istem odloku je tudi določila, da se dokazilo o cepljenju s cepivom družbe Janssen pridobi z dnem cepljenja, čeprav, kot opozarja tudi Keber, je zaščita pri tem cepivu vzpostavljena šele 14 dni po prejetju edinega odmerka. Glede na to, da je vlada za druga cepiva skladno s strokovnimi dejstvi pridobitev potrdila o cepljenju določila z dnem drugega odmerka, torej najprej v treh tednih, je dejansko kot prednostno izbiro ponudila prav cepivo družbe Janssen, ki ga je celo njena posvetovalna skupina za cepljenje že mesece pred tem odsvetovala, dokler je cepiv mRNA dovolj.

Zaradi tega se je povpraševanje po cepivu družbe Janssen povečalo in z njim je bilo doslej v starostni skupini od 18 in 50 let v Sloveniji cepljenih 80 tisoč ljudi. Torej ljudi, za katere so številne druge evropske države cepljenje s tem cepivom že pred časom odsvetovale. Med njimi se je s tem cepivom po sprejetju omenjenega odloka cepila tudi 20-letnica, ki je potem zaradi zapleta umrla. Če bi vlada ravnala drugače, te nesrečne izgube življenja zelo verjetno ne bi bilo. Če bi namreč ta mlada ženska živela v Nemčiji, Franciji, Italiji ali kateri od drugih držav, ki so se cepivu družbe Janssen v bistvu odrekle, bi bila cepljena z drugim cepivom.

Vlada je spodbujala cepljenje prav s cepivom, ki bi ga morali uporabljati kot zadnjo možnost.

Obstaja torej neposredna povezava med ravnanjem vlade in to smrtjo? Obstaja vzročna zveza med tema dogodkoma? Seveda. Zagotovo ni mogoče trditi, da si je vlada, torej premier, ministrice in ministri, želela izgube življenja. A za pravno utemeljeno odgovornost, odškodninsko in celo kazensko, namera niti ni vedno potrebna. Smrt je bila posledica vladne malomarnosti, ker vlada ni ravnala kot dober gospodar, ker ni upoštevala stroke, ne nazadnje tudi zato, ker ni storila vsega, kar je v njeni moči, da se kaj takega ne bi zgodilo. Je šlo za povzročitev smrti iz malomarnosti po 118. členu kazenskega zakonika? In kdo je zanjo odgovoren? Če bi tako ravnal posameznik, recimo zdravnik, bi se gotovo nemudoma znašel v kazenskem postopku (ne le v delovnopravnih, strokovnih in odškodninskih postopkih). Zakaj se potem ministrice in ministri ter premier ne bi? Kaj jih pri tako resni posledici, kot je smrt, odvezuje odgovornosti, ki jo imajo vsi drugi državljanke in državljani?

Pri tem pa ni ogrožala zgolj življenja posameznic in posameznikov, pač pa tudi javno zdravje kot tako. Vemo, da je cepljeni po prvem odmerku cepiva mRNA že do neke ravni zaščiten, pri cepivu družbe Janssen pa se to zgodi šele štirinajst dni po cepljenju. In cepljeni so, kot opozarja Keber, v tem času imeli lažno zdravniško potrdilo, da so deležni učinkov cepljenja, čeprav to ni bilo res in so bili zaradi tega nevarni za javno zdravje, saj dejansko niso izpolnjevali pogoja PCT. Je šlo za povzročitev splošne nevarnosti po 314. členu kazenskega zakonika? Tam med drugim piše, da kdor »s kakšnim splošno nevarnim dejanjem ali sredstvom ali opustitvijo dejanja, ki bi ga moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja, povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do petih let«.

Navsezadnje, to odločitev je vlada sprejela sama, posvetovalna skupina tega ni predlagala in se s tem celo ni strinjala. A to niti članov posvetovalne skupine ne odvezuje odgovornosti. To bi se zgodilo le, če bi se, kot v javnem pismu opozarjajo Keber in sopodpisniki, »posvetovalna skupina od odloka javno ogradila in ljudem pojasnila njegovo nestrokovno in zavajajočo vsebino«. To pa se ni zgodilo. Razlog je sicer znan: v posvetovalni skupini sedijo predvsem ljudje, ki so tudi sicer povezani z vladajočimi političnimi strankami. Že večkrat se je pokazalo, da so pripravljeni vsaj javno minimizirati svoje morebitne strokovne pomisleke, da ne bi politično škodovali vladi.

Poleg tega je vlada že na začetku cepljenja zavrnila možnost, da bi celo za resne neželene učinke, med katere sodi tudi smrt, žrtvam izplačevala odškodnino, češ da je cepljenje prostovoljno, odškodnina pa žrtvam pripada pod določenimi pogoji le, če gre za obvezno cepljenje. V Sloveniji, kot malodane povsod po svetu, je cepljenje proti covid-19 formalno prostovoljno. A v praksi, dejansko, je povsod (tako je seveda tudi pri nas), kjer sicer prostovoljno cepljenje očitno in močno vpliva na vsakodnevno življenje necepljenih, saj zanje prinaša številne omejitve človekovih pravic, ki jih cepljeni niso deležni, po smislu to cepljenje že danes obvezno.

Nekatere druge države, recimo sosednja Italija, so v takšnih razmerah pokazale več osnovnega razumevanja in dostojanstva. Tam je ustavno sodišče že januarja letos odločilo, da morajo biti vsi, ki bodo po cepljenju zoper covid-19 občutili neželene učinke, upravičeni do denarne odškodnine, in to ne glede na to, ali gre za osebe, za katere bi bilo cepljenje morda obvezno, ali za osebe, ki so se za cepljenje odločile prostovoljno.

POVEZANI ČLANKI:

• Neustavni pogoj PC?