Družba nove normalnosti

Kaj je počel premier Janša tiste dni, ko so protestniki žalili, psovali, pljuvali in napadali medije in novinarje? Točno, poobjavljal je tvite, ki so žalili, psovali, pljuvali in napadali medije in novinarje. Organiziran kriminal na RTV Slovenija! RTV Slovenija reklamira vse, kar je proti slovenski vladi! Televizije so zamolčale, da je Janšo sprejel britanski premier Boris Johnson! RTV Slovenija protestnikom noče dati 5 minut! RTV Slovenija reperja Zlatka tihotapi v svojem kombiju! Direktor STA je pokvarjen in omejen levičarski plačanec! STA prireja dokumentacijo! STA je le orodje slovenske levice za ustvarjanje njihove resnice! Slovenski medijski prostor je v svojih političnih in ideoloških preferencah izrazito enostranski! Tisti, ki prišepetujejo novinarjem, imajo člansko izkaznico Levice! Za nizko precepljenost so krivi novinarji in mediji! Protestnike spreminjajo v nacionalne junake! Z njimi delajo z roko v roki! MMC cenzurira in blokira pluralnost vsebin! Mediji se norčujejo iz ljudi! Izgubili so kompas! O protestih poročajo v prvi osebi množine! Zastavljajo glupa vprašanja! Ovce! V vlado ni zaupanja, ker ni zaupanja v medije! Mediji so vsi po vrsti le prodane marionete! Janša je poobjavil tudi tvit nekoga, ki si je zaželel, da bi slovenski »glavni mediji« – RTV, STA, Pop TV, Kanal A, Planet, Delo, Dnevnik, Mladina itd. – kar mrknili. »A so se res sposobni tako žrtvovati za naše dobro?«

Rekli boste: vse to potrjuje, da protestniki počnejo le to, kar počne Janša, ki že ves čas demonizira, šikanira, napada in prezira medije in novinarje. Vsekakor, toda v resnici je huje: Janša je hotel prikimati protestnikom. Prav imate – mediji so zlo! Mediji so pošasti! Mediji so krivi za vse vaše probleme, ne pa vlada! Protestnike je hotel še dodatno podžgati proti medijem. Še dodatno naščuvati. Novinarje je nastavil množici. Protestno množico je tako rekoč pozval k obračunu z mediji! Kot bi hotel reči: če že padam, zakaj ne bi padli skupaj! Če že tonem, zakaj ne bi potunkal tudi drugih! Janša spominja na filmskega bad guya, ki skuša na koncu, ko že strmoglavlja v zanesljivo in neizbežno smrt (celo minister Hojs pravi, da se v stranki veliko pogovarjajo o predčasnih volitvah), s sabo potegniti tudi druge – kogarkoli.

Koga Janša demonizira, šikanira, napada in prezira s takšno vnemo kot medije in novinarje? Pravosodje. In kaj je Janša še počel v času protestov? Točno – objavil je tvit, s katerim je užalil, napadel in demoniziral ustavno sodišče, ki je zadržalo pogoj PC. »Za vsakega, ki bo v Sloveniji v prihodnje za posledicami okužbe s covidom 19 zbolel ali umrl – zaradi nadaljnjega širjenja virusa, ki je v glavnem posledica prenizke precepljenosti prebivalstva – nosi soodgovornost večina na Ustavnem sodišču, ki bolj varuje lik JB Tita kot zdravje Slovencev.« In poobjavljal je tvite, ki so napadali ustavno sodišče. Recimo: »Od jutri naprej lahko za vsako nadaljnjo žrtev prižgemo dve svečki pred vhodom Ustavnega sodišča.« Ali pa: »Najhuje pa je, da je sedem ustavnih sodnikov soodgovornih za širitev virusa.«

Zoran Stevanović, organizator sredinih protestnih shodov, počne to, kar bi počel Janša, če bi bil v opoziciji. Stevanović je njegov simptom. Njegova Resni.ca.

Ljudje množično protestirajo zaradi slabega vodenja boja proti epidemiji. In kdo je kriv za okužbe, epidemijo in slabo vodenje boja proti epidemiji? Vlada? Ne – ustavno sodišče! Ali pričakuje, da bodo začeli protestniki harasirati ustavno sodišče, da ga bodo torej obkolili – kot nekoč Janševi vztrajniki? Vprašanje je le, zakaj Janši že nekdo – morda Hojs, veliki nasprotnik vseh totalitarizmov – ne pove, da je obtoževanje različnih skupin, da razširjajo virus, hudo sporno in zelo nevarno. Mar niso nacisti Judov obtoževali, da razširjajo spolne bolezni, tifus in tuberkulozo? In mar niso rasisti temnopoltih obtoževali, da razširjajo bakterije in viruse? Lahko smo videli, kako hitro tej toksični logiki obtoževanja sledi delitev državljanov na ljudi in neljudi (ali podljudi, če hočete).

Dodatna ironija je kakopak v tem, da tako kot Janša govorijo petletni otroci: nisem jaz kriv, nič nisem naredil, drugi so krivi! Sploh pa: ali poznate še katerega premiera, ki bi v tako pregreti situaciji ljudi hujskal in ščuval? A kam to pelje, veste: če že padam, naj pade tudi ustavno sodišče! Nič, Janša, ki strmoglavlja v zanesljivo in neizbežno smrt, skuša v zadnjem trenutku s sabo potegniti še druge, pač tiste, ki so najbolj pri roki – ustavno sodišče in medije. Nič junaškega ni v tem. Še manj karizmatičnega.

Mama, glej, na vrhu sveta sem!

Toda Janša je bil očitno prepričan, da počne nekaj junaškega, celo superjunaškega in karizmatičnega, ko je splezal na sloviti trboveljski dimnik. »V počastitev spomina na knapovsko tradicijo Trbovelj in Zasavja smo se ob tokratnem obisku vlade v regiji povzpeli na najvišji dimnik v Evropi,« je tvitnil. In dodal: »Tudi rahel dež nas ni ustavil.«

Ko ste videli Janšo na najvišjem dimniku, ste si rekli: oh, populisti vedno pretiravajo! Vedno tako radi uporabljajo hiperbole! Obenem pa ste se tudi vprašali: zakaj je Janša na najvišji dimnik v Evropi ekshibicionistično splezal v času, ko so slovenske ulice polne bučnih, jeznih, ogorčenih, razkačenih protestnikov? Kaj je to – Janša ima talent? Je bil to le simptom – je tja gor splezal zato, ker je upal, da tam ne bo srečal protestnikov? V resnici bi se morali kakopak vprašati: kateri premier pa je še tako obscen, da bi v času, ko bi bile ulice polne bučnih, jeznih, ogorčenih, razkačenih protestnikov, ekshibicionistično plezal na rekordno visok dimnik? Mar ne bi tega razumeli kot posmehovanje protestnikom? Kot norčevanje iz ljudstva?

To, da si dostojanstven in miroljuben, vljuden in prijazen, ti ne pomaga – ni palačinke brez razbitega jajca.

Tako se je iz ljudstva norčeval Janšev idol – Donald Trump. Ko se je okužil s covidom, se je že po nekaj dneh vrnil, si snel masko, se povzpel na balkon Bele hiše in potem nepremično poziral – kot kip. Reči je hotel: glejte, zmagal sem, nič mi ne pride do živega, neuničljiv sem! Imun! Mar ni nekaj takega sporočal tudi Janša: glejte, kaj si upam, kako sem močan, kako sem pogumen! Ničesar in nikogar se ne bojim! Nič me ne more ustaviti – niti rahel dež! Imun sem! Imun!! Ne preseneča, da je Janšev portal Nova24TV takoj vzkliknil: »Za tak podvig je potrebno obilo poguma!« In obenem takoj opozoril, »da si Tanja Fajon česa takega ne bi upala, še manj napadalna Tea Jarc«.

Ne, to ni za ženske. To je le za prave moške. In Janša je natanko to: pravi moški! Superman. Tough guy, oborožen s fizično silo, agresivnostjo, vodnimi topovi in solzivcem. Ko jih je treba uporabiti, ne pomišlja. Človek, ki ruši meje! Junak, ki se ne meni za družbene norme! Človek brez filtrov! Nacionalni junak, ki bo rešil krizo in naredil Slovenijo veliko! Necenzuriran! In debirokratiziran!

Ja, šlo je za agit-propovsko demonstracijo Janševega superjunaštva. Sporočilo te instalacije, ki je Janšo predstavila kot celostno umetnino, se je glasilo: mar ni možat? In suveren? In neustrašen? In neuničljiv? In izjemen? In superioren? Plezanje na ta dimnik je prepovedano, toda Janša, slavilec ljudstva, sovražnik elit in privilegijev, ki so ga nedavno »zasačili« na jahti z dobavitelji zdravstvene opreme ( ja, na tak način je elite in privilegije sovražil magnatski Trump), je hotel s tem očitno še enkrat – tokrat v vzvišenem poetičnem jeziku slovenskega alpinizma – potrditi, da je nad zakonom, vladavino prava, demokracijo, eksperti, dejstvi in politično korektnostjo, da ima najboljši pregled nad Slovenijo in da mu nihče nič ne more. Kar je tipični Janšev silogizem: ker si upa splezati na najvišji dimnik v Evropi, lahko sedi na jahti z Dimnikom. Od Dimnika na dimnik – ne more iz svoje kože. Svoje simptome ljubi kot samega sebe.

Toda v resnici je tam zgoraj izgledal kot groteskna verzija kriznega menedžerja, ljubitelja kriz, ki mu je kriza eksplodirala v obraz, in obenem kot karikatura tega, kar je – v zvezi z republikanskimi žalitvami Baracka Obame – rekla Michelle Obama: »When they go low, we go high.« Pokojni France Bučar bi verjetno rekel, da Janša gunca afne. Gunca pa jih zato, ker so mu stvari ušle iz rok – in ker je povsem očitno izgubil kontrolo nad naracijo. Še huje: ni več narator. Ni več ta, ki narekuje ritem – in zgodbo. Ves čas se le še brani. Ljudstvo ga noče ubogati. Noče se mu podrediti, še manj pokoriti. Zato tako panično išče krivce. Zato spodkopava legitimnost vseh ostalih (opozicije, protestnikov, kritikov, stroke ipd.). Zato je tako žaljiv, prostaški in obscen. Zato Slovence tako brutalno deli – na cepljene in necepljene. Zato podžiga predsodke, jezo, resentiment, frustracije, nezaupanje in strahove. Zato nenehno osvobaja domovino. Zato si izmišlja nostalgijo po fiktivni preteklosti in fiktivne nacionalne identitete. Zato hoče Slovenijo voditi tako, kot da je SDS. Zato je s takšnim veseljem poobjavil tvit, v katerem je Hojs, ki si sicer očitno domišlja, da lahko policija prepreči padec vlade, poudaril, da »nas na ulicah terorizirajo tisti, ki se ne počutijo kot naši državljani«. In zato s takšnim pompom pleza na najvišje dimnike – da bi ga sploh še videli. Kdo ve, morda je hotel biti le sarkastičen. Kaj pa lahko izgubi?

Janša, ki od ljudi terja vdajo, ima hud problem: Slovenija se je spremenila in premaknila, sam pa je obtičal v Jugoslaviji. Še vedno se bori proti Udbi, komunistom, Titu, totalitarizmu. Še vedno skuša izboriti stare bitke. Spleza lahko na najvišji evropski dimnik, ne more pa splezati iz Jugoslavije. Še vedno je tam – ujet. Poravnati hoče stare račune, pokazati, da ima prav on, ne pa Kučan. Ali Tito. Slovenija zanj še vedno ni prava – še vedno ni osvobojena. Še vedno ni odrešena. Ta Slovenija je še vedno Jugoslavija. Zato je prihodnost odpovedal. Kaj nam bo? Vsa naša prihodnost je itak že za nami – nekje v Noriškem kraljestvu.

Pokojni France Bučar bi verjetno rekel, da Janša gunca afne. Gunca pa jih zato, ker so mu stvari ušle iz rok – in ker je povsem očitno izgubil kontrolo nad naracijo.

Janša se je zaplezal. S provociranjem, žalitvami, norčevanjem, sramotenjem, obsceno retoriko in polariziranjem ustvarja vse večji kaos, toda vse bolj se zdi, da tega niti ne počne spontano in naključno, ampak da hoče s tem ljudem politiko ponovno zagabiti in zagnusiti. Ali bolje rečeno: ljudi hoče ponovno odvrniti od politike – in seveda od volitev. Nižja ko bo volilna udeležba, tem bolje zanj. Pred leti se je slogan SDS glasil: Več ko nas bo, prej bomo na cilju! Zdaj se glasi: Manj ko bo volivcev, prej bomo na cilju!

Če ljudi zasuješ s solzivcem, se bodo vrnili s plinskimi maskami!

Janša je s svojim početjem »ustvaril« že dve protestni gibanji, dve protestni množici – sredino in petkovo. Pravijo, da se ne prekrivata, toda sredina protestna množica izgleda kot hrbtna stran petkove protestne množice – ali pa že kar kot njeno nadaljevanje. Obe sta protivladno usmerjeni in obe terjata, da Janševa vlada odstopi. To vemo. Kaj je značilno za petkovo protestno množico? To, da se sklicuje na svojo dostojanstvenost, miroljubnost in nenasilnost. Sredina protestna množica pa je precej bolj agresivna in militantna – tu je ogorčenje večje. Ta protestna množica je že ponotranjila izkušnje petkovih protestov, ali natančneje: sredina protestna množica vidi, da se zaradi petkovih protestov ni nič premaknilo – nič se ni spremenilo, vse je po starem, Janša še naprej počne, kar hoče, vlada ni padla. Pa se je odvrtelo že 76 protestnih petkov. To, da si dostojanstven in miroljuben, vljuden in prijazen, ti ne pomaga – ni palačinke brez razbitega jajca. Ti protestniki, ki so pogruntali, da jih povezuje dovolj močna »stvar«, imajo dovolj nemoči. Dovolj imajo tega, da jih ne jemljejo resno. In dovolj imajo tega, da drugi bogatijo in se dekadentno družijo na jahtah, medtem ko njih ustavljajo, zatirajo in omejujejo.

Njihov protest izgleda tako, kot da so prebrali knjigo Kako razstreliti naftovod, v kateri švedski ekolog Andreas Malm ugotavlja, da aktivistično gibanje, ki se bori proti podnebnim spremembam, ni doseglo ničesar, ker ves čas protestira prijazno in vljudno, dostojanstveno in nenasilno. Brez eskalacije ne bo prišlo nikamor. Nihče ga ne bo jemal resno. Svet bo ostal ujetnik fosilnih goriv. Če aktivisti res verjamejo v to, kar govorijo, če torej res verjamejo, da fosilna goriva in podnebne spremembe ubijajo planet, potem bodo proteste radikalizirali. Nekaj takega so si očitno rekli sredini protestniki: če res verjamemo, da se Janševa vlada že leto in pol norčuje iz nas, in če tega res nočemo več trpeti, potem moramo protest radikalizirati, saj so petkovi protestniki pokazali, da v Janševem kraljestvu z vljudnostjo in miroljubnostjo ne prideš nikamor! Le posmehujejo se ti. Le psujejo te. Le ponižujejo te. Le očitajo ti, da razširjaš virus.

Janša ni več ta, ki narekuje ritem – in zgodbo. Ves čas se le še brani. Ljudstvo ga noče ubogati. Noče se mu podrediti, še manj pokoriti. Zato tako panično išče krivce.

Toda ko gledamo, kako policija – očitno na Janševo in Hojsovo zahtevo – radikalizira in militarizira svoj odgovor na proteste (solzivec, vodni topovi), se moramo vendarle spomniti na to, kar pravi ameriška sociologinja Dana R. Fisher, avtorica knjige American Resistance (From the Women’s March to the Blue Wave): »Če ljudi na ulicah zasuješ s solzivcem, ne bodo šli domov in rekli, da ne bodo nikoli več prišli na proteste. Ravno nasprotno – vsi gredo domov in se vrnejo s plinskimi maskami in čeladami, sesalniki listja in dežniki.« Protestniki, med katerimi – vsaj sodeč po retoriki in anketah – najdete pozabljene, spregledane, izdane, prevarane, izključene, nereprezentirane, necepljene ljudi, ki po malem spominjajo na pogane iz Prešernovega Krsta pri Savici ( ja, kristjani so skušali Črtomirja »cepiti«), na politični trg vstopajo na silo, ker menijo, da drugače to ni mogoče.

Janševa vlada njihove eskalacije ni predvidela, ker ji očitno ni nihče omenil, da se z militarizacijo policije zelo kmalu militarizirajo tudi ostali segmenti družbe. A tudi opozicija, prepričana, da je že zmagala, jih ni predvidela, sicer bi se z njimi še pravočasno – za vsak primer – solidarizirala. Nagovorila bi jih. In seveda, tudi petkovi protestniki jih niso predvideli, sicer bi skušali z njimi najti skupni akcijski imenovalec – no, skupni jezik. Ne nujno z nacionalističnim, »domoljubnim« delom te množice, ki izgleda kot zatok rumenih jopičev.

A hecno: vsi vemo, koliko ljudi živi pod pragom revščine, koliko je izključenih, koliko se jih utaplja v brezizhodnih, negotovih, izsiljenih, ponižujočih službah in koliko jih ne hodi na volitve (oh, in koliko jih ne ve, koga bi volili), a nezadovoljstva ni nihče opazil, še manj nagovoril. Vsi tudi vemo, koliko Slovencev je necepljenih in kako zelo so jih socialna omrežja opolnomočila, in vsi smo videli, kako zelo jih je razbesnel pogoj PCT, a nezadovoljstva spet ni nihče opazil, še manj nagovoril. Tako kot je bilo neizbežno, da bo to množico nekdo nagovoril in odpeljal, je bilo neizbežno, da bo njen populistični odtis spominjal na Tea Party – ali Alternativo za Slovenijo.

Toda natanko to je ta »nova normalnost«, ki jo vsi opisujejo, orisujejo in napovedujejo – to je Slovenija brez skupnega jezika. To je Slovenija z množico alternativ. To je polarizacija, ki ni bila tako brutalna že vse tja od II. svetovne vojne. To je naš svet. To je Slovenija, ki ni padla z neba in ki se ni kar zgodila, ampak je nastajala kar nekaj let. Ne moremo je odnarediti. To bi bilo približno tako, kot bi skušali odnarediti popolni vihar, ki jo vrtinči – popolni vihar, v katerem se stikajo, prvič, demagoški populizem, drugič, nove digitalne tehnologije, ki so kot ustvarjene za konspirologijo, dezinformiranje, dezorientiranje, propagando, trolanje, proizvajanje ogorčenja in polariziranje, tretjič, socialna omrežja, ki zamenjujejo realnost, in četrtič, zmagoslavje neoliberalnih politik, ki so zrušile socialno državo, sprožile nečloveško »dirko navzdol«, prekarizacijo delovne sile in bogatenje bogatih, drastično poglobile ekonomsko neenakost, izključile večino, privilegirale finančno manjšino, atomizirale, deklasirale in sprle ljudi, vsilile enodimenzionalni individualizem, ubile solidarnost ter povsem porušile zaupanje v politiko, demokracijo, javne institucije in upravljanje javnih dobrin.

Neoliberalizem je ljudi tako odtujil, deklasiral in ponižal, tako jim je raztrgal vse vezi, da jih skupaj drži le še lažni občutek skupnosti in pripadnosti, ki ga ponujajo fake news in teorije zarote. Anticepilska identitetna skupnost, ki jo povezujejo fake news (covid ne obstaja, covid je le gripa ipd.), je edina skupnost, ki jim je še preostala. Zaupajo le še »čistim« ljudem, le še tistim, ki se strinjajo z njimi – in ki s tem afirmirajo njihovo identiteto.

Ta skupnost je za anticepilca zdajle pomembnejša od resnice in dejstev. In če hoče ostati del te identitetne skupnosti, mora pri svoji izbiri vztrajati – in naravnost mučeniško verjeti v to, da covid ne obstaja. Pa četudi ga razglašajo za idiota. Četudi zbuja zgražanje. Četudi dejstva kažejo drugače. In četudi ga smešijo, preganjajo, šikanirajo, mučijo in križajo.

Kot dahne Črtomir v Krstu pri Savici: »Ak’ pa naklonijo nam smrt bogovi, manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni dnovi!«

Slovenija permanentnega Krsta pri Savici

Toda: mar ni anticepilska skupnost le preslikava neoliberalne skupnosti? Se neoliberalci strinjajo z dejstvi? Ne, kje neki. Vztrajno zavračajo vsa dejstva, ki ogrožajo njihovo identiteto, njihova prepričanja in njihove vrednote. Neoliberalci dobesedno slavijo fake news – vitko državo, privatizacijo javnega sektorja, deregulacijo finančnih trgov, strogo varčevanje, nevidno roko trga, razdavčenje bogatih in kapitala, »naravno« mejo javnih izdatkov, pronicanje bogastva navzdol. Družba ne obstaja! Demokracijo naj zamenja trg! Alternative ni!

In ja, ne pozabite, da so neoliberalne politike ljudi obtožile, da so sami krivi za svojo revščino ali brezposelnost – obtožile so jih, da so sami krivi, da so neljudje (ali podljudje, če hočete), s čimer so anticipirale dehumanizacijo necepljenih.

Dobrodošli torej v družbi »nove normalnosti«! Dobrodošli v Sloveniji permanentnega Krsta pri Savici! Le da pola ne bosta več samo dva, temveč jih bo več. Kulturna vojna bo postala asimetrična. Tisti, ki ne volijo, bodo tako vplivni in iritantni kot oni, ki so izvoljeni. Tisti, ki ne volijo (v protestni množici, ki se zbira ob sredah, naj bi dominirali), bodo očitno končno volili. Kul! Dovolj časa smo jih čakali. Dovolj časa so bili nevidni. Dovolj časa so bili le fantomski statistični podatek v javnomnejskih anketah.

Čas je, da se spoznamo. Če boste zamižali, ne bodo izginili.

To je ta »nova normalnost«. Vsak bo imel svoj prav – in se ga čistunsko, patološko oklepal. Vsak bo vse doživljal kot napad nase. Vsak bo reševal domovino in demokracijo. Vsak bo svoj protest razglašal za »upor ljudstva« – ali »shod za svobodo«. Vsak bo nastopal proti političnim elitam, ki so ugrabile Slovenijo. Vsak bo vpil, da hoče Slovenijo nazaj. Vsak bo trdil, da je nadpolitičen. In da je le medij ljudstva. Vsak bo z vso brutalnostjo, vsem besom in vsem sovraštvom, ki jih premore, oznanjal konec politike delitev.

Vsak bo imel tudi občutek, da ga hočejo posiliti, da mu hočejo oprati možgane – da ga hočejo cepiti. Da doživlja svoj mali Krst pri Savici. Šli si bomo na živce. In ja, živimo v svetu, v katerem tega, da si gremo na živce, ni več mogoče preprečiti. Psovke in jeza ne bodo ostale le na družbenih omrežjih. »Slovenec že morí Slovenca, brata – kakó strašnà slepota je človeka!« Protest bo modus vivendi. Zdel se bo resničnejši in zabavnejši od resnice. Politika pač ni šport, ki ga gledaš, temveč šport, pri katerem sodeluješ. Vsak bo nekoga odstavljal. Vsak bo trol. Vsak se bo imel za alternativo. Vsakogar bo imelo, da bi blokiral državo. Vsi bodo hoteli, da čim bolj trpimo – da bi lahko bolje sovražili tiste, za katere nam bodo rekli, da jih moramo sovražiti. Histerija bo soundtrack te »nove normalnosti«. Vsi skupaj bomo v večini, a živeli bomo kot manjšina. Končno bomo dojeli in legitimirali smisel fraze »treba je živeti z virusom«.

Janša, ljubitelj Trumpa, je standarde tako znižal, da je odprl vrata drugim politikom, ki bodo lahko še hujši, še bolj avtokratski in ki bodo te znižane standarde zlahka še bolj zlorabili.

In bilo bi iluzorno pričakovati, da se bo zdaj kar na lepem pojavil mesija, čudežni novi obraz, ki bo za vse sprejemljiv in ki bo ljudi pomiril in umiril – in za katerega bo Slovenija tako enotno in tako konsenzualno navijala kot za Luko Dončića ali Tadeja Pogačarja. Mnogi so že umrli, mnogi še bodo, toda toksično socialno in ekonomsko okolje, ki ga oblikujejo neoliberalne politike, bo preživelo.

In premier Janša? Oh, Janši, ljubitelju Donalda Trumpa, ki mu je polariziranje eksplodiralo v obraz, se je zgodil Donald Trump – protestniki, ki trumpovsko zanikajo obstoj covida. Tudi Trump ni nosil maske, covid je razglašal za gripo. Še huje: Zoran Stevanović, organizator sredinih protestnih shodov, počne to, kar bi počel Janša, če bi bil v opoziciji. Stevanović je njegov simptom. Njegova Resni.ca.

Je pa to, kar Janša počne zadnje leto in pol, res zelo, zelo nerodno. Standarde je namreč tako znižal, da je odprl vrata drugim politikom, ki bodo lahko še hujši, še bolj avtokratski in ki bodo te znižane standarde zlahka še bolj zlorabili. Janša jim je pokazal, kako daleč je mogoče – in kaj vse lahko počneš, pa ti nihče nič ne more.