Rastlinski podobniki

Restavracija Güjžina
Mestni trg 19, Ljubljana
Tel.: 08 38 06 446
Güjžinate lahko od ponedeljka do četrtka in ob sobotah od 11. do 22., ob petkih od 13. do 22., ob nedeljah pa od 11. do 17. ure.

Ambient:
če smo prav videli, Güjžina obratuje v dveh sosednjih prostorih, nas so posedli v podolgovat prostor z generično bistrojsko opremo in 80/90’s internetnim radiem na ozvočenju

Napitki:
spletna stran obljublja precej vin iz SV Slovenije, Madžarske in Slavonije, natakar pa je znal ponuditi le marofov beli križ (400-odstotna marža) in rdeči cuvee breg (270-odstotna marža)

Vegetacija:
koncept Güjžine temelji na modifikaciji prekmurske košte v vegetarijanske in veganske izvedenke, mesa sploh ni na jedilniku

Dostopnost:
na Mestni trg se pride peš ali s kakšnim dvokolesnikom; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
bograč
trakci temnega pšeničnega »mesa« z jurčki

Ne tako fino:
ocvrti pšenični zrezek
navite cene, posebej vina
sadna pita

Dimljena veganska klobasa s hrenom je 13,9, deska s kozjimi siri 9,9, bograč 8,9, svaljki z bučnim pestom 13,9, tris dödölov 11,9, vegansko mesovje s prilogami od 16,9 do 19,9, sadna pita 4,8, prekmurska gibanica pa 5,5 evra.

»Mogoče je pa nemško govoreče parčke privabil umlaut?!« je, ko je v mestnotrški Güjžini prisluhnil govorici z leve in desne, jel razpredati vodja inšpektorskega kvarteta, ki mu je bilo oni dan naloženo preveriti, kako je okusiti porastlinjena verzija prekmurske kuhinje, ki se jo zadnje čase gredo v omenjeni restavraciji. Vege Güjžina je sicer zadnja razvojna faza prve ljubljanske prekmurske restavracije na Zarnikovi, ki smo jo v zobe vzeli pred dobrimi desetimi leti (Mladina 10/2011). Ena od stvari, ki so prišle s selitvijo na uglednejšo lokacijo, so gotovo cene – do štirikratni pribitek na cene vina je precej jasen turističnoožemalni znak, ki ga nato podpre tudi marsikatera jed – ob skoraj 14 evrih za dve mini dimljeni veganski klobaski s kupčkom iz kozarca naloženega hrena ali skoraj 16 za tri klobaske in skodelo kisle prosene repe se človek ne bi počutil nategnjenega le pri izjemni strežbi, spektakularnem ambientu ali hudi kuharski kreativnosti – in Güjžina ne ponuja nič od naštetega.

Kuharska ustvarjalnost se začne in konča na dveh točkah – prva je uporaba sejtanov, veganskih zrezkov, sojinih kock in z žiti polnjenih algastih ovojev, druga pa so dödöli, znameniti prekmurski krompirjevi žganci (ki so, seveda, po zagotovilih Prekmurcev precej več kot to). V Güjžini dödöle všečno hrustljavo zapekajo, težava pa nastane, ko je to praktično edina priloga glavnim jedem.

Ono svetlo in temno pšenično meso bolj ali manj posrečeno pripravljajo na pričakovane načine: odličnega, rahlo zaostrenega okusa je bograč (dejansko pripravljen s tremi vrstami mesnih podobnikov), in ko trakce temnega pšeničnega mesa prepražijo skupaj z jurčki, nastane čisto všečen stir-fry, takisto je čisto spodoben veganski zrezek z vendarle malo preveč cimetasto-božično omako s suhimi slivami, ocvrtega pšeničnega zrezka s semeni pa je ena sama suhoba, resne težave imajo tudi vse klobasice, ki so premalo začinjene, pa tudi premalo polnjene in zato prhke ter razpadajoče. Poleg tega bi se nam zdelo prav, če bi na desko z domačimi kozjimi siri uvrstili vse obljubljene različice (poper, čili, konoplja, drobnjak, orehi, bučna semena) in ne le dveh – navadnega in z orehi –, pa tudi, da sladic – klasične prekmurske gibanice in neke neidentificirane skoraj tekoče sadne mešanice, zapakirane v razpadajočo pito – ne bi segrevali v mikrovalovki.

Kar smo v Güjžini najbolj pogrešali, pa je, da bi svojo rastlinoljubsko usmerjenost znali podkrepiti še s čim drugim kot z uporabo mesnih nadomestkov in polaganjem špinačnih listov in razčetverjenih češnjevih paradižnikov na krožnike. Po eni strani vsekakor velja pozdraviti koncept, po drugi pa pripomniti, da si tudi vegetarijanci in vegani zaslužijo zanimivejšo (in dostopno) gostinsko izkušnjo, kot jo trenutno ponuja Güjžina.