Politični obrat na vzhodu?

Na prvi pogled se zdi, da mednarodnemu zavezništvu tako imenovanih iliberalnih sil na vzhodu Evrope, na čelu z Viktorjem Orbánom, ne kaže najbolje. Njegov zaveznik Sebastijan Kurz, avstrijski kancler, s katerim je šel slovenski premier Janez Janša nedavno na Triglav, je bil zaradi korupcijskega škandala ta vikend prisiljen odstopiti. Češki premier Andrej Babiš je pretekli vikend izgubil na parlamentarnih volitvah. Poljski vladajoči ultrakonservativni populisti pa so zaradi vse bolj radikalnih potez pod vse večjim mednarodnim in domačim pritiskom: po kontroverzni sodbi njihovega ustavnega sodišča glede statusa prava EU se je po poljskih mestih pretekli teden zbralo največje število protestnikov doslej.

Še pred tem je seveda na volitvah izgubila nemška konservativna CDU/CSU. In še celo samemu Viktorju Orbánu slabo kaže: madžarska opozicija, skupaj šest strank, namerava spomladi na madžarskih parlamentarnih volitvah proti Orbánu nastopiti na vse ali nič, s skupnim kandidatom. Da je situacija »težka in zaskrbljujoča« je v pismu svojim političnim zaveznikom prejšnji teden zapisala tudi Orbánova stranka Fidesz. V internem pismu, ki ga je razkril hrvaški Jutarnji list, so potožili, da je po porazu nemške CDU/CSU v Evropi padla še zadnja »trdnjava« krščanskih, konservativnih vrednot in da so praktično vse zahodnoevropske konservativne stranke, članice Evropske ljudske stranke (EPP), v umiku – oblast, predvsem na zahodu, prevzemajo »leve« stranke.

Je torej eksperimentiranja z demokracijo in človekovimi pravicami v Evropi konec, lahko že razglasimo zmagovalca tega spopada med zahodno liberalno demokracijo in iliberalnimi vladavinami na vzhodu Evrope? Pravzaprav ne. Samodržci in nacionalisti tipa Orbán, Babiš, Janša ali Kacynski s stranko Zakon in pravičnost (PiS) na Poljskem so v imenu iliberalizma oblast v Vzhodni Evropi prevzemali zaradi neuspeha liberalnih demokracij v devetdesetih. Ker je neoliberalni model razvoja, ki ga je spodbujala tudi EU, prinesel razočaranje, razslojevanje in korupcijo, so volivci v teh državah izvolili politike, ki so s svojim etnonacionalizmom obljubljali vrnitev k nekakšnim pozabljenim, predglobalizacijskim vrednotam. Čeprav ni dvoma, da so zdaj volivci vse bolj razočarani nad orbani in babiši, pa prave alternative še vedno ni na vidiku.

Demokratične sile Evropske unije virusa, ki se je razširil na vzhodu zavezništva, brez odločnejših sankcij ne bodo mogle zaustaviti.

Tako trdi poljski analitik Piotr Buras, direktor Varšavskega Evropskega sveta za mednarodne odnose (EFCR). Na Poljskem so si vladajoči v zadnjih letih podredili pravosodje in zdaj preko ustavnega sodišča, ki je minuli teden razsodilo, da pravo EU na Poljskem ne more imeti primata, šli v spopad z Brusljem. Zakaj bi bilo to politično modro, ko pa je javno mnenje na Poljskem izredno naklonjeno EU? »Po eni strani zato, ker so se zakopali v svoja stališča. Neprestano morajo tudi dokazovati, da so močni. Po drugi strani pa je vladajoča koalicija šibka, odvisna je od manjše, protievropske stranke, katere podpore ne smejo izgubiti,« odgovarja Buras: »V spopad z EU so nekako zašli, ker pri svoji avtoritarni politiki tej poti morajo slediti, hkrati pa si želijo, da bi bila volk sit in koza cela.«

Alternativa tej vse bolj radikalni poljski vladi je nekdanji predsednik Evropskega sveta Donald Tusk in nekdanji poljski premier (2007–2014), ki se je pred tremi meseci vrnil na Poljsko, da bi združil opozicijo in leta 2023 na volitvah premagal ultrakonservativno stranko PiS. A Tusk ima seveda težavo, dodaja Buras: »Je človek preteklosti. Je nekdo, zaradi katerega je PiS sploh prišla na oblast. Mnogi, ki danes zavračajo PiS, ne želijo voliti za Tuska. In to se vidi tudi v anketah javnega mnenja. Potem ko se je Tusk vrnil na Poljsko, je prišlo zgolj do prerazporeditve glasov znotraj opozicije, ni pa pritegnil razočaranih volivcev.« Buras meni, da na Poljskem še zdaleč ni prišlo do preobrata, in dodaja, da bi morala EU na njegovo državo veliko trdneje pritisniti, če želi izkoristiti trenutek, sicer bo vse šlo zgolj še globlje. V Tuska in njegov uspeh sam ne verjame, »čeprav mi je simpatičen,« dodaja.

V podobni zagati se je znašla tudi madžarska opozicija, ki se skuša poenotiti okoli skupnega kandidata. Doslej je to bil župan Budimpešte Gergely Karacsony, mlad progresivni demokrat, ki se navdušuje nad novim, zelenim političnim valom. Stranke so zato konec septembra organizirale predhodne volitve, na katerih so lahko prostovoljno sodelovali vsi volivci na Madžarskem. A Karacsony v prvem krogu predhodnih volitev konec septembra ni dobil dovolj glasov, uvrstil se je na tretje mesto. Na prvo mesto se je uvrstila Klara Dobrev, sicer podpredsednica Evropskega parlamenta, a tudi žena najmanj popularnega madžarskega politika, zaradi katerega je Orbán na Madžarskem tudi prevzel oblast – liberalca Ferenca Gyurcsanya. Na drugo mesto se je uvrstil konservativni politik Péter Márki-Zay, župan mesta Hódmezővásárhely in oče sedmih otrok. Ker je tudi Karacsony prepričan, da Dobreva Orbána ne more premagati, je ta svoje volivce pozval, naj v drugem krogu izmed dveh izberejo konservativca Márki-Zaya. Če bodo ljudje napotku sledili, bo to seveda znak, da se je Madžarska pod Orbánom nagnila tako na desno in tako nazaj v preteklost, da zunaj konservativnih okvirov alternative ni več moč najti.

Podobno bi lahko bilo tudi sporočilo čeških parlamentarnih volitev ta vikend. Drži sicer, da zelo verjetno Orbánov in Janšev kolega Andrej Babiš nove češke vladajoče koalicije ne bo uspel sestaviti. Vendar Babiš, kot pojasnjuje češki novinar Pavel P. Novotny, ni poraženec volitev. Zadnje razkritje mednarodnega konzorcija novinarjev ICIJ, da je leta 2009 prek slamnatih podjetij skrivaj kupil več posesti na Azurni obali v vrednosti 15 milijonov evrov, mu dejansko ni škodilo: »Koruptivna razkritja mu ne škodijo. Njegova stranka ANO se je dejansko zelo dobro odrezala. Problem je, ker so se slabo odrezali njegovi koalicijski partnerji, socialdemokrati in komunisti,« pravi Novotny. Vlado pa bo zdaj očitno oblikovala liberalno-konservativna in tudi evroskeptična stranka ODS pod vodstvom Petra Fiale. Temu bi težko rekli obrat. Tudi v Avstriji je minuli teden zaradi korupcijskega škandala odstopil kancler Sebastijan Kurz. Seveda drži, da v Avstriji zadnje afere, ki že kakšni dve leti škodujejo vladi Sebastijana Kurza, najedajo njihovo ljudsko stranko ÖVP – a se hkrati poleg socialdemokratov spet krepijo skrajno desni svobodnjaki.

Robert Biedroń, poljski evroposlanec, član skupine Naprednega zavezništva socialistov in demokratov (S & D), ki je bil med 2011 in 2014 poslanec v poljskem Sejmu in do leta 2018 župan mesta Słupsk na severozahodu države, je junija v intervjuju za Mladino režim na Poljskem primerjal z vznikom Islamske države: »To je ideja, ki vodi preko neliberalne države k prevladi fundamentalističnih vrednot, točno določenega načina obnašanja in življenja ljudi. Seveda so debate okoli splava in pravic gejev in lezbijk tudi način preusmerjanja pozornosti, a mislim, da so predvsem v širši funkciji gradnje določenega tipa vladavine, ki po malem spominja na Islamsko državo. Gre torej za vladavino fundamentalizma, povezanega z religijo.«

Če to drži, potem bo boj med liberalno demokracijo in avtokratskimi režimi vzhoda še dolg. Poljska, ki je avgusta obljubila, da bo pri svoji pravosodni reformi naredila korak nazaj in ukinila sporni disciplinski senat vrhovnega sodišča, je z odločitvijo ustavnega sodišča, da pravo EU na Poljskem nima primata, odnose zaostrila.

Tudi Janez Janša ne zna narediti koraka nazaj. Minuli teden je v pogovoru za televizijo Euronews odnose z Brusljem še zaostril. Evropska komisija Janezu Janši očita, da z neimenovanjem delegiranih tožilcev spodkopava delovanje evropskega tožilstva.

S tem se strinjajo tudi slovenski tožilci. Janša pa je v intervjuju odgovoril, da se Evropska komisija s svojimi prizadevanji, da bi zagotovila spoštovanje temeljnih vrednot EU, sama bliža kršitvi vladavine prava in zlorablja pojem pravne države. Evropska komisija se po pogodbi EU ne bi smela vpletati v politične bitke. V času, ko jo je vodil Jean-Claude Juncker, je še bilo tako, nato pa se je s prihodom Ursule von der Leyen to spremenilo. »Mislim, da je to blizu kršitvi vladavine prava, saj mora biti komisija pošten posrednik,« je dejal Janša in se nato spravil še na podpredsednico komisije Věro Jourovo, ki je poleg komisarja Didierja Reyndersa postala najbolj viden obraz Bruslja, ko gre za spoštovanje oziroma kršitve vladavine prava. Janša ji je očital »dajanje izjav, ki so jasna kršitev pogodbe«. A Jourovo podpirajo evropski mediji, zato lahko nadaljuje, je dodal: »Če bi se to zgodilo pred 15 leti, po mojem ne bi niti en teden ostala članica komisije. Takrat so bila pravila še jasna.«

Ne gre torej slaviti, iliberalnost na vzhodu ostaja močna. Bolj prav imajo tisti, ki trdijo, da demokratične sile Evropske unije tega virusa na vzhodu brez odločnejših sankcij ne bodo mogle zaustaviti.

POVEZANI ČLANKI:

• Afera Kurz: Kar počne Janša nekaznovano, v Avstriji preganjajo