V čigavi službi

V Sloveniji se je pretekli teden zgodilo najbolj nasilno dejanje represivnih organov v 30-letni zgodovini države. Celo več: čeprav velja pretekli socialistični režim za represivnega, ne milica ne vojska zoper prebivalstvo Slovenije nista tako nasilno nastopili nikoli v vsem povojnem obdobju socialistične republike. Policija je 5. oktobra 2021 sredi prestolnice v množico, ki ji za to ni dala nobenega povoda, saj se nihče ni vedel nasilno, izstrelila preko 400 plinskih nabojev in plinskih bomb. Zoper mirne protestnike je uporabljala vodni top in vodi primešala solzivec. Brez predhodnega opozorila je z njim merila neposredno v ljudi, na ljudi so policisti streljali tudi z gumijastimi naboji. Vse to se je dogajalo, čeprav niso bili protestniki pred tem niti malo nasilni. Policija je tudi sama priznala, da razen neupoštevanja pozivov, naj se razidejo, protestniki niso storili nobenega nasilnega dejanja.

To je precedens. Od blizu, iz Slovenije, morda ne moremo takoj videti, kaj se je zgodilo in za kako velik premik v ravnanju policije gre. V Evropi smo konec leta 2020 z zaskrbljenostjo spremljali proteste proti oblasti v Belorusiji, ki so se kljub miroljubnosti protestnikov vedno končali s policijsko uporabo sile in aretacijami vidnih predstavnikov protestnega gibanja. Enako se že leta dogaja v Rusiji: kadarkoli se zberejo protestniki, ki izražajo nestrinjanje z ravnanjem oblasti, se policija odzove nasilno, brezkompromisno. Vsi se zavedamo, da je policija v teh dveh državah podaljšek režima, kar je očitno v liniji poveljevanja: ta namesto z vrha policije navzdol poteka z vrha politike, od notranjega ministra in kabineta predsednika vlade prek vodstva policije do policistov na ulici. Policisti v omenjenih državah so nekakšen ulični podaljšek politike.

Že dan po neizzvanem nasilnem ravnanju policije je v intervjuju za Mladino nekdanji visoki policijski funkcionar Angel Čibej dogajanje označil za »zlorabo policije«, na vprašanje, kdo naj bi policijo zlorabljal, pa odgovoril: »Policija naj bi bila vedno v službi ljudstva. Dejstvo pa je, hočemo ali nočemo, da je policija vsaj deloma vedno tudi v službi vladajoče politike.«

V nobeni demokratični ureditvi policija ne sme napasti in razgnati množice zgolj zato, ker se je zbrala.

Čibej v svojem mnenju še zdaleč ni osamljen. Nekdanji poveljnik policije in veteran vojne za Slovenijo Alojz Kuralt opozarja na osnovna pravila policijskega ravnanja: »Vedno se mora zgoditi dogodek, na katerega se lahko policija odzove in v skladu s tem ukrepa. Tako je določeno tudi v zakonodaji. A časi so taki, da policija ravna, kot ravna – kako naj to drugače komentiram. O tem bodo morali kaj reči najbolj pristojni, tudi državni zbor je na potezi. In še kdo drug.« Kuralt primerja razmere s protesti leta 1972, ko so bile v Ljubljani velike študentske demonstracije. »Velja pogledati, kako je policija ukrepala tedaj in kako je ukrepala danes. In takšnih primerov ukrepanja policije v primeru protestov in shodov iz preteklosti je na stotine, dogajalo in zgodilo se je že marsikaj, ampak smo v preteklosti stvari vedno mirno reševali.« Zdaj je prišlo do preloma z večdesetletno dobro prakso, priznava Kuralt, in dodaja: »Zakaj je tako, vam ne morem pojasniti, za to boste morali poklicati gospoda Olaja (direktorja policije, op. p.).«

Upokojeni pravnik in visoki policijski funkcionar, med drugim tudi nekdanji namestnik direktorja uprave uniformirane policije in veteran osamosvojitvene vojne Marjan Starc, ki se je vso poklicno pot ukvarjal s pooblastili in nalogami policije in bil vpet v delo policije na protestih v devetdesetih, nadaljuje: »Postavitev policije proti civilni družbi je zadnje čase v Ljubljani absolutno neprimerna in nestrokovna. Policija pretirava s svojim postavljanjem, s svojimi pooblastili, in to ni dobro ne za družbo ne za državo. Sedaj ves čas tudi stojijo in se premikajo tako, da zbujajo strahospoštovanje. A to je narobe, policija mora iskati dialog s protestniki.«

»Včasih smo se z ljudmi pogovarjali in ni prihajalo do takih problemov. Policija se zadnje čase s civilno družbo ne pogovarja več in to je bistvo problema.«

– Marjan Starc

Starc se spominja prav omenjenih protestov na Filozofski fakulteti v Ljubljani: »Tudi tedaj je bilo v zraku nasilje, a policija se je s študenti pogovarjala in se dogovorila. In tako je bilo tudi v vseh ostalih primerih. Z organizatorji oziroma voditelji protestov smo se vedno ves čas pogovarjali in dogovarjali. Tako je bilo vedno, še posebej takrat, ko so se začela politična gibanja in je prihajalo do zbiranj na Roški, na Trgu republike, na Kongresnem trgu … Tudi ko so delavci iz Litostroja pred državnim zborom policiste obmetavali z železnimi opilki in granitnimi kockami, se je policija na takšne provokacije znala odzvati brez nasilja. Zdaj pa je ravnala drugače. Včasih smo se z ljudmi pogovarjali in ni prihajalo do takih problemov. Policija se zadnje čase s civilno družbo ne pogovarja več – in to je bistvo problema.«

Prav to, dialog, poudarja tudi Alojz Kuralt: »V vsakem sporu je treba vzpostaviti dialog; če pa smo dialog izklopili in nastopamo le še z argumentom moči namesto z močjo argumentov, izgubimo vsi. Včasih je seveda potrebna tudi sila. Če pride do razbijanja, potem druge možnosti policija več nima. Ampak tako je, kadar pride do razbijanja, ne pa ko ljudje zgolj stojijo na cesti in vzklikajo gesla. Tako bi moralo biti tudi danes in v prihodnje. Vse, kar bo drugače, ne pomeni dobrih obetov za prihodnost.« Kuralt upa, da bo čim prej prišlo do normalizacije, do normalnega dialoga med policijo in državljani: »Vsak ga kdaj polomi, a če se pogovarjamo, lahko praviloma zadeve rešimo mirno in v obojestransko korist. Če se bomo pa zgolj prepirali, pridržali in kaznovali ljudi, bomo imeli težav le še več. Bodimo korektni, bodimo človeški, dajmo razumeti ljudi, to mora biti vodilo policije.«

Na eni strani je notranji minister, ki zahteva pretirano uporabo policijske sile, na nasprotni pa dva sindikata, ki zahtevata humanost in sorazmernost policijskega ravnanja.

Marjan Starc je dogodke in ravnanje policije prejšnji torek v Ljubljani spremljal od blizu: »Sam sem bil tam, opazoval sem policiste, kako opravljajo svoje delo, in opravljali so ga povsem zadovoljivo. Problem je nastal, ker so morali poslušati ukaze notranjega ministrstva, ki se nikoli prej ni vtikalo v delo policijske uprave. To, da minister poveljuje policiji, je nevzdržno. Policisti delajo tisto, kar se jim ukaže. Z nekaterimi policisti sem se pogovarjal in na trenutke so bili zmedeni, ker ne vedo več, koga naj poslušajo, svojo vest ali svoje šefe. Današnji šefi pa ne znajo voditi policije, to lahko povem iz prve roke. Policijo danes prek policijskih šefov vodi politika, in to je velik problem.«

Starc dodaja, da so si v slovenski policiji konec devetdesetih stežka, šele po dolgih pogajanjih, izborili, da je policija postala organ v sestavi ministrstva. In sicer zato, da bi bila karseda neodvisna od politike: »Politika naj policiji priskrbi opremo, sredstva za delovanje, policijo pa naj pusti pri miru, da opravlja svoje delo – policija ga bo na ta način tudi najbolje opravljala. Zdaj pa se tudi zakonodaja čez noč spreminja, ker jo politika prilagaja svojim potrebam. Kdor ne verjame, da je ravnanje policije povezano s točno določeno politiko, politično stranko, se mora ozreti zgolj kako desetletje nazaj, na dogodke v Mariboru leta 2012. Takrat so prvič po petdesetih letih uporabili vodni top in solzivec. Kdo je bil tedaj notranji minister? Vinko Gorenak, ki danes sedi v kabinetu predsednika vlade, ta pa je tudi isti kot leta 2012. Posebej moram opozoriti tudi na to igro s plinom. V vodni top med vodo zamešati plin in s tem škropiti ljudi? Je to res? Ogromno ljudi, ki sploh niso bili na protestu, je imelo težave z dihanjem. Tako se z ljudmi ne dela in konec. Nikoli se ni tako delalo. To početje policije je z vidika javnega reda in miru povsem nepotrebno, z vidika politike in političnih ciljev pa je seveda to povsem druga zgodba, bodimo realni. Tako to poteka. Do kdaj bo tako, bomo videli, saj je nezadovoljstvo v policiji tudi vedno večje.«

30 %
Po letošnji policijski javnomnenjski raziskavi policiji zaupa le še 30 odstotkov vprašanih

67 %
državljank in državljanov je policiji zaupalo pred dvema letoma

A problem za policijo, policiste, opozarja Starc, je v tem, da so policisti »eksistenčno vezani na svojo službo in tudi zato znotraj policije vlada obsežna kadrovska korupcija. Zdaj so na številnih vodstvenih položajih v policiji ljudje, ki jih jaz kar dobro poznam; včasih so bili krasni fantje, danes pa so policijski šefi in marsikdo se za višji položaj in višjo plačo proda, če uporabim malo grob izraz.«

Da je nezadovoljstvo med policistkami in policisti, ki ga omenja Marjan Starc, veliko, kaže tudi zahteva policijskih sindikatov, da se o torkovem ravnanju policije opravi neodvisna preiskava. S tem so se policijski sindikati pridružili zahtevam o neodvisnih preiskavah policijske torkove akcije, ki prihajajo iz civilne družbe, na primer Mirovnega inštituta in Mreže za varstvo demokracije. Res je sicer, da so policijski sindikati že daljši čas v sporu z notranjim ministrom Alešem Hojsom. Slednji jih je med drugim označil za lenuhe, kot kazen za neposlušnost pa je že pred časom na spletni strani ministrstva dal objaviti višino plače slehernega zaposlenega v policiji. A to nikoli ni bil klasičen sindikalni spor. Ne gre za spor o plačah, pogojih dela, delavskih pravicah v ožjem smislu, pač pa za spor o doktrini policije, o ravnanju v odnosu do ljudi, o vlogi, ki jo ima policija v državi.

Na eni strani je namreč notranji minister, ki zahteva pretirano uporabo policijske sile, na nasprotni pa dva sindikata, ki zahtevata humanost in sorazmernost policijskega ravnanja. Sindikata skupaj štejeta vsaj 7500 članov od skupno okoli 8500 zaposlenih v policiji in na notranjem ministrstvu, torej zastopata 80–90 odstotkov vseh zaposlenih, po nekaterih ocenah celo krepko več. In članstvo, pojasnjuje predsednik sindikata policistov Slovenije Kristjan Mlekuš, je po preteklih dogodkih v Ljubljani začelo naraščati. Če vemo, da sindikati običajno ne gredo v spor z delodajalcem, če za to nimajo podpore članstva, to pomeni, da je velika večina zaposlenih v policiji in na ministrstvu nezadovoljna zaradi odnosa vladajoče politike do policije. Pravzaprav, kot pravijo sindikalisti sami, so zgolj glas svojih članov, in vsakič, ko zaradi česa protestirajo, naj bo pri ministru in vladi ali komurkoli drugemu, tako ravnajo na podlagi želja, ki jih članstvo izrazi svojim sindikalnim zaupnikom.

Dokler so javni shodi, prijavljeni ali ne, mirni, v demokratični državi ostane mirna tudi policija. Pravica do protesta je namreč pomembna ustavna kategorija v demokratičnih državah. V nobeni demokratični ureditvi policija ne sme napasti in razgnati množice zgolj zato, ker se je zbrala.

POVEZANI ČLANKI:

• Kako je potekalo poveljevanje
• Nezakonite aretacije?
• SDS kuje zakon za čistko in (dokončen) prevzem policije