Dva obraza

Restavracija Grad Kromberk
Grajska cesta 1, Kromberk
Tel.: 05 30 27 160
Na gradu lahko svežino surovin preverjate od srede do sobote od 12. do 15. in od 19. do 22., ob nedeljah pa od 12. do 17. ure.

Ambient:
je kar zares muzejsko grajski, s težkimi prti, temnimi parketi, štukaturami, kamini, bogatimi okvirji slik; a posodje in kozarci so sodobni, muzika pa ena od onih kompilacij žgolečih pevk, ki vzdihujejo 80’s & 90’s rock himne

Napitki:
vinske karte nismo videli, po ponujenem in v vitrinah videnem pa se resno zalagajo predvsem z vipavskimi in briškimi vini, pa tudi kakšna Butulova malvazija najde pot do mize

Vegetacija:
lahko se naredi kakšna pašta in/ali rižota z zelenjavo (gobe so tu!), a glavni so tu ipak ribe in raki

Dostopnost:
lastno parkirišče, gibalno oviranim grad s stopnicami in pragovi ni ravno prilagojen

Fino:
surove morske reči
špageti z morskim ježkom

Ne tako fino:
ličnice grdobine
glavne priloge

Hladna morska kolekcija je stala 20, dimljeni losos 10, testenine z morskim ježkom 19, ličnica morske žabe 18, file gofa 21, sladici pa po 5 evrov.

»Če bi se pravočasno zagrebli za ono mizo pri oknu, bi se pa dejansko počutili kot prvorazredni!« je v kromberškem grajskem ambientu užival prvak konzumskih ekspedicij na zahodno mejo, ko je med srebanjem Gueriline penine castra poslušal vodjo kuhinje razlagati, od kod vse si daje dostavljati svežo morsko robo in kaj vse z njo počne. Že res, da se je v vabljivo razlago vrinil tudi kakšen kos mesa – recimo pečen kos iberskega pujsa ali po piemontski šegi v slani paci tri tedne uležan kos belega krajca, ki postane nekakšen karpačo – a vendarle prvo pozicijo na Kromberku drži morska favna.

To se najbolj prepričljivo demonstrira na krožniku surovih delikatesic – recimo noro sladkastih repkov s Sicilije pripeljanih rdečih kozic, bolj kompleksne arome njihovih modrikastih sorodnikov iz Nove Kaledonije in teksturno bržkone superiornega škampa. Vsi trije tipi rakcev so bili postreženi ko od majke rođeni – brez kakršnihkoli dodatkov; zato pa je bil zanimivejše dodelave deležen brancinov karpačo, ki so ga ozaljšali s kandirano pomarančo in z mandljevim oljem, odišavljenim s pomarančno lupinico, tunov tatar pa po azijskih šegah s sojino omako, sezamovim oljem in blago, a zaznavno toplino čilija. Spektakularno – s sveže in z le za nekaj minut apliciranim jabolčnim dimom – postrežejo tudi divjega lososa, ki mu dodajo še grobo naribane cukete in mandljeve lističe.

Gruljenju inšpektorske ekipe je dal po silno všečnem uvodu nov zagon odmerek krasnih, na zob kuhanih špagetov alla chitarra s sladko-slanksasto-umamijasto paradižnikovo omako z morskimi ježki in botargo. »Odlično! In kaj šele bo – glavne reči šele pridejo,« smo se veselili, saj nas je šefe na začetku očaral s pripovedjo o šestkilskem gofu, katerega kos bo dal na žar, in o ličnicah morske žabe, ki da jih bo okopal v omaki z belim vinom.

V resnici pa je bilo v povezavi z vsem prej okušanim oboje otožno plehko; če spregledamo očitno organizacijsko bližnjico, da se vse glavne jedi opremljajo z istim v modlu pečenim krompirjevim roestijem in kupčkom na hitro sotiranih bučk, bi od onega gofa pričakovali vsaj malo zahrustano kožo, če že ne kakšnega gradelskega beauty marka (ki ga pač ne more imeti, ker se pri nas žar še vedno reče tudi litoželezni plošči), ličnicam pa bi privoščili malo daljše mehčanje v kakšni omaki z vsaj malo karakterja – samo sol pač včasih ni dovolj. Že pri prilogah nakazane praktikalije so zaznamovale tudi bero sladic: kakavov mousse so stregli bodisi z isto pomarančno oblogo kot brancinov karpačo bodisi z všečno mešanico olivca in solnega cveta, pripravili pa so tudi dve zmrzlini – kavno in sivkino.

Kromberk nam je pokazal dva kuharska obraza: igrivega, raziskujočega in drznega v prvi polovici obeda ter preračunljivega in še kar dolgočasnega v drugem delu; reda radi pa velja omeniti, da so z nami vse od rezervacijskega telefonskega klica do ponujenega digestiva na koncu ravnali res pozorno in prijazno.